Prevod

Daleč od tod, tam, kamor odletijo lastovke, kadar je pri nas zima, je živel kralj, ki je imel enajst sinov in eno hčer, Eliso. Enajst bratov, kraljevičev, je hodilo v šolo z zvezdo na prsih in sabljo ob boku; pisali so na zlate tablice z diamantnim pisalom in znali brati na pamet prav tako dobro kakor iz knjige; takoj je bilo slišati, da so kraljeviči. Njihova sestra Elisa je sedela na majhnem stolčku iz zrcalnega stekla in imela slikanico, za katero so odšteli polovico kraljestva.

Oh, kako lepo je bilo tem otrokom, a tako ni moglo ostati za vedno! Njihov oče, ki je kraljeval vsej deželi, se je poročil z zlobno kraljico, ki do ubogih otrok ni bila prav nič prijazna; to so občutili že prvi dan. Po vsem gradu je bilo veliko praznovanje in otroci so se igrali, da sprejemajo goste; toda namesto vseh kolačev in pečenih jabolk, kolikor so jih le mogli pojesti, jim je dala samo pesek v čajni skodelici in rekla, naj se pretvarjajo, da je to kaj dobrega.

Teden dni pozneje je malo Eliso poslala na deželo k neki kmečki družini in ni minilo dolgo, ko je kralju natvezla toliko hudega o ubogih kraljevičih, da mu zanje ni bilo več prav nič mar.

"Odletite v svet in poskrbite sami zase!" je rekla zlobna kraljica. "Letite kakor velike ptice, brez glasu!" Vendar jim ni mogla prizadejati tolikšnega zla, kakor si je želela; spremenili so se v enajst prelepih divjih labodov. S čudnim krikom so zleteli skozi grajska okna, čez park in gozd.

Bilo je še zgodaj zjutraj, ko so prileteli mimo hiše, kjer je sestra Elisa spala v kmečki izbi; krožili so nad streho, obračali dolge vratove in zamahovali s perutmi, a nihče jih ni slišal ali videl. Morali so spet naprej, visoko proti oblakom, daleč v širni svet, in odleteli so v velik temen gozd, ki se je raztezal vse do morske obale.

Uboga mala Elisa je stala v kmečki izbi in se igrala z zelenim listom, saj druge igrače ni imela. V list je naredila luknjico, skoznjo pogledala proti soncu in zazdelo se ji je, da vidi jasne oči svojih bratov; vsakokrat, ko so ji topli sončni žarki obsijali lice, se je spomnila vseh njihovih poljubov.

Dan je mineval kakor dan. Kadar je veter zapihal skozi velike rožne žive meje pred hišo, je vrtnicam zašepetal: "Kdo bi mogel biti lepši od vas?" Toda vrtnice so zmajale z glavami in rekle: "Elisa." In kadar je stara kmetica ob nedeljah sedela med vrati in brala iz svoje pesmarice, je veter obračal liste in vprašal knjigo: "Kdo bi mogel biti bolj pobožen od tebe?" — "Elisa!" je rekla pesmarica, in kar so govorile vrtnice in pesmarica, je bila čista resnica.

Ko je dopolnila petnajst let, se je morala vrniti domov; ko pa je kraljica videla, kako je lepa, sta jo prevzela jeza in sovraštvo. Rada bi jo bila spremenila v divjega laboda kakor njene brate, a tega si ni upala storiti takoj, saj je kralj hotel videti svojo hčer.

Zgodaj zjutraj je kraljica odšla v kopalnico, zgrajeno iz marmorja in okrašeno z mehkimi blazinami in najlepšimi preprogami. Vzela je tri krastače, jih poljubila in prvi rekla: "Sedi Elisi na glavo, ko pride v kopel, da bo postala tako topa kakor ti!" Drugi je rekla: "Sedi ji na čelo, da bo postala tako grda kakor ti in je oče ne bo prepoznal!" Tretji pa je zašepetala: "Ulezi se ji k srcu in jo navdaj z zlobo, da bo zaradi nje trpela!" Nato je spustila krastače v bistro vodo, ki je takoj postala zelenkasta, poklicala Eliso, jo slekla in ji velevala stopiti v kopel. Ko se je potopila, ji je ena krastača sedla v lase, druga na čelo in tretja na prsi, toda Elisa tega očitno sploh ni opazila. Brž ko se je dvignila iz vode, so po gladini plavali trije rdeči makovi cvetovi; če živali ne bi bile strupene in jih ne bi poljubila čarovnica, bi se bile spremenile v rdeče vrtnice, a vendarle so postale cvetlice, ker so počivale na njeni glavi in ob njenem srcu. Bila je preveč pobožna in nedolžna, da bi jo čarovnija lahko premagala.

Ko je zlobna kraljica to videla, jo je namazala z orehovim sokom, da je postala vsa temno rjava, njen lepi obraz je premazala s smrdljivim mazilom in ji razmršila čudovite lase; lepe Elise ni bilo več mogoče prepoznati.

Ko jo je torej oče zagledal, se je silno prestrašil in rekel, da to ni njegova hči; tudi nihče drug je ni hotel priznati za svojo, razen psa na verigi in lastovk, a to so bile uboge živali in njihova beseda ni nič veljala.

Uboga Elisa je tedaj zajokala in pomislila na svojih enajst bratov, ki jih ni bilo več. Žalostno se je izmuznila iz gradu in ves dan hodila čez polja in močvirja, dokler ni prišla v veliki gozd. Sploh ni vedela, kam naj gre, toda bila je tako žalostna in tako zelo je pogrešala brate; gotovo so tudi njih, kakor njo, pregnali v svet, zato jih je hotela poiskati in najti.

Komaj je prišla v gozd, se je že spustila noč; povsem je zašla s poti in stezic. Legla je na mehki mah, zmolila večerno molitev in naslonila glavo na štor. Bilo je tako tiho in zrak tako blag, okoli nje pa je v travi in na mahu kakor zelen ogenj svetilo več kot sto kresničk. Ko se je z roko narahlo dotaknila ene od vej, so se svetleče žuželke kakor utrinki usule k njej.

Vso noč je sanjala o bratih; spet so se igrali kakor otroci, pisali z diamantnim pisalom na zlate tablice in gledali čudovito slikanico, ki je stala polovico kraljestva. Toda na tablice niso več pisali zgolj ničel in črtic kakor nekoč, temveč najdrznejša junaštva, ki so jih opravili, in vse, kar so doživeli in videli. V slikanici pa je bilo vse živo: ptice so pele in ljudje so stopali iz knjige ter govorili z Eliso in njenimi brati; ko pa je obrnila list, so takoj skočili nazaj, da se slike ne bi pomešale.

Ko se je prebudila, je bilo sonce že visoko; resda ga ni mogla videti, saj so visoka drevesa na gosto razprostirala veje, toda žarki so se zgoraj poigravali kakor plapolajoča zlata koprena. Dišalo je po zelenju in ptice so ji skoraj sedale na ramena. Zaslišala je pljuskanje vode; številni močni studenci so se zlivali v tolmun z najlepšim peščenim dnom. Naokrog je sicer raslo gosto grmovje, toda na enem mestu so jeleni utrli širok prehod in tam je Elisa stopila do vode. Bila je tako bistra, da bi, če veter ne bi zibal vej in grmov, morala verjeti, da so naslikani na dnu; tako razločno se je v njej zrcalil vsak list, tisti, skozi katerega je sijalo sonce, in tisti, ki je bil povsem v senci.

Brž ko je zagledala svoj obraz, se je silno prestrašila, tako rjav in grd je bil; ko pa si je zmočila drobno roko ter podrgnila oči in čelo, je spet zasijala bela koža. Tedaj je slekla vsa oblačila in stopila v svežo vodo; na vsem svetu ni bilo lepše kraljične od nje.

Ko se je spet oblekla in spletla dolge lase, je šla k žuborečemu studencu, se napila iz dlani in se odpravila globlje v gozd, ne da bi vedela, kam. Mislila je na brate in na dobrega Boga, ki je gotovo ne bo zapustil; saj je dal rasti divjim gozdnim jabolkom, da bi nasitila lačnega. Pokazal ji je takšno drevo, katerega veje so se šibile pod sadeži; tam je pojedla svoje kosilo, podprla veje in nato odšla v najtemnejši del gozda. Bilo je tako tiho, da je slišala lastne korake in vsak droben suh list, ki se je upognil pod njeno nogo. Niti ene ptice ni bilo videti, niti en sončni žarek ni mogel prodreti skozi velike, goste veje. Visoka debla so stala tako tesno drugo ob drugem, da se ji je ob pogledu predse zdelo, kakor da jo obdaja ena gosta mreža tramov za drugo. Oh, tu je vladala samota, kakršne ni poznala še nikoli.

Noč je bila tako temna; niti ena sama kresnička ni svetila iz mahu. Žalostna je legla spat; tedaj se ji je zazdelo, da so se drevesne veje nad njo razmaknile in je Gospod z blagimi očmi pogledal nanjo, nad njegovo glavo in pod njegovimi rokami pa so kukali drobni angeli.

Ko se je zjutraj prebudila, ni vedela, ali je to sanjala ali se je zares zgodilo. Naredila je nekaj korakov in srečala starko s košaro jagod; starka ji jih je nekaj dala. Elisa jo je vprašala, ali je morda videla enajst kraljevičev jezditi skozi gozd.

"Ne," je rekla starka, "sem pa včeraj videla enajst labodov z zlatimi kronami na glavah, ki so plavali po reki tu blizu!" Popeljala je Eliso nekoliko naprej do strmega brega; pod njim se je vila reka. Drevesa na njenih bregovih so si iztezala dolge olistane veje naproti, in kjer se zaradi svoje rasti niso mogla doseči, so izruvala korenine iz zemlje ter se nagnila nad vodo, da so se njihove veje prepletle.

Elisa se je poslovila od starke in šla ob reki vse do kraja, kjer se je izlivala v širno odprto morje. Vsa lepota morja se je razgrinjala pred mlado deklico, a nikjer ni bilo videti jadrnice, nikjer čolna; kako naj pride naprej? Opazovala je neštete kamenčke na obali; voda jih je vse obrusila v okroglo obliko. Steklo, železo, kamenje, vse, kar je naplavilo na breg, je dobilo obliko od vode, ki je bila vendar veliko mehkejša od njene nežne roke. "Neutrudno se vali in tako zgladi tudi tisto, kar je trdo; prav tako neutrudna bom tudi jaz! Hvala za vaš nauk, bistri, valeči se valovi; nekoč, tako mi pravi srce, me boste ponesli k mojim dragim bratom!"

Na naplavljenih algah je ležalo enajst belih labodjih peres; nabrala jih je v šopek. Na njih so bile vodne kapljice, toda ali so bile rosa ali solze, tega ni mogel vedeti nihče. Na obali je bilo samotno, a tega ni občutila, saj se je morje nenehno spreminjalo, v nekaj urah celo bolj, kakor se sladka jezerska voda spremeni v celem letu. Ko je prišel velik črn oblak, je bilo, kakor da morje govori: Tudi jaz znam biti temno; tedaj je zapihal veter in valovi so pokazali svojo belo stran. Ko pa so oblaki rdeče žareli in so vetrovi spali, je bilo morje kakor vrtnični cvetni list; zdaj je postalo zeleno, zdaj belo, toda naj je še tako mirno počivalo, ob bregu je vendarle rahlo valovalo; voda se je nežno dvigala kakor prsi spečega otroka.

Ko je sonce že zahajalo, je Elisa zagledala enajst divjih labodov z zlatimi kronami na glavah, ki so leteli proti kopnemu. Lebdeli so drug za drugim in bili videti kakor dolg bel trak. Elisa se je povzpela na strmi breg in se skrila za grm; labodi so se spustili blizu nje in zamahovali z velikimi belimi perutmi.

V trenutku, ko je sonce izginilo pod vodo, so nenadoma odpadle labodje preobleke in tam je stalo enajst lepih kraljevičev, Elisnih bratov. Glasno je vzkliknila; čeprav so se zelo spremenili, je vedela, da so oni, čutila je, da morajo biti oni. Planila jim je v objem in jih klicala po imenih; neizmerno so se razveselili, ko so zagledali in prepoznali svojo malo sestro, ki je bila zdaj že tako velika in lepa. Smejali so se in jokali ter si kmalu povedali, kako zlobno je mačeha ravnala z vsemi.

"Mi bratje," je rekel najstarejši, "letimo kot divji labodi, dokler je sonce na nebu; ko zaide, spet dobimo človeško podobo. Zato moramo ob sončnem zahodu vedno paziti, da imamo trdna tla pod nogami; če bi tedaj leteli visoko med oblaki, bi kot ljudje strmoglavili v globino. Ne živimo tukaj; onstran morja leži prav tako lepa dežela kakor ta, toda pot do nje je dolga. Preleteti moramo veliko morje in na poti ni nobenega otoka, kjer bi lahko prenočili; samo osamljena majhna skala štrli iz vode sredi morja. Ni večja, kot je treba, da lahko drug ob drugem počivamo na njej; kadar je morje razburkano, voda pljuska visoko čez nas, a vendar se Bogu zahvaljujemo zanjo. Tam prenočujemo v človeški podobi; brez nje nikoli ne bi mogli obiskati ljube domovine, saj za polet potrebujemo dva najdaljša dneva v letu. Samo enkrat na leto nam je dano obiskati rodni dom, enajst dni smemo ostati tukaj in letati nad tem velikim gozdom, od koder vidimo grad, v katerem smo se rodili in kjer živi naš oče, ter visoki stolp cerkve, kjer je pokopana naša mati. Tu se nam zdi, da so drevesa in grmi naši sorodniki, tu divji konji tekajo čez ravnice, kakor smo jih videli v otroštvu; tu oglar poje stare pesmi, ob katerih smo kot otroci plesali. Tu je naša domovina, sem nas vleče in tu smo našli tebe, draga mala sestrica! Še dva dni smemo ostati, potem pa moramo čez morje v lepo deželo, ki vendar ni naša domovina! Kako naj te vzamemo s seboj? Nimamo ne ladje ne čolna!"

"Kako naj vas rešim!" je rekla sestra. Pogovarjali so se skoraj vso noč in le za nekaj ur zadremali. Eliso je prebudil šum labodjih peruti nad njo. Bratje so se spet spremenili in leteli v velikih krogih, nazadnje pa daleč proč; eden izmed njih, najmlajši, je ostal. Labod ji je položil glavo v naročje in božala je njegove bele peruti; ves dan sta bila skupaj. Proti večeru so se vrnili drugi in ko je sonce zašlo, so spet stali pred njo v svoji pravi podobi.

"Jutri odletimo od tod in se smemo vrniti šele čez celo leto, tebe pa ne moremo kar tako zapustiti! Imaš pogum, da greš z nami? Moja roka je dovolj močna, da te ponese skozi gozd; mar ne bodo potem peruti vseh nas dovolj močne, da te ponesemo čez morje?"

"Da, vzemite me s seboj!" je rekla Elisa. Vso noč so pletli mrežo iz prožnega vrbovega lubja in žilavega trstičja; bila je velika in močna. Elisa je legla nanjo, in ko je vzšlo sonce ter so se bratje spremenili v divje labode, so s kljuni prijeli mrežo in se z ljubo sestro, ki je še spala, dvignili visoko proti oblakom. Sončni žarki so ji padali naravnost na obraz, zato je eden izmed labodov letel nad njeno glavo, da jo je senčil s širokimi perutmi. Ko se je Elisa prebudila, so bili že daleč od kopnega; mislila je, da še sanja, tako nenavadno se ji je zdelo, da jo nosijo čez morje, visoko po zraku. Ob njej sta ležala veja s čudovitimi zrelimi jagodami in šop okusnih korenin; nabral jih je najmlajši brat in jih položil k njej. Hvaležno se mu je nasmehnila, saj je vedela, da prav on leti tik nad njeno glavo in jo senči s perutmi.

Bili so tako visoko, da se je prva ladja, ki so jo zagledali pod seboj, zdela kakor bel galeb na vodi. Za njimi je stal velik oblak, prava gora, in na njem je Elisa videla svojo senco ter sence enajstih labodov, ki so tam leteli velikanski. Bila je veličastnejša slika od vseh, kar jih je kdaj videla; toda čim više se je dvigalo sonce in čim dlje za njimi je ostajal oblak, tem bolj je lebdeča senčna podoba izginjala.

Ves dan so leteli skozi zrak kakor švigajoča puščica, a vendar počasneje kot sicer, saj so zdaj nosili sestro. Pripravljalo se je hudo vreme in bližal se je večer; Elisa je v strahu gledala, kako se sonce spušča, samotne skale v morju pa še vedno ni bilo videti. Zdelo se ji je, da labodi vse močneje zamahujejo s perutmi. Ah, ona je bila kriva, da niso napredovali dovolj hitro; ko bo sonce zašlo, se bodo spremenili v ljudi, padli v morje in utonili. Iz globine srca je zmolila k Gospodu, a skale še vedno ni uzrla. Črni oblak se je bližal; močni sunki vetra so napovedovali vihar. Oblaki so se zgrnili v en sam velik grozeč val, ki se je težak kakor svinec valil naprej; blisk je sledil blisku.

Sonce se je že dotikalo morskega roba. Elisino srce je trepetalo; tedaj so se labodi spustili tako hitro, da je mislila, da pada, toda že so spet drseli po zraku. Pol sonca je bilo že v vodi; šele tedaj je pod seboj zagledala majhno skalo, ki ni bila videti nič večja kakor tjulenj, ki pomoli glavo iz vode. Sonce je tako hitro tonilo; zdaj je bilo le še kakor zvezda. Tedaj se je njena noga dotaknila trdnih tal in sonce je ugasnilo kakor zadnja iskra v gorečem papirju; okoli sebe je zagledala brate, ki so stali drug ob drugem, z roko v roki. Več prostora, kot ga je bilo treba prav zanje in zanjo, niti ni bilo. Morje je udarjalo ob skalo in se kakor naliv usipalo čeznje; nebo je sijalo v nenehno plamenečem ognju in udarec za udarcem je grmelo. Toda sestra in bratje so se držali za roke in peli pobožno pesem, ki jim je vlivala tolažbo in pogum.

Ob svitu je bil zrak čist in miren; brž ko je vzšlo sonce, so labodi z Eliso odleteli z otočka. Morje je bilo še vedno razburkano, in ko so bili visoko v zraku, se je bela pena na črnozeleni gladini zdela kakor milijoni labodov, ki plavajo po vodi.

Ko se je sonce dvignilo više, je Elisa pred seboj zagledala gorsko deželo, ki je napol lebdela v zraku, z bleščečimi ledenimi gmotami na gorah; sredi nje se je raztezal grad, dolg gotovo več milj, z enim drznim stebriščem nad drugim. Pod njim so se zibali palmovi gozdovi in razkošne cvetlice, velike kakor mlinska kolesa. Vprašala je, ali je to dežela, kamor gredo, toda labodi so zmajali z glavami, saj je videla prelepi, nenehno spreminjajoči se grad vile Morgane v oblakih; vanj niso smeli pripeljati nobenega človeka. Elisa je strmela vanj; tedaj so se gore, gozdovi in grad sesuli, na njihovem mestu pa je stalo dvajset veličastnih cerkva, vse enake, z visokimi stolpi in koničastimi okni. Zdelo se ji je, da sliši orgle, a slišala je morje. Ko je bila cerkvam že čisto blizu, so se spremenile v celo ladjevje, ki je plulo pod njo; pogledala je navzdol in bila je samo morska megla, ki je drvela nad vodo. Pred njenimi očmi so se podobe nenehno menjavale, zdaj pa je zagledala pravo deželo, kamor je bila namenjena; tam so se dvigale prelepe modre gore s cedrovimi gozdovi, mesti in gradovi. Dolgo pred sončnim zahodom je že sedela na gori pred veliko votlino, poraslo z nežnimi zelenimi ovijalkami, ki so bile videti kakor vezene preproge.

"Zdaj pa bomo videli, kaj boš nocoj sanjala tukaj!" je rekel najmlajši brat in ji pokazal spalnico. "Ko bi le sanjala, kako naj vas rešim!" je rekla; ta misel jo je vso prevzela. Tako goreče je prosila Boga za pomoč, da je celo v spanju nadaljevala molitev. Tedaj se ji je zazdelo, da leti visoko v zrak, proti gradu vile Morgane v oblakih, in vila ji prihaja naproti, tako lepa in sijoča, a vendar povsem podobna starki, ki ji je v gozdu dala jagode in ji povedala za labode z zlatimi kronami.

"Tvoje brate je mogoče rešiti!" je rekla. "Toda ali imaš dovolj poguma in vztrajnosti? Morje je res mehkejše od tvojih nežnih rok, pa vendar preoblikuje trde kamne; toda ne čuti bolečine, ki jo bodo čutili tvoji prsti. Nima srca in ne trpi strahu in muk, ki jih boš morala prestati ti. Vidiš to koprivo, ki jo držim v roki? Veliko takih raste okoli votline, kjer spiš; uporabne so samo tiste in tiste, ki poganjajo na pokopaliških grobovih, dobro si zapomni. Nabrati jih moraš, čeprav ti bodo na koži naredile pekoče mehurje; z nogami jih stri, da dobiš predivo. Iz njega moraš spresti nit in splesti enajst srajc z dolgimi rokavi; vrzi jih čez enajst divjih labodov in urok bo razbit. Toda dobro si zapomni: od trenutka, ko začneš to delo, pa vse do takrat, ko ga dokončaš, četudi bi vmes minila leta, ne smeš spregovoriti. Prva beseda, ki jo izrečeš, se bo kakor smrtonosno bodalo zarila v srca tvojih bratov; njihovo življenje je odvisno od tvojega jezika. Vse to si zapomni!"

V istem hipu se je s koprivo dotaknila njene roke; peklo je kakor živ ogenj in Elisa se je prebudila. Bil je že beli dan in tik ob kraju, kjer je spala, je ležala kopriva, prav takšna, kakršno je videla v sanjah. Padla je na kolena, se zahvalila Gospodu in odšla iz votline, da bi začela delati.

Z nežnimi rokami je segla med strašne koprive, ki so bile kakor ogenj; na rokah in podlahteh so ji naredile velike pekoče mehurje, a vse to je rada trpela, če je le mogla rešiti ljube brate. Vsako koprivo je strla z bosimi nogami in predla zeleno predivo.

Ko je sonce zašlo, so prišli bratje in se prestrašili, ker je bila tako tiha; mislili so, da je to nova čarovnija zlobne mačehe. Ko pa so videli njene roke, so razumeli, kaj počne zanje, in najmlajši brat je zajokal. Kjer so padle njegove solze, ni več čutila bolečine, tam so pekoči mehurji izginili.

Vso noč je delala, saj ni mogla najti miru, dokler ne bi rešila ljubih bratov. Ves naslednji dan, ko labodov ni bilo, je sedela sama, a še nikoli ji čas ni minil tako hitro. Ena srajca je bila že končana in zdaj je začela drugo.

Tedaj so med gorami zadoneli lovski rogovi; močno se je prestrašila. Zvok se je bližal in zaslišala je pasji lajež. Preplašena se je zatekla v votlino, koprive, ki jih je nabrala in izčesala, povezala v sveženj in sedla nanj.

V istem trenutku je iz goščave priskočil velik pes, takoj za njim drugi in nato še eden; glasno so lajali, se vračali in spet pritekali. Minilo je le nekaj minut in pred votlino so stali vsi lovci. Najlepši med njimi je bil kralj te dežele; stopil je k Elisi, saj še nikoli ni videl lepšega dekleta.

"Kako si prišla sem, prelepi otrok!" je rekel. Elisa je zmajala z glavo, saj ni smela govoriti; šlo je za rešitev in življenje njenih bratov. Roke je skrila pod predpasnik, da kralj ne bi videl, kaj mora trpeti.

"Pojdi z menoj!" je rekel. "Tukaj ne smeš ostati! Če si tako dobra, kakor si lepa, te bom oblekel v svilo in žamet, ti položil zlato krono na glavo in prebivala boš v mojem najrazkošnejšem gradu!" Nato jo je dvignil na svojega konja; jokala je in si vila roke, kralj pa je rekel: "Hočem samo tvojo srečo! Nekoč se mi boš zahvalila za to!" Oddirjal je med gorami, jo držal pred seboj na konju in lovci so jezdili za njima.

Ko je sonce zašlo, se je pred njima razgrnilo veličastno kraljevsko mesto s cerkvami in kupolami. Kralj jo je popeljal v grad, kjer so v visokih marmornatih dvoranah pljuskali veliki vodometi, stene in stropi pa so se bahali s slikami; toda ona za vse to ni imela oči, jokala je in žalovala. Brez upiranja je pustila, da so jo ženske oblekle v kraljevska oblačila, ji v lase vpletle bisere in ji čez opečene prste potegnile fine rokavice.

Ko je stala tam v vsem svojem sijaju, je bila tako osupljivo lepa, da se ji je dvor še globlje priklanjal, kralj pa jo je izbral za nevesto, čeprav je nadškof zmajeval z glavo in šepetal, da je lepa gozdna deklica gotovo čarovnica, ki jim slepi oči in je omrežila kraljevo srce.

Toda kralj ga ni poslušal; ukazal je, naj zadoni glasba, naj prinesejo najizvrstnejše jedi in naj najlepša dekleta zaplešejo okoli nje. Vodili so jo skozi dišeče vrtove v razkošne dvorane, a na njenih ustnicah se ni prikazal niti en nasmeh in v očeh ni zasijal; žalost je ostajala v njih kakor večna dediščina. Tedaj je kralj odprl majhno sobo tik ob njeni spalnici; krasile so jo dragocene zelene preproge in povsem je spominjala na votlino, v kateri je bivala. Na tleh je ležal sveženj prediva, ki ga je spredla iz kopriv, pod stropom pa je visela srajca, ki jo je že dokončala; vse to je eden od lovcev vzel s seboj kot zanimivost.

"Tukaj se lahko v sanjah vrneš v svoj nekdanji dom!" je rekel kralj. "Tu je delo, s katerim si se tam ukvarjala; zdaj, sredi vsega svojega razkošja, se boš rada spominjala tistih dni."

Ko je Elisa zagledala stvari, ki so ji bile tako pri srcu, ji je okoli ust zaigral nasmeh in v lica se ji je vrnila kri. Pomislila je na rešitev svojih bratov, poljubila kraljevo roko, on pa jo je stisnil k srcu in ukazal, naj vsi cerkveni zvonovi naznanijo poročno slavje. Prelepa nema deklica iz gozda je postala kraljica dežele.

Tedaj je nadškof kralju na uho zašepetal hudobne besede, a te niso segle do njegovega srca. Poroka se je morala zgoditi in nadškof sam ji je moral položiti krono na glavo. Z zlobnim odporom ji je tesni obroč tako močno potisnil na čelo, da jo je zabolelo; toda njeno srce je oklepal še težji obroč, žalost za brati, zato telesne bolečine ni čutila. Njena usta so molčala, saj bi že ena sama beseda njene brate stala življenja, v očeh pa ji je sijala globoka ljubezen do dobrega, lepega kralja, ki je storil vse, da bi jo razveselil. Iz dneva v dan ga je z vsem srcem bolj ljubila. Oh, ko bi se mu le smela zaupati in mu povedati, kaj trpi! Toda molčati je morala, molče je morala dokončati svoje delo. Zato se je ponoči skrivaj izmuznila od njega, odšla v malo skrivno kamrico, urejeno kakor votlina, in spletla eno oklepno srajco za drugo; ko pa je začela sedmo, ji je zmanjkalo prediva.

Vedela je, da na pokopališču rastejo koprive, ki jih potrebuje, toda nabrati jih je morala sama. Kako naj pride tja? »Oh, kaj je bolečina v mojih prstih v primerjavi z muko, ki jo trpi moje srce!« je pomislila. »Tvegati moram! Bog me ne bo zapustil!« S tesnobo v srcu, kakor da se odpravlja storit kaj hudega, se je v jasni mesečni noči prikradla na vrt, šla po dolgih drevoredih, stopila na samotne ulice in prišla do pokopališča. Tam je na enem najširših nagrobnih kamnov zagledala krog lamij, ostudnih čarovnic. Slekle so svoje cunje, kakor da se nameravajo kopati, nato pa so z dolgimi koščenimi prsti razkopale sveže grobove, izvlekle trupla in žrle njihovo meso. Elisa je morala tik mimo njih in uprle so vanjo svoje hudobne oči, a ona je molila, nabrala pekoče koprive in jih odnesla domov na grad.

Videl jo je en sam človek, nadškof, ki je bedel, kadar so drugi spali. Zdaj se je vendar potrdilo, kar je mislil: s kraljico ni vse tako, kakor bi moralo biti. Čarovnica je, zato je omrežila kralja in vse ljudstvo.

V spovednici je kralju povedal, kaj je videl in česa se boji. Ko so z njegovega jezika prihajale trde besede, so izrezljane podobe svetnikov zmajevale z glavami, kakor da hočejo reči: Ni tako, Elisa je nedolžna! Toda nadškof si je to razlagal drugače; menil je, da pričajo proti njej in zmajujejo z glavami nad njenim grehom. Tedaj sta kralju po licih spolzeli dve težki solzi in domov se je vrnil z dvomom v srcu. Ponoči se je pretvarjal, da spi, vendar mu miren spanec ni zatisnil oči. Opazil je, kako je Elisa vstala, in to se je ponavljalo vsako noč. Vsakič ji je tiho sledil in videl, kako je izginila v svoji skrivni kamrici.

Iz dneva v dan je njegov obraz postajal mračnejši. Elisa je to opazila, ni pa razumela, zakaj; navdajalo jo je s tesnobo, in koliko je njeno srce že tako trpelo zaradi bratov! Njene slane solze so tekle na kraljevski žamet in škrlat ter se tam bleščale kakor diamanti, vsi, ki so videli to razkošno opravo, pa so si želeli biti na kraljičinem mestu. Medtem je bilo njeno delo že skoraj končano, manjkala je le še ena oklepna srajca; toda tudi prediva ni imela več in niti ene same koprive. Zato je morala še enkrat, samo še zadnjikrat, na pokopališče in jih nabrati nekaj prgišč. S tesnobo je mislila na samotno pot in na strašne lamije, toda njena volja je bila trdna kakor njeno zaupanje v Boga.

Elisa je odšla, kralj in nadškof pa sta ji sledila. Videla sta jo izginiti skozi mrežasta vrata na pokopališče. Ko sta se jim približala, so na nagrobnem kamnu sedele lamije, prav kakor jih je bila videla Elisa, in kralj se je obrnil proč; kajti med njimi si je predstavljal njo, katere glava je še tisti večer počivala na njegovih prsih.

»Ljudstvo naj ji sodi!« je rekel in ljudstvo je razsodilo: zgoreti mora v rdečih plamenih. Iz veličastnih kraljevskih dvoran so jo odpeljali v temno, vlažno ječo, v katero je skozi zamreženo okno žvižgal veter. Namesto žameta in svile so ji dali sveženj kopriv, ki jih je nabrala, da bi nanj položila glavo; trde, pekoče oklepne srajce, ki jih je spletla, naj bi ji služile za odejo in pregrinjalo. Toda nič ljubšega ji ne bi mogli podariti. Spet se je lotila dela in molila k svojemu Bogu. Zunaj so poulični dečki prepevali posmehljive pesmi o njej; niti živa duša je ni potolažila s prijazno besedo.

Proti večeru je tik ob rešetkah zašumelo labodje krilo. Bil je najmlajši izmed bratov, našel je svojo sestro. Glasno je zajokala od veselja, čeprav je vedela, da bo prihajajoča noč morda zadnja v njenem življenju; toda zdaj je bilo tudi delo skoraj končano in njeni bratje so bili tu.

Nadškof je prišel, da bi bil zadnjo uro ob njej, kakor je obljubil kralju, toda ona je odkimala in ga s pogledom in kretnjami prosila, naj odide. To noč je vendar morala dokončati svoje delo, sicer bi bilo vse zaman: vse bolečine, solze in neprespane noči. Nadškof je odšel in jo obkladal s hudobnimi besedami, uboga Elisa pa je vedela, da je nedolžna, in nadaljevala svoje delo.

Miške so tekale po tleh in ji vlekle koprive k nogam, da bi ji vsaj malo pomagale, drozg pa je sedel na okensko rešetko in vso noč pel tako veselo, kakor je le mogel, da ne bi izgubila poguma.

Komaj se je začelo svitati, sonce naj bi vzšlo šele čez eno uro, ko je enajst bratov stalo pred grajskimi vrati in zahtevalo, naj jih odpeljejo pred kralja. Toda odgovorili so jim, da to ni mogoče, saj je še noč, kralj spi in ga ne smejo zbuditi. Prosili so, grozili, prišla je straža in celo kralj je stopil ven ter vprašal, kaj se dogaja. Prav tedaj pa je vzšlo sonce in bratov ni bilo več nikjer videti, nad gradom pa je letelo enajst divjih labodov.

Skozi mestna vrata je drlo vse ljudstvo, hoteli so videti, kako bodo sežgali čarovnico. Klavrno kljuse je vleklo voz, na katerem je sedela. Oblekli so jo v haljo iz grobe vrečevine; njeni čudoviti dolgi lasje so ji prosto padali okoli lepe glave. Lica so bila smrtno bleda, ustnice so se tiho premikale, medtem ko so prsti sukali zeleno predivo. Celo na poti v smrt ni opustila začetega dela; deset oklepnih srajc ji je ležalo pri nogah, enajsto pa je še pletla. Drhal se ji je posmehovala.

»Poglejte čarovnico, kako mrmra! V rokah nima molitvenika, ne, s svojo gnusno čarovnijo se ukvarja! Iztrgajte ji jo in raztrgajte na tisoč kosov!«

Vsi so se zgrnili okoli nje in hoteli raztrgati njeno delo. Tedaj je priletelo enajst belih labodov, posedli so okoli nje na voz in zamahnili z velikimi krili. Množica se je prestrašena umaknila.

»To je znamenje iz nebes! Gotovo je nedolžna!« so šepetali mnogi, a tega si niso upali povedati na glas. Zdaj jo je rabelj prijel za roko, ona pa je naglo vrgla enajst srajc čez labode in pred njo je stalo enajst prelepih princev. Le najmlajši je imel namesto ene roke labodje krilo, kajti njegovi oklepni srajci je manjkal en rokav, ki ga ni utegnila dokončati.

»Zdaj smem govoriti!« je rekla. »Nedolžna sem!« In ljudje, ki so videli, kaj se je zgodilo, so se ji priklonili kakor svetnici; ona pa se je brez zavesti zgrudila bratom v naročje, tako so jo izčrpali napetost, strah in bolečina.

»Da, nedolžna je!« je rekel najstarejši brat in povedal vse, kar se je zgodilo. Medtem ko je govoril, se je razširil vonj, kakor da bi cvetelo na milijone vrtnic, kajti vsako poleno v grmadi je pognalo korenine in veje. Tam je zdaj rasla dišeča živa meja, visoka in mogočna, polna rdečih vrtnic. Na vrhu je cvetel bel, bleščeč cvet, ki je sijal kakor zvezda. Kralj ga je utrgal in položil Elisi na prsi; tedaj se je prebudila z mirom in blaženostjo v srcu.

In vsi cerkveni zvonovi so zazvonili sami od sebe, ptice pa so priletele v velikih jatah. Proti gradu se je odpravil poročni sprevod, kakršnega ni videl še noben kralj.