O besedilu
Mala sužnja
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 8 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata II VIII LA SCHIAVOTTELLA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Mala sužnja
_Lisa se rodi iz cvetnega lista vrtnice in zaradi prekletstva neke vile umre. Mati jo položi v sobo in bratu naroči, naj je ne odpira. Toda njegova ljubosumna žena hoče videti, kaj je v njej, in najde živo Liso. Obleče jo v sužnjo in jo na vse mogoče načine trpinči. Nazadnje jo stric prepozna, ženo prežene in nečakinjo bogato omoži._ _»Resnično,« je rekel princ, »vsak človek naj opravlja svoje delo: gospod naj bo gospod, oproda oproda in birič birič. Kakor namreč fantič postane smešen, če hoče igrati princa, tako princ izgubi ugled, če se vede kakor fantič.« S temi besedami se je obrnil k Paoli in ji velel, naj da besedi prosto pot. Ta si je najprej dodobra obliznila ustnice, se popraskala po glavi in začela takole._ Ljubosumje je, če smemo povedati po pravici, prav zoprna nadloga: vrtoglavica, ki obrača glavo, vročica, ki razgreva žile, božjast, ki hladi ude, griža, ki preobrača drobovje; skratka bolezen, ki krade spanec, greni jed, kali mir in krajša življenje. Je kača, ki grize, črv, ki gloda, žolč, ki zastruplja, sneg, ki otrplost seje, žebelj, ki prebada; razdira zakonsko zvezo med užitki ljubezni, med zaljubljena srca meče kost za pasji ravs in je nenehen vihar na morju Venerinih radosti. Še nikoli ni rodilo nič dobrega, kakor boste tudi sami priznali, ko boste slišali zgodbo, ki sledi.
Nekoč je živel baron iz Serva-scure, ki je imel neomoženo sestro. Ta je z drugimi dekleti svoje starosti rada hodila poskakovat po vrtu. Nekega dne so našle lepo, razcvetelo vrtnico in stavile, da dobi dogovorjeno nagrado tista, ki jo preskoči, ne da bi se dotaknila enega samega cvetnega lista. Cela kopica poskočnih deklet je skakala čeznjo, a vse so se zadele vanjo in nobena je ni preskočila brez dotika. Ko pa je prišla na vrsto Cilla, baronova sestra, se je umaknila nekaj korakov, se tako silovito pognala in tako visoko skočila, da je poletela čez vrtnico. Pri tem je sicer zbila en cvetni list, vendar je bila tako prebrisana in spretna, da ga je v hipu pobrala s tal in pogoltnila ter tako dobila stavo. A še trije dnevi niso minili, ko je začutila, da je noseča. Od žalosti bi bila skoraj umrla, saj je zagotovo vedela, da ni počela nobenih nespodobnosti ali vragolij, in nikakor ji ni šlo v glavo, kako se ji je lahko napel trebuh. Zato je odhitela k vilam, svojim prijateljicam, in te so ji povedale, naj je ne skrbi, saj je vsega kriv cvetni list vrtnice, ki ga je pogoltnila. Ko je Cilla to slišala, je skušala trebuh skrivati, kolikor je le mogla. Ko pa je napočil čas, da odloži svoje breme, je na skrivaj rodila lepo deklico, ji dala ime Lisa in jo poslala k vilam. Vsaka ji je namenila svoj čarobni dar, toda zadnja si je, ko je hitela pogledat dekletce, nesrečno zvila nogo in jo od bolečine preklela: ko bo dopolnila sedem let in jo bo mati česala, naj ji glavnik pozabi v laseh, zarit v glavo, in od tega naj deklica umre. Ko je napočil tisti čas in se je vse tako zgodilo, je nesrečna mati, obupana zaradi te nesreče, najprej bridko objokovala hčer, potem pa jo zaprla v sedem kristalnih krst, položenih drugo v drugo. Postavila jo je v zadnjo sobo palače, ključ pa obdržala pri sebi. Toda žalost jo je tako izčrpala, da ji je ostal le še zadnji požirek življenja. Poklicala je brata in mu rekla: »Brat moj, čutim, kako me kavelj smrti počasi vleče k sebi, zato ti zapuščam vse svoje imetje, da boš njegov gospod in gospodar. Le besedo mi moraš dati, da nikoli ne boš odprl zadnje sobe v tej hiši. Tale ključ spravi v pisalno mizo.« Brat, ki jo je neizmerno ljubil, ji je obljubil, ona pa je še tisti hip rekla: »Zbogom, moja mera je polna.« Čez leto dni se je ta gospod oženil. Ko so ga nekoč povabili na lov, je ženi zaupal skrb za hišo in jo zlasti prosil, naj ne odpira tiste sobe, katere ključ je hranil v pisalni mizi. A komaj ji je obrnil hrbet, že jo je vleklo sumničenje, gnalo ljubosumje in razjedala radovednost, ki je prva ženska dota. Vzela je ključ, odprla sobo in nato še krste, skozi katere je videla deklico, ter našla bitje, ki je bilo videti, kakor da spi. Deklica je namreč rasla kakor vsako drugo dekle, z njo pa tudi krste, ki so se večale, kolikor je rasla sama. Ko je ljubosumna žena zagledala to lepo bitje, je takoj rekla: »Lepo, moj svetniček! Ključ za pasom, ljubica pa za vrati! Zato je torej tako skrbno pazil, da sobe nihče ne odpre: da ne bi videli malika, ki ga časti v teh krstah!« S temi besedami jo je zgrabila za lase in jo izvlekla. Pri tem ji je glavnik padel na tla in deklica se je prebudila ter zavpila: »Mamica moja, mamica moja!« »Le čakaj, ti bom že dala mamico in očka!« je odvrnila baronica. Razkačena kakor sužnja, besna kakor psica z mladiči in strupena kakor kača ji je nemudoma odrezala lase, jo ostrigla prav do kože in ji nadela razcapano obleko. Vsak dan ji je nasula bušk po ostriženi glavi, modric okoli oči in brazgotin po obrazu, usta pa ji je obdelala tako, kakor da bi jedla surove golobe. Ko se je mož vrnil in videl tako grdo zdelano deklico, je vprašal, kdo je. Žena mu je odgovorila, da je sužnja, ki ji jo je poslala teta, prava vaba za palico, ki jo je treba nenehno tepsti. Ko pa se je gospodu ponudila priložnost, da gre na sejem, je vse v hiši, še mačke bi bil vprašal, pobaral, kaj naj jim kupi. Eden je prosil za to, drugi za ono, nazadnje pa je prišel še do mlade sužnje. Toda žena se je pokazala prav nič krščansko in rekla: »Kar prištej k vsem še to gobezdavo sužnjo, pa bomo vsi enaki, vsi bomo hoteli lulati v isti nočni lonec! Pusti jo že, zlodej jo vzemi, in ne napihuj toliko te grde smrklje!« Gospod pa je bil vljuden in je na vsak način hotel, da si tudi mlada sužnja kaj zaželi. Zato je rekla: »Ničesar drugega nočem kakor punčko iz cunj, nož in plovec. Če pa pozabiš, naj ti nikoli ne uspe prečkati prve reke, ki jo srečaš na poti.« Baron je kupil vse razen reči, za katere ga je prosila nečakinja. Ko pa je hotel prečkati reko, ki je z gora proti morju nosila kamenje in drevje, kakor da polaga temelje strahu in dviga zidove osuplosti, nikakor ni mogel čeznjo. Tedaj se je spomnil prekletstva mlade sužnje, se vrnil in natančno kupil vse, kar je naročila. Ko je prišel domov, je vsakomur razdelil kupljene reči. Lisa je vzela svoje malenkosti in se umaknila v kuhinjo. Predse je postavila punčko ter začela jokati in tožiti. Tistemu zvitku cunj je pripovedovala vso zgodbo svojega trpljenja, kakor da govori z živim človekom. Ko pa je videla, da ji ne odgovarja, je vzela nož, ga brusila ob plovec in govorila: »Glej, če mi ne odgovoriš, se bom zdajle zabodla, pa bo konec vsega!« Punčka se je počasi napihovala kakor meh dud, ko vanj pihnejo, in naposled odgovorila: »Da, slišala sem te, saj nisem gluha.«
Ko se je ta pesem ponavljala že nekaj dni, je baron, ki je imel zasebno sobico tik ob kuhinji, nekoč zaslišal isto jadikovanje. Pogledal je skozi ključavnico in zagledal Liso, ki je punčki pripovedovala, kako je njena mati skočila čez vrtnico, kako je pojedla cvetni list in jo rodila, kakšne darove so ji namenile vile in kako jo je ena preklela; kako ji je glavnik ostal v glavi, kako je umrla, kako so jo zaprli v sedem krst in jo spravili v sobo; kako je umrla njena mati in prepustila ključ bratu, kako je ta odšel na lov, kako je njegovo ženo premagalo ljubosumje in je proti njegovemu naročilu vstopila v sobo; kako ji je odrezala lase in ravnala z njo kot s sužnjo ter ji prizadejala toliko in toliko trpljenja. Med pripovedovanjem je jokala in govorila: »Odgovori mi, punčka, sicer se bom ubila s tem nožem!« Nož je brusila ob plovec in se že hotela prebosti, ko je baron dvakrat brcnil v vrata, planil noter in ji ga iztrgal iz rok. Ko je podrobneje slišal njeno zgodbo, jo je objel kot svojo nečakinjo in jo odpeljal iz hiše. Zaupal jo je neki svoji sorodnici, da bi si nekoliko opomogla, saj jo je trpinčenje tiste žene z Medejinim srcem skoraj prepolovilo. Čez nekaj mesecev, ko je postala lepa kakor boginja, jo je poklical k sebi in povedal, da je njegova nečakinja. Priredil je veliko gostijo, in ko so pospravili mize, je dal Lisi povedati zgodbo o vseh prestanih mukah in ženini krutosti. Vsi gostje so se razjokali. Nato je ženo pregnal in jo poslal domov k njenim sorodnikom, nečakinji pa dal lepega moža po njeni srčni želji. Tako se je tudi zanjo vse prav izteklo, _kajti ko človek najmanj pričakuje,_ _nebo nanj milosti svoje usuje._
Izvirnik
Jornata II VIII LA SCHIAVOTTELLA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Lisa nasce da la fronna de na rosa, e pe ghiastemma de na Fata more; e pposta da la mamma a na cammara, lassanno ditto a lo frate, che no l’apera; ma la mogliere gelosa volenno vedere, che nc’eje, nce trova Lisa viva, e bestutala da Schiava le fa mille strazie, recanosciuta all’utemo da lo Zio, caccia la mogliere, e mmarita ricca la nepote._ _Veramente (disse lo Prencepe) ogne ommo deve fare ll’arte soja, lo signore da signore, lo staffiero da staffiero, e lo sbirro da sbirro; che si comme lo ragazzo volenno fare da Prencepe deventa redicolo, cossì lo Prencepe facenno da ragazzo scapeta de reportazione: così decenno, votatose a Paola, le disse, che se lassasse correre, la quale fattase ’mprimmo na bona zucata de
lavra, e na grattata de capo, cossì accommenzaje._ È na pessema fercola (si vale a dicere lo vero) la Gelosia, vertecene, che fa votare la capo, freve, che scauda le bene, azzedente, che rrefredda li miembre, vesenterio, che scommove lo cuorpo, male finalmente, che leva lo suonno, amareja lo civo, ntrovola la cojete e smesa la vita; essenno serpa, che mmozzeca, carola, che rroseca, fele, che ’ntosseca, neve che ’nteseca, chiuovo, che smafara, sparte matrimonio de li guste d’ammore, scazzella cane de lo contiente ammoruse, e continua tropeja, ne lo mare de li piacire de Vennere, la quale maje sguigliaje cosa de bene, comme confessarite co la lengua vostra sentenno lo cunto, che ssecota.
Era na vota lo Barone de Serva-scura, che avenno na sora zita, la quale sempre jeva coll’autre giovane de l’età soja a sautariare pe no giardino, e trovanno fra l’autre bote na bella Rosa spampanata, facettero ’nguaggio, che chi la sautasse netta senza toccarele na fronna, guadagnasse no tanto; sautannoce na mano de femmene cavallune pe coppa, tutte nce mmorravano, e nnesciuna la scarvaccava netta; ma toccanno a Ccilla, ch’era la sore de lo Barone, pigliato no poco de vantaggio arreto dette na tale corzera, che ssautaje de pesole pe ccoppa la Rosa, ma facennole cadere na fronna, fu accossì accorta, e destra, che pigliannola fra lumme, e llustro da terra, se la gliottette, guadagnanno lo ’nguaggio; ma non passaro tre ghiuorne, che
se sentette prena, de la quale cosa appe a mmorire de dolore, sapenno cierto de n’avere fatto ’mbroglie, nè bescazzie, nè le poteva cadere ’n mente comme le fosse ’ntorzata la panza; pe la quale cosa corze a certe Ffate ammiche soje, le quale le dissero, che non dubetasse, ca era stata la fronna de rosa, che s’aveva gliottata. Cilla sentuto chesto attese a nasconnere quanto potte la panza, e benuta l’ora de scarrecare lo pisemo, figliaje secretamente na bella figliola, a la quale puosto nomme Lisa, la mannaje a le Ffate; la qual’ogn’una le dette la fatazione soja; ma l’utema de chelle volenno correre a bedere sta peccerella, sbotatose desastrosamente lo pede, pe lo dolore la jastemmaje, che a li sette anne pettenannola la mamma, se
le scordasse lo pettene dinto a li capille ’mpizzato a la capo, de la quale cosa moresse. E arrivato lo tiempo, e socciesso la cosa, la negra mamma desperata pe sta desgrazia, dapò avere fatto n’ammaro trivolo, la chiuse dinto a ssette casce de cristallo, una ’nserrata dinto all’autra, mettennola all’utema cammera de lo palazzo, tenennosenne la chiave. Ma essenno pe lo dolore de sto socciesso redotta a la scolatura de la vita; chiammaje lo frate, decennole: Frate mio, io mme sento a poco a poco tirare da la vorpara de la morte, perzò te lasso tutte le scartapelle meje, che nne signe signore, e patrone; sulo m’aje da dare parola de n’aprire maje chell’utema cammara de sta casa, stipannote sta chiave dinto a lo scrittorio. Lo frate, che l’amava sbisciolatamente,
nce ne deze la fede, ed essa a lo stisso tiempo disse, addio, ca le ffave so cchiene. Ma ’n capo dell’anno essennose sto Signore ’nzorato, ed essenno nvitato a na caccia, reccommannaje la casa a la mogliere, pregannola sopra tutto a n’aprire chella cammara, de la quale teneva la chiave dinto a lo scrittorio. Ma n’appe accossì priesto votato le spalle, ch’essa tirata da lo sospetto, vottata da la gelosia, e scannata da la curiosetate, ch’è primma dote de la femmena, pigliata la chiave, aperze la cammara, ed aperte le ccasce, pe dove vedeva stralucere la figliola, trovaje cosa, che pareva, che dormesse: la quale era cresciuta quanto ogne autra femmena ’nzieme co le ccasce, che s’erano ’ngrannute, secunno jeva crescenno. La femmena gelosa,
visto sta bella criatura, dicette subeto: bravo previta mia; chiave ’ncinto, e mmartino dinto: chessa era la diligenzia, che non s’apresse la cammara, azzò, non se vedesse lo Maometto, che adorava dinto a le ccasce; Accossì decenno, la pigliaje pe li capille, tirannola fore; pe la quale cosa cascannole ’n terra lo pettene, se venne a risentire, gridanno mamma mia, mamma mia; va ca te voglio dare mamma, e ttata, respose la Baronessa; e nfelata comm’a schiava, arraggiata comm’a ccana figliata, ’ntossecata comm’a sserpe, le tagliaje subeto li capille, e facennole na ’ntosata de zuco, le mese no vestito stracciato, ed ogne ghiuorno la carrecava de vrognole a lo caruso, molegnane all’uocchie, mierche ’nfacce, facennole la vocca comm’avesse manciato pecciune
crude. Ma tornato lo marito da fore, e bedenno sta figliola accossì mmaletrattata, addemmannaje chi fosse; ed essa le responnette, ch’era na schiava, che l’aveva mannato la zia, la quale era n’esca de mazze, besognava martoriarela sempre. E benenno accasione a lo Signore de ire a na fera, disse a tutte le gente de la casa pe fi a le gatte, che cosa volevano, che l’accattasse, e cercato chi na cosa, e chi n’autra, all’utemo venne a la schiavottella: ma la mogliere non fece cosa da cristejana, decenno: miette puro ’ndozzana sta schiava mossuta, e ffacimmo tutte pe na regola, tutte vorrimmo pisciare a l’aurinale; lassala stare mal’ora, e non dammo tanta presonzione a na brutta fiamma. Lo Signore, ch’era cortese, voze nn’ogne cunto che la
schiavottella cercasse quarche cosa, la quale decette; io non voglio autro, che na pipata, no cortiello, e na preta pommece; e si te ne scuorde, non puozze maje passare lo primmo sciummo, che truove pe strata; e comprato, lo Barone tutte le ccose fore che cchelle, che l’aveva cercato la nepote, a lo passare de lo sciummo, che ccarriava prete, ed arvole da la montagna a la marina, pe ghiettare fonnamiente de paura, ed auzare mura de maraviglia, non fu possibele che sto segnore potesse passare; pe la qual cosa allecordatose de la jastemma de la schiavottella, tornaje arreto, ed accattaje pontualmente ogne ccosa, e tornato a la casa, spartette una peduna le ccose, che aveva accattato; ed avuto Lisa ste ccoselle, se ne trasette a la cocina, e
puostose ’nante la Pipata, se mese a chiagnere, e trevolejare, contanno a chillo arravuoglio de pezze tutta la storia de li travaglie suoje, comme se parlasse co na persona viva; e bedenno, che non le responneva, pigliava lo cortiello; ed affinannolo co la pommece, deceva; vi ca si no mme respunne, mo mme ’npizzo, e scompimmo la festa; e la pipata abbottannose a poco a poco, comme otra de zampogna, quanno l’è dato lo sciato, all’utemo responneva: Si ca t’aggio ’ntiso cchiù de no surdo.
Ora duranno sta museca pe na mano de juorne, lo Barone, ch’aveva no retratto sujo muro a mmuro co la cocina, sentenno na vota sto medesemo taluorno, e ’mpizzato l’uocchio pe la chiavatura de la porta, vidde Lisa, che contava a la pipata lo sautare de la mamma ’ncoppa la rosa, lo magnarese la fronna, lo ffigliare, la fatazione datale, la jastemma de la Fata, la restata de pettene ’n capo, la morte, l’anchiusa a ssette casce, la stipata dinto la cammara, la morte de la mamma, la lassata de chiave a lo frate, la juta a ccaccia, la gelosia de la mogliere, la trasuta dinto, dove stava contra l’ordene de lo frate, la tagliata de li capille, lo trattamiento de schiava co tante e ttante strazie, che l’aveva fatto, e cossì decenno, e chiagnenno deceva
respunneme pipata, si no m’accido co sto cortiello, ed affilannolo a la preta pommece, se voleva spertosare, quanno lo Barone date duje cauce a la porta, le levaje lo cortiello da mano, e ssentuto meglio la storia, ed abbracciannola comm’a nnepote, la portaje fora de casa, dannola a na certa parente soja a refarese no poco, ch’era deventata meza, pe li male trattamiente de chillo core de Medea, e ’n capo de poche mise essennose fatta comme na Dea, la fece venire a la casa soja, decenno essere na nepote soja, e dapò fatto no gran banchetto, e levato le ttavole, fatto contare da Lisa la storia de tutte l’affanne passate, e la crodeletate de la mogliere, che fece chiagnere a ttutte li convitate, cacciaje la mogliere mannannola a la casa de li pariente,
e dette no bello marito a la nepote secunno lo core sujo, la quale toccaje a lleviello, _Ca quanno l’ommo manco se lo ppenza_ _Le grazie soje chiovelleca lo Cielo._
Nadaljuj z branjem
