Prevod

Daleč na odprtem morju je voda tako modra kakor venčni listi najlepšega plavčka in tako bistra kakor najčistejše steklo, vendar je zelo globoka, globlja, kot seže katerakoli sidrna vrv; mnogo cerkvenih zvonikov bi morali postaviti drugega na drugega, da bi segli od dna nad gladino. Tam spodaj prebiva morsko ljudstvo.

Nikar pa ne mislite, da je tam le golo dno iz belega peska; ne, tam rastejo najčudovitejša drevesa in rastline, katerih stebla in listi so tako prožni, da se zatrepetajo ob najmanjšem premiku vode, kakor da bi bili živi. Med vejami švigajo vse ribe, majhne in velike, prav kakor tu zgoraj ptice po zraku. Na najglobljem kraju stoji grad morskega kralja; zidovi so iz koral in visoka, koničasta okna iz najčistejšega jantarja, streha pa je iz školjk, ki se odpirajo in zapirajo, kakor se giblje voda. Prečudovito je videti, kajti v vsaki školjki ležijo bleščeči biseri in že en sam bi bil razkošen okras v kraljičini kroni.

Morski kralj je bil že mnogo let vdovec, gospodinjstvo pa mu je vodila njegova stara mati. Bila je modra žena, vendar ponosna na svoj plemeniti rod, zato je na repu nosila dvanajst ostrig, drugi imenitneži pa so jih smeli nositi le šest. Sicer je zaslužila veliko hvale, zlasti ker je tako zelo ljubila male morske princeske, svoje vnukinje. Bilo jih je šest, samih ljubkih otrok, toda najmlajša je bila najlepša med vsemi. Njena koža je bila čista in nežna kakor vrtnični list, njene oči modre kakor najgloblje jezero, vendar kakor vse druge ni imela nog, temveč se ji je telo končevalo z ribjim repom.

Ves dolgi dan so se lahko igrale spodaj v gradu, v velikih dvoranah, kjer so iz sten rasle žive cvetlice. Velika jantarna okna so odpirali in tedaj so k njim priplavale ribe, kakor pri nas priletijo v hišo lastovke, kadar odpremo okna. Toda ribe so plavale naravnost k malim princeskam, jim jedle iz rok in se pustile božati.

Pred gradom je bil velik vrt z ognjeno rdečimi in temnomodrimi drevesi; sadeži so se svetili kakor zlato in cvetlice kakor plameneč ogenj, saj so se njihova stebla in listi nenehno gibali. Tla so bila iz najfinejšega peska, a modrega kakor žveplov plamen. Nad vsem tam spodaj je ležal čudežen moder sij, tako da bi človek prej pomislil, da stoji visoko v zraku in vidi nad seboj in pod seboj samo nebo, kakor pa da je na morskem dnu. Kadar je bilo morje povsem mirno, je bilo mogoče razločiti sonce; videti je bilo kakor škrlaten cvet, iz katerega čaše se razliva vsa svetloba.

Vsaka mala princeska je imela na vrtu svojo gredico, kjer je lahko kopala in sadila, kakor je želela. Ena je svoji gredici dala obliko kita, drugi je bilo ljubše, da je njena spominjala na malo morsko deklico, najmlajša pa je svojo napravila povsem okroglo kakor sonce in na njej gojila samo cvetlice, ki so žarele rdeče kakor ono. Bila je nenavaden otrok, tiha in zamišljena, in medtem ko so druge sestre krasile svoje gredice z najčudovitejšimi rečmi, ki so jih dobile s potopljenih ladij, je hotela ona poleg rožnato rdečih cvetlic, podobnih soncu tam visoko zgoraj, imeti le lep marmornat kip. Predstavljal je čednega dečka, izklesanega iz belega, čistega kamna, in je ob brodolomu potonil na morsko dno. Ob kip je posadila rožnato rdečo vrbo žalujko; bujno je rasla in s svežimi vejami segala čez njega navzdol proti modremu peščenemu dnu, kjer se je kazala vijoličasta senca, ki se je gibala kakor veje. Videti je bilo, kakor da se krošnja in korenine igrajo in si pošiljajo poljube.

Nič je ni bolj veselilo kakor poslušati o človeškem svetu tam zgoraj. Stara babica ji je morala pripovedovati vse, kar je vedela o ladjah in mestih, ljudeh in živalih. Še posebno čudovito se ji je zdelo, da cvetlice zgoraj na zemlji dišijo, saj tiste na morskem dnu niso dišale, in da so gozdovi zeleni, ribe, ki jih je tam videti med vejami, pa znajo tako glasno in lepo peti, da jih je pravo veselje poslušati. Babica je namreč ptičkom rekla ribe, saj je sicer ne bi razumele, ker še nikoli niso videle ptice.

»Ko boste dopolnile petnajst let,« je rekla babica, »boste smele priplavati iz morja, sedeti v mesečini na skalah in gledati velike ladje, ki plujejo mimo; videle boste gozdove in mesta!« V prihodnjem letu bi ena izmed sester dopolnila petnajst let, druge pa so bile vsaka po eno leto mlajše od prejšnje, tako da je morala najmlajša čakati še celih pet let, preden bi smela zapustiti morsko dno in pogledati, kako je pri nas. Toda druga drugi so obljubile, da bodo povedale, kaj so videle in kaj se jim je prvi dan zdelo najlepše, kajti babica jim ni povedala dovolj in še toliko stvari so želele izvedeti.

Nobena ni tako hrepenela kakor najmlajša, prav ona, ki je morala čakati najdlje in je bila tako tiha in zamišljena. Marsikatero noč je stala pri odprtem oknu in gledala navzgor skozi temnomodro vodo, kjer so ribe mahale s plavutmi in repi. Videla je luno in zvezde; resda so svetile zelo bledo, vendar so bile skozi vodo videti veliko večje kakor našim očem. Kadar je pod njimi zdrsnilo nekaj kakor črn oblak, je vedela, da je to bodisi kit, ki plava nad njo, bodisi ladja z mnogimi ljudmi. Ti gotovo niso pomislili, da spodaj stoji ljubka mala morska deklica in steguje bele roke proti ladijski kobilici.

Naposled je najstarejša princeska dopolnila petnajst let in smela priplavati nad morsko gladino. Ko se je vrnila, je imela povedati sto reči, najlepše pa je bilo, je rekla, ležati v mesečini na peščeni plitvini sredi mirnega morja in gledati veliko mesto tik ob obali, kjer so luči migljale kakor stotine zvezd; poslušati glasbo ter ropot in hrup vozov in ljudi, gledati številne cerkvene zvonike in stolpiče ter poslušati zvonjenje. Prav zato, ker ni mogla tja, je po vsem tem najbolj hrepenela.

O, kako pozorno jo je poslušala najmlajša sestra! In ko je potem zvečer stala pri odprtem oknu in gledala navzgor skozi temnomodro vodo, je mislila na veliko mesto z vsem njegovim vrvežem in hrupom in zdelo se ji je, da sliši cerkvene zvonove, kako zvonijo vse do nje.

Naslednje leto je druga sestra smela priplavati na površje in plavati, kamor je želela. Iz vode je pokukala ravno ob sončnem zahodu in ta prizor se ji je zdel najlepši. Vse nebo je bilo videti kakor zlato, je pripovedovala, oblaki pa — ah, njihove lepote sploh ni mogla opisati! Rdeči in vijoličasti so pluli nad njo, toda mnogo hitreje od njih je kakor dolga bela tančica letela jata divjih labodov čez vodo proti soncu. Plavala je za njim, a sonce je potonilo in rožnati sij je ugasnil na morski gladini in oblakih.

Leto zatem je prišla na površje tretja sestra. Bila je najdrznejša med vsemi, zato je zaplavala po široki reki, ki se je izlivala v morje. Videla je čudovite zelene griče z vinsko trto, med veličastnimi gozdovi pa so kukali gradovi in kmetije. Slišala je petje vseh ptic in sonce je sijalo tako toplo, da se je morala pogosto potopiti, da si je ohladila razgreti obraz. V majhnem zalivu je naletela na celo skupino človeških otrok; povsem goli so tekali in čofotali po vodi. Hotela se je igrati z njimi, vendar so prestrašeni pobegnili. Nato je prišla majhna črna žival; bil je pes, toda ona psa še nikoli ni videla. Tako strašno je lajal nanjo, da se je prestrašila in zbežala na odprto morje. Nikoli pa ni mogla pozabiti krasnih gozdov, zelenih gričev in ljubkih otrok, ki so znali plavati po vodi, čeprav niso imeli ribjega repa.

Četrta sestra ni bila tako drzna. Ostala je sredi odprtega, razburkanega morja in pripovedovala, da je najlepše prav tam; na vse strani si lahko videl milje daleč, nebo nad teboj pa je bilo kakor velik steklen zvon. Videla je ladje, a daleč stran, tako da so bile videti kakor galebi. Zabavni delfini so delali premete, veliki kiti pa so brizgali vodo iz nosnic, tako da je bilo videti, kakor da je naokrog sto vodometov.

Nato je prišla na vrsto peta sestra. Rojstni dan je imela ravno pozimi, zato je videla nekaj, česar druge ob svojem prvem obisku niso. Morje je bilo videti povsem zeleno, naokrog pa so plavale velike ledene gore. Vsaka je bila podobna biseru, je rekla, vendar je bila veliko večja od cerkvenih zvonikov, ki so jih gradili ljudje. Bile so najčudovitejših oblik in so se bleščale kakor diamanti. Sedla je na eno največjih in vsi pomorščaki so se je prestrašeni na daleč ogibali, medtem ko je sedela tam in pustila, da ji je veter raznašal dolge lase. Proti večeru pa so nebo prekrili oblaki, bliskalo se je in grmelo, črno morje je visoko dvigovalo velike ledene gmote in jih oblivala svetloba rdečih bliskov. Na vseh ladjah so pospravili jadra, povsod sta vladala strah in groza, ona pa je mirno sedela na svoji plavajoči ledeni gori in gledala modro strelo, ki je v cikcaku udarjala v bleščeče morje.

Ko je katera izmed sester prvič priplavala nad gladino, je bila vselej očarana nad vsem novim in lepim, kar je videla. Ko pa so kot odrasla dekleta smele na površje, kadar so hotele, jim ni bilo več toliko do tega; spet so zahrepenele po domu in po mesecu dni so govorile, da je vendarle najlepše spodaj pri njih, kjer so tako prijetno doma.

Marsikateri večer se je pet sester prijelo pod roke in v vrsti priplavalo nad gladino. Imele so čudovite glasove, lepše od kateregakoli človeka, in kadar se je pripravljalo k nevihti, tako da so slutile, da bi ladje utegnile doživeti brodolom, so plavale pred njimi in prelepo pele o tem, kako čudovito je na morskem dnu, ter prosile mornarje, naj se ne bojijo priti dol. Toda ti niso razumeli besed in so mislili, da slišijo vihar. Tudi lepot tam spodaj niso nikoli videli, kajti ko je ladja potonila, so ljudje utonili in v grad morskega kralja prišli le mrtvi.

Kadar so sestre tako zvečer druga ob drugi, z roko v roki, plavale visoko proti površju, je najmlajša sestra ostala povsem sama in gledala za njimi. Bilo ji je, kakor da bo zajokala, toda morske deklice nimajo solz, zato še toliko bolj trpijo.

»Ah, ko bi že imela petnajst let!« je govorila. »Vem, da bom vzljubila svet tam zgoraj in ljudi, ki tam gradijo in živijo!«

Naposled je dopolnila petnajst let. »No, zdaj si tudi ti zrasla,« je rekla njena babica, stara kraljica vdova. »Pridi, naj te okrasim kakor tvoje sestre!« In na lase ji je položila venec belih lilij, vendar je bil vsak cvetni list polovica bisera. Nato je ukazala osmim velikim ostrigam, naj se oprimejo princeskinega repa, da bodo kazale njen visoki stan.

»Tako boli!« je rekla mala morska deklica. »Da, za lepoto je treba tudi malo potrpeti!« je odvrnila starka. O, kako rada bi otresla s sebe ves ta blišč in odložila težki venec! Rdeče cvetlice z njenega vrta so ji veliko lepše pristajale, vendar si ni upala ničesar spremeniti. »Zbogom,« je rekla in se lahka in prosojna kakor mehurček dvignila skozi vodo.

Sonce je ravno zašlo, ko je dvignila glavo nad morje, toda vsi oblaki so se še svetili v rožnatih in zlatih barvah, sredi bledordečega neba pa je večernica sijala tako jasno in lepo. Zrak je bil blag in svež, morje pa povsem mirno. Tam je ležala velika ladja s tremi jambori; razpeto je bilo le eno jadro, saj ni bilo niti sapice, po vrveh in prečkah pa so sedeli mornarji. Slišala sta se glasba in petje, in bolj ko se je večer mračil, več pisanih svetilk so prižigali, nazadnje jih je bilo sto; videti so bile, kakor da v zraku plapolajo zastave vseh narodov. Mala morska deklica je priplavala naravnost k oknu ladijske kabine in vsakokrat, ko jo je voda privzdignila, je lahko skozi kristalno čiste šipe pogledala v notranjost, kjer je stalo mnogo lepo opravljenih ljudi. Najlepši pa je bil mladi princ z velikimi črnimi očmi; gotovo ni imel veliko več kot šestnajst let. Bil je njegov rojstni dan in njemu v čast so priredili vse to slavje. Mornarji so plesali na krovu, in ko je mladi princ stopil mednje, je v zrak poletelo več kot sto raket. Zasvetile so kakor beli dan, tako da se je mala morska deklica silno prestrašila in se potopila, a kmalu je spet pomolila glavo iz vode in tedaj se ji je zdelo, kakor da vse nebesne zvezde padajo k njej. Nikoli še ni videla takšnih ognjenih čarovnij. Velika sonca so se vrtela, veličastne ognjene ribe so švigale po modrem zraku in vse se je zrcalilo v bistrem, mirnem morju. Na ladji je bilo tako svetlo, da je bilo mogoče razločiti vsako vrvico, kaj šele ljudi. O, kako lep je bil mladi princ! Segal je ljudem v roke, se smejal in nasmihal, medtem ko je v prelepi noči odmevala glasba.

Pozno je bilo že, toda mala morska deklica ni mogla odvrniti oči od ladje in lepega princa. Pisane svetilke so ugasnile, rakete niso več letele v zrak in tudi topovskih strelov ni bilo več slišati, globoko v morju pa je šumelo in bobnelo. Medtem je ostajala na gladini in se zibala gor in dol, tako da je lahko gledala v kabino. Toda ladja je začela pluti hitreje, drugo za drugim so razpeli jadra, valovi so postajali močnejši, kopičili so se veliki oblaki in v daljavi se je bliskalo. O, pripravlja se strašno neurje! Zato so mornarji pospravili jadra. Velika ladja se je z divjo hitrostjo zibala po razburkanem morju, voda se je dvigala kakor velike črne gore, ki se bodo zgrnile čez jambor, ladja pa se je kakor labod spuščala med visoke valove in se spet pustila dvigniti na njihove vrhove. Mali morski deklici se je takšna plovba zdela prav zabavna, mornarjem pa ne. Ladja je škripala in pokala, debele deske so se upogibale pod silovitimi udarci morja, ki je butalo ob ladjo. Jambor se je prelomil na pol, kakor da bi bil trstika, in ladja se je nagnila na bok, medtem ko je voda vdirala v podpalubje. Zdaj je mala morska deklica videla, da so v nevarnosti; še sama se je morala paziti tramov in kosov ladje, ki so plavali po vodi. Za hip je bilo tako trdo temno, da ni mogla razločiti ničesar, ko pa se je zabliskalo, je bilo spet tako svetlo, da je prepoznala vse na ladji. Vsakdo se je reševal, kakor je najbolje znal. Še posebno je iskala mladega princa, in ko je ladja razpadla, ga je videla toniti v globoko morje. Sprva se je kar razveselila, saj bo zdaj prišel dol k njej, potem pa se je spomnila, da ljudje ne morejo živeti v vodi in da bi v grad njenega očeta lahko prišel samo mrtev. Ne, umreti ne sme! Zato je zaplavala med tramove in deske, ki so plavali po morju, in povsem pozabila, da bi jo lahko zmečkali. Potapljala se je globoko pod vodo in se spet dvigovala visoko med valove, dokler ni nazadnje prišla do mladega princa, ki v razburkanem morju skoraj ni mogel več plavati. Roke in noge so mu pešale, lepe oči so se zapirale; umrl bi, če ne bi prišla mala morska deklica. Držala mu je glavo nad vodo in pustila, da so ju valovi nosili, kamor so hoteli.

Ko se je zdanilo, je bilo neurja konec; od ladje ni bilo videti niti trske. Sonce se je rdeče in bleščeče dvignilo iz vode in zdelo se je, kakor da se princu ob tem v lica vrača življenje, oči pa so ostale zaprte. Morska deklica ga je poljubila na visoko, lepo čelo in mu pogladila mokre lase nazaj. Zdel se ji je podoben marmornatemu kipu na njenem vrtičku. Spet ga je poljubila in si zaželela, da bi vendarle ostal živ.

Zdaj je pred seboj zagledala kopno, visoke modre gore, na katerih vrhovih se je svetil beli sneg, kakor da tam ležijo labodi. Spodaj ob obali so bili čudoviti zeleni gozdovi, pred njimi pa je stala cerkev ali samostan; tega ni dobro vedela, vsekakor pa je bila stavba. Na vrtu so rasli limonovci in pomarančevci, pred vrati pa so stale visoke palme. Morje je tu segalo v majhen zaliv, povsem miren, vendar zelo globok, vse do skale, ob katero je naplavilo droben bel pesek. Tja je priplavala z lepim princem in ga položila na pesek, še posebno pa poskrbela, da je imel glavo dvignjeno na toplem soncu.

Tedaj so v veliki beli stavbi zazvonili zvonovi in skozi vrt je prišlo veliko mladih deklet. Mala morska deklica je odplavala nekoliko dlje za visoke skale, ki so štrlele iz vode, si na lase in prsi položila morsko peno, da nihče ne bi mogel videti njenega drobnega obraza, in čakala, kdo bo prišel k ubogemu princu.

Ni trajalo dolgo, ko je k njemu prišlo mlado dekle. Videti je bilo, da se je silno prestrašilo, vendar le za trenutek; nato je šlo po druge ljudi in morska deklica je videla, da se princ prebuja in se nasmiha vsem okoli sebe. Njej pa se ni nasmehnil, saj niti vedel ni, da ga je rešila. Postala je tako žalostna, in ko so ga odnesli v veliko stavbo, se je vsa potrta potopila in se vrnila domov v očetov grad.

Vedno je bila tiha in zamišljena, zdaj pa še toliko bolj. Sestre so jo spraševale, kaj je videla prvič tam zgoraj, toda ničesar jim ni povedala.

Mnoge večere in jutra je priplavala na površje tam, kjer je pustila princa. Videla je, kako sadeži na vrtu zorijo in kako jih obirajo, videla je, kako se sneg na visokih gorah tali, princa pa ni videla, zato se je vselej vračala domov še bolj žalostna. Tam ji je bilo v edino tolažbo sedeti na svojem vrtičku in z rokami objemati lepi marmornati kip, ki je bil podoben princu. Za cvetlice pa ni več skrbela; kakor v divjini so se razrasle čez stezice ter svoja dolga stebla in liste prepletle z drevesnimi vejami, tako da je bilo povsem mračno.

Nazadnje ni mogla več zdržati in je vse povedala eni od sester. Takoj so izvedele tudi vse druge, toda poleg njih le še nekaj morskih deklic, ki so povedale samo svojim najbližjim prijateljicam. Ena izmed njih je vedela, kdo je princ; tudi sama je videla slavje na ladji in vedela, od kod prihaja ter kje leži njegovo kraljestvo.

»Pridi, sestrica!« so rekle druge princeske in se z rokami okoli ramen druga druge v dolgi vrsti dvignile iz morja pred krajem, kjer je stal prinčev grad.

Zgrajen je bil iz svetlorumenega, bleščečega kamna, z velikimi marmornatimi stopnišči; eno je vodilo naravnost v morje. Nad streho so se dvigale veličastne pozlačene kupole, med stebri, ki so obdajali vso stavbo, pa so stali marmornati kipi, ki so bili videti kakor živi. Skozi čisto steklo visokih oken je bilo mogoče gledati v prekrasne dvorane, kjer so visele dragocene svilene zavese in preproge, vse stene pa so krasile velike slike, ki jih je bilo pravo veselje gledati. Sredi največje dvorane je šumel velik vodomet; njegovi curki so se dvigovali visoko proti stekleni kupoli v stropu, skozi katero je sonce sijalo na vodo in na čudovite rastline, ki so rasle v velikem bazenu.

Zdaj je vedela, kje živi, in tja je prihajala mnoge večere in noči. Plavala je veliko bliže kopnemu, kakor si je upala katerakoli druga, celo v ozki kanal je zaplavala, pod veličastni marmornati balkon, ki je metal dolgo senco čez vodo. Tam je sedela in gledala mladega princa, ki je mislil, da je v jasni mesečini povsem sam.

Marsikateri večer ga je videla pluti ob zvokih glasbe v njegovem krasnem čolnu, na katerem so plapolale zastave. Kukala je izmed zelenega trstičja, in če je veter privzdignil njeno dolgo srebrnobelo tančico in jo je kdo opazil, je pomislil, da je labod, ki razpira krila.

Marsikatero noč je slišala ribiče, ki so s svetilkami lovili na morju, kako so toliko dobrega pripovedovali o mladem princu. Veselilo jo je, da mu je rešila življenje, ko ga je napol mrtvega nosilo po valovih, in mislila je na to, kako tesno je njegova glava počivala na njenih prsih in kako nežno ga je tedaj poljubljala. On pa o tem ni vedel ničesar, niti sanjati ni mogel o njej.

Vedno bolj je ljubila ljudi in vedno bolj si je želela, da bi lahko stopila mednje. Njihov svet se ji je zdel veliko večji od njenega; z ladjami so lahko leteli čez morje, se vzpenjali na visoke gore visoko nad oblake, dežele, ki so jim pripadale, pa so se z gozdovi in polji raztezale dlje, kot je segel njen pogled. Toliko stvari si je želela izvedeti, toda sestre niso znale odgovoriti na vse, zato je spraševala staro babico. Ta je dobro poznala višji svet, kakor je povsem upravičeno imenovala dežele nad morjem.

»Če ljudje ne utonejo,« je vprašala mala morska deklica, »ali lahko živijo večno? Ali ne umrejo kakor mi tukaj spodaj v morju?« »Seveda!« je rekla starka. »Tudi oni morajo umreti in njihovo življenje je celo krajše od našega. Mi lahko dočakamo tristo let, toda ko tukaj nehamo živeti, postanemo samo pena na vodi in niti groba nimamo tu spodaj med svojimi dragimi. Nimamo nesmrtne duše, nikoli več ne oživimo; kakor zeleni trst smo: ko je enkrat odrezan, ne more več ozeleneti! Ljudje pa imajo dušo, ki živi večno, tudi potem, ko se telo spremeni v prst. Dvigne se skozi čisti zrak k vsem bleščečim zvezdam! Kakor mi priplavamo iz morja in zagledamo človeške dežele, tako se oni dvignejo v neznane, čudovite kraje, ki jih mi nikoli ne bomo videli.«

»Zakaj pa mi nismo dobili nesmrtne duše?« je žalostno rekla mala morska deklica. »Dala bi vseh tristo let, ki jih imam pred seboj, da bi bila lahko en sam dan človek in potem deležna nebeškega sveta!«

»Nikar ne razmišljaj o tem!« je rekla starka. »Mi smo veliko srečnejši in nam je bolje kakor ljudem tam zgoraj!« »Torej bom morala umreti in plavati kot pena po morju, ne bom več slišala glasbe valov, ne videla čudovitih cvetlic in rdečega sonca! Ali res ne morem storiti ničesar, da bi si pridobila večno dušo?« — »Ne!« je rekla starka. »Le če bi te kak človek tako vzljubil, da bi mu pomenila več kakor oče in mati; če bi bil z vsemi mislimi in vso ljubeznijo predan tebi ter bi dovolil duhovniku, da njegovo desnico položi v tvojo, ob obljubi zvestobe tukaj in za vso večnost, tedaj bi se njegova duša prelila v tvoje telo in tudi ti bi postala deležna človeške sreče. Dal bi ti dušo, a hkrati ohranil svojo. Toda to se ne more nikoli zgoditi! Kar je prav tu v morju lepo, tvoj ribji rep, se jim tam zgoraj na zemlji zdi grdo. Pač ne vedo bolje; tam moraš imeti dve nerodni opori, ki jima pravijo noge, da veljaš za lepo!«

Mala morska deklica je vzdihnila in žalostno pogledala svoj ribji rep. »Bodimo veseli,« je rekla starka, »skačimo in rajajmo vseh tristo let, kolikor nam je dano živeti; to je vendar kar lepa doba, potem pa si lahko toliko prijetneje odpočijemo v grobu. Nocoj bomo imeli dvorni ples!«

In res je bilo razkošje, kakršnega na zemlji ni mogoče videti. Stene in strop velike plesne dvorane so bili iz debelega, a prozornega stekla. Na obeh straneh je v vrstah stalo več sto velikanskih školjk, rožnato rdečih in travnato zelenih, v njih pa je gorel moder ogenj, ki je osvetljeval vso dvorano in sijal skozi stene, tako da je bilo morje zunaj povsem razsvetljeno. Videti je bilo vse neštete ribe, velike in majhne, ki so plavale proti stekleni steni; nekaterim so se luske svetile škrlatno rdeče, drugim srebrno in zlato. Skozi sredino dvorane je tekel širok vodni tok in na njem so morski možje in morske deklice plesali ob svojem prelepem petju. Tako lepih glasov ljudje na zemlji nimajo. Mala morska deklica je pela najlepše od vseh in ploskali so ji; za trenutek je v srcu začutila veselje, saj je vedela, da ima najlepši glas med vsemi na zemlji in v morju! Toda kmalu je spet pomislila na svet nad seboj. Ni mogla pozabiti lepega princa in žalosti, ker nima nesmrtne duše kakor on. Zato se je izmuznila iz očetovega gradu, in medtem ko sta v njem vladala petje in veselje, je žalostno sedela na svojem vrtičku. Tedaj je skozi vodo zaslišala zvoke rogov in pomislila: »Zdaj gotovo pluje tam zgoraj, on, ki ga ljubim bolj kakor očeta in mater, on, ki so mu predane vse moje misli in v čigar roke bi položila srečo svojega življenja. Vse bom tvegala, da si pridobim njega in nesmrtno dušo! Medtem ko moje sestre plešejo v očetovem gradu, bom šla k morski čarovnici, ki sem se je vedno tako bala; morda mi bo znala svetovati in pomagati!«

Mala morska deklica je zdaj zapustila svoj vrt in se napotila proti bučečim vrtincem, za katerimi je živela čarovnica. Po tej poti še nikoli ni šla; tu ni raslo ne cvetje ne morska trava, le golo sivo peščeno dno se je raztezalo proti vrtincem, kjer se je voda vrtela kakor bučeča mlinska kolesa in vlekla v globino vse, kar ji je prišlo v objem. Med temi uničujočimi vrtinci je morala, da bi prišla na ozemlje morske čarovnice, nato pa jo je še lep kos poti vodil čez vroče, brbotajoče blato, ki mu je čarovnica pravila svoje šotno močvirje. Za njim je stala njena hiša sredi nenavadnega gozda. Vsa drevesa in grmi so bili polipi, napol živali in napol rastline; videti so bili kakor stoglave kače, ki rastejo iz zemlje. Vse veje so bile dolge sluzaste roke s prsti, podobnimi gibkim črvom, in člen za členom so se premikale od korenin do zadnje konice. Vsega, kar so v morju lahko zgrabile, so se oklenile in nikoli več izpustile. Mala morska deklica je vsa prestrašena obstala pred gozdom; srce ji je razbijalo od tesnobe in skoraj bi se obrnila, a tedaj je pomislila na princa in na človeško dušo ter se opogumila. Dolge plapolajoče lase si je tesno ovila okoli glave, da je polipi ne bi zgrabili zanje, sklenila roke na prsih in švignila, kakor zna riba švigniti skozi vodo, med ostudne polipe, ki so stegovali za njo gibke roke in prste. Videla je, da vsak drži nekaj, kar je ujel; na stotine drobnih rok je svoj plen oklepalo kakor močni železni obroči. Ljudje, ki so umrli na morju in potonili globoko na dno, so kot bela okostja kukali iz objema polipov. Držali so ladijska krmila in skrinje, okostja kopenskih živali in malo morsko deklico, ki so jo ujeli in zadavili; to se ji je zdelo skoraj najstrašnejše od vsega.

Zdaj je prišla na veliko sluzasto jaso sredi gozda, kjer so se premetavale velike, debele vodne kače in razkazovale svoje grde belorumene trebuhe. Sredi jase je stala hiša, zgrajena iz belih kosti brodolomcev. Tam je sedela morska čarovnica in pustila krastači, da ji je jedla iz ust, kakor ljudje pustijo kanarčku zobati sladkor. Ostudnim debelim vodnim kačam je pravila svoje piščančke in jim pustila, da so se valjale po njenih velikih, gobastih prsih.

»Že vem, kaj hočeš!« je rekla morska čarovnica. »Prav neumno ravnaš! Vseeno ti bom izpolnila željo, saj te bo pahnila v nesrečo, moja lepa princesa. Rada bi se znebila ribjega repa in namesto njega dobila dva štrclja, da bi hodila kakor ljudje, da bi se mladi princ zaljubil vate in bi dobila njega in nesmrtno dušo!« Tedaj se je čarovnica tako glasno in grozljivo zasmejala, da so krastača in kače popadale na tla in se tam premetavale. »Ravno pravi čas si prišla,« je rekla čarovnica. »Jutri ob sončnem vzhodu ti ne bi mogla več pomagati, dokler ne bi minilo še eno leto. Pripravila ti bom napoj; z njim moraš še pred sončnim vzhodom odplavati na kopno, sesti na obalo in ga popiti. Tedaj se bo tvoj rep razcepil in skrčil v tisto, čemur ljudje pravijo ljubke noge. A bolelo bo, kakor bi te prebodel oster meč. Vsi, ki te bodo videli, bodo rekli, da si najlepše človeško bitje, kar so jih kdaj videli! Ohranila boš svojo lahkotno, lebdečo hojo, nobena plesalka se ne bo mogla gibati tako lahno kakor ti, a vsak korak bo tak, kakor bi stopila na oster nož, da ti bo tekla kri. Če si pripravljena vse to pretrpeti, ti bom pomagala!«

»Da!« je s trepetajočim glasom rekla mala morska deklica in mislila na princa ter na to, da si bo pridobila nesmrtno dušo. »A zapomni si,« je rekla čarovnica, »ko boš enkrat dobila človeško podobo, ne boš nikoli več mogla postati morska deklica! Nikoli več se ne boš mogla spustiti skozi vodo k svojim sestram in v očetov grad. In če si ne pridobiš prinčeve ljubezni, tako da zaradi tebe pozabi na očeta in mater, se z vsem srcem naveže nate in pusti duhovniku, da sklene vajini roki ter vaju združi v moža in ženo, ne boš dobila nesmrtne duše! Prvo jutro po njegovi poroki z drugo ti bo počilo srce in spremenila se boš v peno na vodi.«

»To hočem!« je rekla mala morska deklica, bleda kakor mrtvec. »Toda tudi meni moraš plačati!« je rekla čarovnica. »In ne zahtevam malo. Najlepši glas imaš med vsemi tukaj spodaj na morskem dnu; z njim ga najbrž misliš očarati, a ta glas boš dala meni. Najboljše, kar imaš, hočem v zameno za svoj dragoceni napoj! Saj ti moram vanj dati svojo lastno kri, da bo oster kakor dvorezen meč!«

»Toda če mi vzameš glas,« je rekla mala morska deklica, »kaj mi potem še ostane?« »Tvoja lepa postava,« je rekla čarovnica, »tvoja lahkotna hoja in tvoje zgovorne oči; z njimi boš že znala omrežiti človeško srce. No, si izgubila pogum? Pokaži mi svoj jeziček, da ti ga odrežem za plačilo, in dobila boš močni napoj!«

»Naj bo!« je rekla mala morska deklica in čarovnica je pristavila kotel, da bi skuhala čarobni napoj. »Čistoča je lepa čednost!« je rekla in zdrgnila kotel s kačami, ki jih je zavezala v vozel. Nato se je porezala po prsih in pustila, da je njena črna kri kapljala vanj. Para se je zvijala v tako čudne podobe, da je človeka moralo navdati s strahom in grozo. Čarovnica je kar naprej metala v kotel nove stvari, in ko je napoj močno zavrel, se je slišalo, kakor bi jokal krokodil. Nazadnje je bil napoj pripravljen; videti je bil kakor najčistejša voda!

»Tu ga imaš!« je rekla čarovnica in mali morski deklici odrezala jezik. Zdaj je bila nema, ni mogla ne peti ne govoriti. »Če te bodo polipi zgrabili, ko se boš vračala skozi moj gozd,« je rekla čarovnica, »vrzi nanje eno samo kapljico tega napoja in njihove roke in prsti se bodo razleteli na tisoče koščkov!« Toda mali morski deklici tega ni bilo treba storiti; polipi so se prestrašeno umikali pred njo, ko so zagledali bleščeči napoj, ki ji je svetil v roki kakor lesketajoča se zvezda. Tako je kmalu prišla skozi gozd, močvirje in bučeče vrtince.

Zagledala je očetov grad; luči v veliki plesni dvorani so bile ugasnjene. Najbrž so vsi v njem spali, a ni si upala k njim, zdaj ko je bila nema in jih je nameravala za vedno zapustiti. Zdelo se ji je, da ji bo srce počilo od žalosti. Prikradla se je na vrt, utrgala po en cvet z gredice vsake od svojih sester, s prsti poslala tisoč poljubov proti gradu in se dvignila skozi temnomodro morje.

Sonce še ni vzšlo, ko je zagledala prinčev grad in se povzpela po veličastnem marmornatem stopnišču. Luna je svetila čudovito jasno. Mala morska deklica je popila pekoči, ostri napoj in bilo je, kakor bi dvorezen meč prebodel njeno nežno telo; omedlela je in obležala kakor mrtva. Ko je sonce posijalo čez morje, se je prebudila in začutila žgočo bolečino, toda tik pred njo je stal lepi mladi princ. Svoje črne oči je upiral vanjo, zato je povesila pogled in videla, da njenega ribjega repa ni več ter da ima najlepše drobne bele noge, kar jih lahko ima mlado dekle. Toda bila je čisto gola, zato se je ovila v svoje dolge, bujne lase. Princ jo je vprašal, kdo je in kako je prišla sem, ona pa ga je s svojimi temnomodrimi očmi pogledala nežno in vendar tako žalostno, saj govoriti ni mogla. Tedaj jo je prijel za roko in jo odpeljal v grad. Vsak njen korak je bil, kakor ji je napovedala čarovnica, kakor bi stopala po ostrih šilih in nožih, a je bolečino voljno prenašala. Ob prinčevi roki je hodila lahkotno kakor mehurček in on in vsi drugi so se čudili njeni ljubki, lebdeči hoji.

Oblekli so jo v dragocena oblačila iz svile in muslina. V gradu je bila najlepša od vseh, a bila je nema, ni mogla ne peti ne govoriti. Lepe sužnje, oblečene v svilo in zlato, so stopile pred princa in njegove kraljevske starše ter jim pele. Ena je pela lepše od vseh drugih in princ je zaploskal ter se ji nasmehnil. Tedaj je malo morsko deklico obšla žalost, saj je vedela, da je sama pela še veliko lepše! Mislila si je: »O, ko bi le vedel, da sem za to, da bi bila ob njem, za vse večne čase oddala svoj glas!«

Zdaj so sužnje ob prelepi glasbi zaplesale ljubke, lahkotne plese. Tedaj je mala morska deklica dvignila svoje lepe bele roke, se vzpela na prste in zaplavala po dvorani; plesala je, kakor ni plesal še nihče. Z vsakim gibom je njena lepota bolj zasijala in njene oči so segale globlje v srce kakor petje suženj.

Vsi so bili navdušeni, še zlasti princ, ki ji je pravil svojo malo najdenko. Plesala je čedalje več, čeprav se ji je vsakič, ko se je s stopalom dotaknila tal, zazdelo, kakor bi stopila na ostre nože. Princ je rekel, da mora za zmeraj ostati pri njem, in dovolil ji je spati pred svojimi vrati na žametni blazini.

Dal ji je sešiti moško obleko, da ga je lahko spremljala na konju. Jezdila sta skozi dišeče gozdove, kjer so jo zelene veje trepljale po ramenih in so drobne ptice pele za svežim listjem. S princem je plezala na visoke gore, in čeprav so njena nežna stopala krvavela, da so to lahko videli tudi drugi, se je le smejala in mu sledila, dokler nista zagledala oblakov, ki so pluli pod njima kakor jata ptic na poti v tuje dežele.

Doma, v prinčevem gradu, je ponoči, ko so drugi spali, hodila na široko marmornato stopnišče in stala v hladni morski vodi, da si je hladila pekoča stopala. Takrat je mislila na svoje drage tam spodaj v globini.

Neke noči so prišle njene sestre, z roko v roki. Tako žalostno so pele, ko so plavale po vodi, da jim je pomahala; prepoznale so jo in ji povedale, kako zelo je vse razžalostila. Odtlej so jo obiskovale vsako noč in neko noč je daleč zunaj zagledala staro babico, ki že mnogo let ni priplavala na površje, ter morskega kralja s krono na glavi. Iztegovala sta roke proti njej, a se nista upala tako blizu kopnega kakor sestre.

Iz dneva v dan je bila princu ljubša. Rad jo je imel, kakor ima človek rad dobrega, ljubega otroka, a da bi jo naredil za svojo kraljico, mu niti na misel ni prišlo. Njegova žena pa je morala postati, sicer ne bi dobila nesmrtne duše, temveč bi se prvo jutro po njegovi poroki spremenila v morsko peno.

»Ali nimaš mene najrajši od vseh?« so se zdele govoriti oči male morske deklice, kadar jo je vzel v naročje in poljubil na lepo čelo.

»Da, ti si mi najljubša,« je rekel princ, »saj imaš najboljše srce od vseh, najbolj si mi vdana in podobna si dekletu, ki sem ga nekoč videl, a ga najbrž nikoli več ne bom našel. Bil sem na ladji, ki je doživela brodolom. Valovi so me odnesli na kopno ob svetem templju, kjer je služilo več mladih deklet. Najmlajša med njimi me je našla na obali in mi rešila življenje. Videl sem jo le dvakrat; edina je bila, ki bi jo lahko ljubil na tem svetu. Toda ti si ji podobna, skoraj že izrivaš njeno podobo iz moje duše. Ona pripada svetemu templju, zato mi je sreča poslala tebe; nikoli se ne bova ločila!« — »Ah, ne ve, da sem mu jaz rešila življenje!« si je mislila mala morska deklica. »Jaz sem ga nesla čez morje do gozda, kjer stoji tempelj; sedela sem za morsko peno in čakala, ali bo kdo prišel. Videla sem lepo dekle, ki ga ima rajši kakor mene!« In morska deklica je globoko vzdihnila, jokati pa ni mogla. »Dekle pripada svetemu templju, je rekel; nikoli ne bo prišlo v svet in nikoli več se ne bosta srečala. Jaz sem ob njem, vsak dan ga vidim; skrbela bom zanj, ga ljubila, zanj žrtvovala svoje življenje!«

Toda zdaj se bo princ poročil in dobil lepo hčer sosednjega kralja! Tako so pripovedovali ljudje; zato opremlja tako veličastno ladjo. Pravijo sicer, da gre princ pogledat dežele sosednjega kralja, a v resnici gre pogledat njegovo hčer; s seboj bo vzel veliko spremstvo. Mala morska deklica pa je zmajevala z glavo in se smejala; prinčeve misli je poznala veliko bolje od vseh drugih. »Moram odpotovati!« ji je rekel. »Moram videti lepo princeso, moji starši tako zahtevajo, a silili me ne bodo, da jo pripeljem domov kot svojo nevesto! Ne morem je ljubiti! Ni podobna lepemu dekletu iz templja, ki mu ti tako spominjaš. Če bi si kdaj izbral nevesto, bi prej izbral tebe, moja nema najdenka z zgovornimi očmi!« In poljubil je njene rdeče ustnice, se igral z njenimi dolgimi lasmi in naslonil glavo na njeno srce, da je sanjalo o človeški sreči in nesmrtni duši.

»Saj se vendar ne bojiš morja, moj nemi otrok!« je rekel, ko sta stala na veličastni ladji, ki naj bi ga odpeljala v dežele sosednjega kralja. Pripovedoval ji je o viharjih in brezvetrju, o nenavadnih ribah v globini in o tem, kaj je tam videl potapljač. Ob njegovem pripovedovanju se je smehljala, saj je morsko dno poznala bolje kakor kdorkoli drug.

V jasni mesečni noči, ko so vsi spali razen krmarja, ki je stal za krmilom, je sedela ob ladijski ograji in zrla skozi bistro vodo v globino. Zdelo se ji je, da vidi očetov grad; čisto na vrhu je stala stara babica s srebrno krono na glavi in skozi silovite tokove zrla navzgor proti ladijski kobilici. Tedaj so njene sestre priplavale na površje, žalostno strmele vanjo in si vile bele roke. Pomahala jim je, se nasmehnila in jim hotela povedati, da ji gre dobro in da je srečna, toda približal se ji je ladijski deček in sestre so se potopile, tako da je ostal prepričan, da je bila belina, ki jo je videl, le morska pena.

Naslednje jutro je ladja vplula v pristanišče veličastnega mesta sosednjega kralja. Zvonili so vsi cerkveni zvonovi, z visokih stolpov so donele trobente, vojaki pa so stali s plapolajočimi zastavami in bleščečimi bajoneti. Vsak dan so priredili slavje. Plesi in sprejemi so se vrstili drug za drugim, princese pa še ni bilo. Vzgajali so jo daleč od tam v svetem templju, so rekli, kjer se je učila vseh kraljevskih vrlin. Nazadnje je prispela.

Mala morska deklica je nestrpno čakala, da bi videla njeno lepoto, in morala ji jo je priznati: ljubkejšega bitja še nikoli ni videla. Njena koža je bila tako nežna in svetla, izza dolgih temnih trepalnic pa so se smehljale temnomodre, zveste oči!

»Ti si!« je rekel princ. »Ti, ki si me rešila, ko sem ležal kakor mrtvec na obali!« In svojo zardelo nevesto je stisnil v objem. »O, presrečen sem!« je rekel mali morski deklici. »Izpolnilo se mi je najlepše, tisto, na kar si nikoli nisem drznil upati. Veselila se boš moje sreče, saj me imaš od vseh najrajši!« Mala morska deklica mu je poljubila roko in zdelo se ji je, da že čuti, kako ji poka srce. Prvo jutro po njegovi poroki ji bo vendar prineslo smrt in jo spremenilo v morsko peno.

Vsi cerkveni zvonovi so zvonili, glasniki so jezdili po ulicah in oznanjali zaroko. Na vseh oltarjih je v dragocenih srebrnih svetilkah gorelo dišeče olje. Duhovniki so vihteli kadilnice, ženin in nevesta pa sta si podala roki in prejela škofov blagoslov. Mala morska deklica je stala v svili in zlatu ter držala nevestino vlečko, toda njena ušesa niso slišala slavnostne glasbe in njene oči niso videle svetega obreda. Mislila je na noč svoje smrti in na vse, kar je izgubila na tem svetu.

Še istega večera sta se ženin in nevesta vkrcala na ladjo. Topovi so zagrmeli, vse zastave so plapolale, sredi ladje pa je stal razkošen šotor iz zlata in škrlata, obložen z najlepšimi blazinami; tam naj bi mladoporočenca spala v tihi, hladni noči.

Jadra so se napela v vetru in ladja je lahkotno, skoraj brez zibanja drsela po bistrem morju. Ko se je zmračilo, so prižgali pisane svetilke in mornarji so na krovu zaplesali vesele plese. Mala morska deklica je morala pomisliti na tisti prvi večer, ko je priplavala iz morja in zagledala enako razkošje in veselje. Zavrtela se je v plesu, lebdela kakor lastovka, kadar jo kdo preganja, in vsi so ji vzklikali od občudovanja; nikoli še ni tako čudovito plesala. V nežnih stopalih jo je rezalo kakor z ostrimi noži, a tega ni čutila; v srcu jo je rezalo še bolj boleče. Vedela je, da je to zadnji večer, ko vidi njega, zaradi katerega je zapustila svojo družino in dom, oddala svoj prelepi glas in vsak dan trpela neizmerne muke, ne da bi on kaj slutil. To je bila zadnja noč, ko je dihala isti zrak kakor on, gledala globoko morje in zvezdnato modro nebo. Čakala jo je večna noč brez misli in sanj, saj ni imela duše in si je ni mogla pridobiti. Na ladji pa sta še dolgo po polnoči vladala veselje in razigranost; smejala se je in plesala z mislijo na smrt v srcu. Princ je poljubljal svojo lepo nevesto, ona pa se je igrala z njegovimi črnimi lasmi, nato sta z roko v roki odšla počivat v razkošni šotor.

Na ladji je nastala tišina, le krmar je stal za krmilom. Mala morska deklica je položila bele roke na ograjo in gledala proti vzhodu, od koder naj bi prišla jutranja zarja; vedela je, da jo bo prvi sončni žarek ubil. Tedaj je zagledala sestre, ki so se dvignile iz morja, blede kakor ona. Njihovi dolgi, lepi lasje niso več plapolali v vetru; bili so odrezani.

»Dale smo jih čarovnici, da bi nam pomagala in da ti nocoj ne bi bilo treba umreti! Dala nam je nož, tukaj je! Vidiš, kako je oster? Preden vzide sonce, ga moraš zabosti princu v srce, in ko njegova topla kri poškropi tvoje noge, se bodo spet zrasle v ribji rep in znova boš morska deklica. Lahko se boš spustila k nam v vodo in preživela svojih tristo let, preden postaneš mrtva, slana morska pena. Pohiti! On ali ti mora umreti pred sončnim vzhodom! Naša stara babica tako žaluje, da so ji izpadli beli lasje, kakor so naši padli pod čarovničinimi škarjami. Ubij princa in se vrni! Pohiti, vidiš rdečo progo na nebu? Čez nekaj minut bo vzšlo sonce in tedaj boš morala umreti!« Globoko, nenavadno so vzdihnile in potonile med valove.

Mala morska deklica je odgrnila škrlatno zaveso na šotoru in zagledala lepo nevesto, ki je spala z glavo na prinčevih prsih. Sklonila se je, ga poljubila na lepo čelo, pogledala proti nebu, kjer je jutranja zarja vse močneje žarela, pogledala ostri nož in znova uprla oči v princa, ki je v sanjah izgovoril nevestino ime. Le ona je bila v njegovih mislih. Nož je zatrepetal v roki morske deklice, toda tedaj ga je zalučala daleč med valove. Tam, kjer je padel, so rdeče zasijali, kakor bi iz vode privrele kaplje krvi. Še enkrat je z napol ugašajočim pogledom ošinila princa, se vrgla z ladje v morje in začutila, kako se njeno telo raztaplja v peno.

Zdaj se je sonce dvignilo iz morja. Žarki so tako nežno in toplo padali na ledeno mrzlo morsko peno, mala morska deklica pa ni čutila smrti. Videla je jasno sonce in nad njo je lebdelo na stotine prosojnih, prelepih bitij. Skoznje je videla bela ladijska jadra in rdeče oblake na nebu. Njihovi glasovi so bili kakor melodija, a tako eterični, da jih nobeno človeško uho ni moglo slišati, kakor jih tudi nobeno zemeljsko oko ni moglo videti. Brez kril so zaradi svoje lahkosti lebdele skozi zrak. Mala morska deklica je videla, da ima telo kakor one, in to se je čedalje više dvigalo iz pene.

»H komu prihajam?« je rekla in njen glas je zvenel kakor glasovi drugih bitij, tako eterično, da tega ne more poustvariti nobena zemeljska glasba. »K hčeram zraka!« so odgovorile druge. »Morska deklica nima nesmrtne duše in nikoli je ne more dobiti, če si ne pridobi ljubezni človeka! Njeno večno življenje je odvisno od tuje moči. Tudi hčere zraka nimamo nesmrtne duše, a si jo lahko z dobrimi dejanji same ustvarimo. Letimo v vroče dežele, kjer soparni, kužni zrak mori ljudi; tam jim pahljamo hlad. Po zraku raznašamo vonj cvetlic in prinašamo okrepitev in ozdravljenje. Ko se tristo let trudimo storiti vse dobro, kar zmoremo, dobimo nesmrtno dušo in postanemo deležne večne človeške sreče. Ti, uboga mala morska deklica, si si z vsem srcem prizadevala za isto kakor me; trpela si in vztrajala ter se dvignila v svet zračnih duhov. Zdaj si lahko sama z dobrimi deli v tristo letih ustvariš nesmrtno dušo.«

In mala morska deklica je dvignila svoje prosojne roke proti božjemu soncu ter prvič začutila solze. Na ladji je bilo spet hrupno in živahno; videla je princa in njegovo lepo nevesto, kako jo iščeta. Žalostno sta zrla v kipečo peno, kakor da bi vedela, da se je vrgla med valove. Nevidna je poljubila nevestino čelo, se nasmehnila princu in se z drugimi otroki zraka dvignila na rožnati oblak, ki je plul po nebu.

»Čez tristo let bomo tako priplavale v božje kraljestvo!« »Tudi prej lahko pridemo tja!« je zašepetala ena. »Nevidne priplavamo v človeške hiše, kjer živijo otroci, in za vsak dan, ko najdemo dobrega otroka, ki razveseljuje svoje starše in si zasluži njihovo ljubezen, nam Bog skrajša čas preizkušnje. Otrok ne ve, kdaj letimo skozi sobo, in kadar se mu od veselja nasmehnemo, se od naših tristo let odšteje eno leto. Če pa vidimo porednega in hudobnega otroka, moramo zajokati od žalosti in vsaka solza doda en dan našemu času preizkušnje!«