Waltey
Plavat, ribe!
Tradiciones peruanas
Tradiciones peruanas · Ricardo PalmaO besedilu
Plavat, ribe!
- Vir
- Tradiciones peruanas
- Avtor
- Ricardo Palma
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- 024 ¡A nadar, peces!
O izvirniku
Tradiciones peruanas
Šestindvajset Palmovih avtorskih zgodovinskih tradicij iz konkretnega Gutenbergovega zvezka. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tradiciones peruanas v jeziku Español.
Besedilo
Plavat, ribe!
Mogoče so nekateri moji bralci pozabili, da so na zemljišču, kjer danes stoji postaja železnice med Limo in Callaom, še nedolgo tega stali cerkev, samostan in bolnišnica bratov reda svetega Janeza od Boga.
V času podkralja Avilésa, se pravi na začetku stoletja, je v omenjenem samostanu svetega Janeza od Boga živel že precej prileten brat laik, ki so ga ljudje poznali pod vzdevkom oče Carapulcra. Ta vzdevek si je prislužil zaradi razdejanja, ki so ga na njegovem obrazu pustile črne koze.
Oče Carapulcra je slovel kot človek izredno bistrega duha in pripisujejo mu številne ljudske pregovore in pikre izreke. Čeprav so se usmiljeni bratje zaobljubili uboštvu, naš laik le ni bil tolikšen tepec, da ne bi imel v kotu svoje celice zakopanih pet tisoč pesov v zlatih kovancih.
Med rednimi obiskovalci samostana je bil tudi mladenič tiste vrste, ki je v levem ušesu nosila zlat obroček, v žepu suknjiča razkazovala robček iz filipinske svile, govorila s šušljavim glasom in bila nepogrešljiva na veseljačenjih bolj cenene sorte; takšni so pili kakor žolne in prav imenitno brenkali, da so strune kitare prepevale čudežne reči.
Mladenič je zaslutil, da brat laik ni tako ubog in brez prebite pare, kakor so zahtevala pravila njegovega reda; in tako spretno se mu je prilizoval, da mu je oče Carapulcra nazadnje zaupno priznal, da ima res nekaj maravedijev spravljenih na varnem.
— Potem so že moji, — si je rekel fant Cututeo, kajti s tem bojnim imenom so mladeniča slovesno krstili med ljudmi, ki so sloveli po duhovitosti, drznosti in razgrajaštvu.
Te zadnje vrstice kar kličejo po pojasnilu. Podajmo ga na hitro. Krst mladega ponočnjaka in razgrajača je potekal pred lončenim vrčem žganja, okrašenim s trakovi in cvetjem. Kandidat ga je razbil s kamnom, ki ga je zalučal z razdalje treh var, spretnost pa je bila v tem, da se na tla ni razlilo več kakor liter pijače. Nato je boter postregel vsem navzočim mladeničem in mladenkam; preden so izpili prvi kozarec, je imel govor in kandidatu nadel vzdevek, pod katerim je bil od tistega trenutka vpisan v bratovščino pravih chuchumecov. Ko je bil obred končan, se je začelo popivanje, ob katerem sta se tresla svet in njegova okolica.
Med temi boemi pregrehe je bila velika čast, če si lahko rekel: — Jaz sem pravi chuchumeco, sprejet ne kar tako, temveč osebno po samem Pablu Tellu, ob razbitem vrču, harfi, kitari in cajónu.
O tej temi in o posebnem izrazju ali latovščini članov bratovščine bi lahko še dolgo pisali; toda to je kočljiva in spolzka reč, zato bo bolje, če jo pustimo za kdaj drugič, saj Zamore niso osvojili v eni uri.
Nekega popoldneva, ko so ob ne vem katerem prazniku v jedilnici bratov svetega Janeza od Boga pripravili imenitno pojedino, sta se laik in chuchumeco lotila kozarcev, enega za drugim. Ko je bil prvi že napol okajen, se je drugemu zazdelo, da je napočil pravi trenutek za odločilni udarec.
— Če bi mi vaša očetovska milost zaupala del tistih novčičev, ki se ji brez koristi valjajo in plesnijo, naj Bog da, da se mi žganje, ki sem ga popil, v želodcu spremeni v arzenik ali v mlakužo s krastačami in golaznijo, če vam jih prej kot v letu dni ne potrojim.
Demon pohlepa je laiku zasadil zobe v srce. — Poglejte, vaša očetovska milost, — je nadaljeval fant. — Bil sem pomočnik v lekarni dona Silveria in farmakopejo znam na izust. Z dva tisoč pesi odpreva lekarno, ki bo zasenčila celo lekarno Pri mačku.
— S tako malo, človek! — je zajecljal brat svetega Janeza od Boga. — Še z manj; ampak odločil sem se za okroglo vsoto, ker rad delam na veliko in brez skoparjenja. Kovinski možnar, majhen kamnit terilnik, retorta, destilacijski kotliček, kozarec pijavk, nekaj unč gumija, lanenega semena, cikorije in slezove korenine, nekaj ličnih stekleničk, večinoma praznih, le nekaj z zdravili, pa sva pri koncu ... To je vse, kar potrebujeva. Verjemite mi, vaša očetovska milost. S štirimi zdravilnimi zelmi vam, kot bi mignil, postavim najboljšo lekarno v Limi.
In nadaljeval je z različicami iste pesmi, podpihoval pohlep usmiljenega brata in božal njegovo nečimrnost, ko ga je ob vsaki priložnosti naslavljal z »vašo očetovsko milostjo«. Videti je, da si je prekanjenec dobro zapomnil tale dvostih:
Da se povzpnem, ti le laskati je treba; laskanje je milo, ki ga čas ne izrablja. Laskavec veliko doseže, zlasti kadar zna z laskanjem pretiravati. Ko smo že pri prilizovanju, se ne spomnim, v kateri kroniki sem prebral, da je bil eden od perujskih podkraljev človek, ki mu je neizmerno godilo, če so ga imeli za vsemogočnega. Nekega večera so na dvornem srečanju razpravljali o Apokalipsi in poslednji sodbi. Podkralj se je obrnil k mlademu, jezičnemu pravniku iz Lime, ki dotlej o tej zadevi še ni spregovoril, in ga vprašal: — Kaj pa vi, gospod doktor, kdaj mislite, da bo konec sveta? — Jasno, — je odgovoril vprašani, — ko bo vaša ekscelenca ukazala, naj ga bo konec. — Kronist dodaja, da je podkralj ta pikri, zajedljivi odgovor vzel za izbrano laskanje. Kako trdno je moral biti mož prepričan o svoji vsemogočnosti!
Nazadnje je dobri laik zagrizel v vabo in za začetek izkopal sto zlatnikov s podobo kralja v lasulji. In lekarna je zaživela: na pultu so se bleščale štiri steklenice z obarvano vodo in velika steklena posoda z rečnimi ribicami. Tudi v izložbenih omarah je bilo na ogled nekaj elegantnih stekleničk z zdravili; toda pod pretvezo, da je danes treba kupiti takšen balzam, jutri drugačno mažo, je lekarnar svojemu družabniku nazadnje izpulil prav vse zlate zobe, ki jih je imel pod zemljo.
Minevali so meseci in mladenič, ki je bil v zvijačah spretnejši od kače, mu je kazal same obetavne račune, dokler mu ni Carapulcra, naveličan vsega, rekel:
— No, gospod, narediti morava obračun, in čim prej, tem bolje. — Dogovorjeno, — je neustrašno odgovoril Cututeo, — že jutri se ga lotiva.
Še tisto popoldne je drugim lekarnarjem za polovično ceno prodal vse, kar je bilo v izložbenih omarah, in lekarna je bila počiščena, ne da bi potreboval metlo.
Ko je Carapulcra naslednji dan prišel po družabnika, da bi začela delati obračun, je ugotovil, da je ptiček odletel, od vse zaloge pa je ostala le steklena posoda z ribicami.
Laika je popadla silna jeza in v navalu besa je pograbil posodo ter jo zalučal v jarek, rekoč: — Plavat, ribe! In od tod, če morda niste vedeli, izvira ta rek.
Nato se je oče Carapulcra prijel za glavo, se sesedel v naslanjač, prevlečen z govejim usnjem, in zamrmral: — Ah, slepar! Rekel mi je, da se lekarna postavi s štirimi zelmi ... Lažnivec! On jo je postavil z enim samim zelencem ... in ta sem bil jaz!
Izvirnik
024 ¡A nadar, peces!
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Posible es que algunos de mis lectores hayan olvidado que el área en que hoy está situada la estación del ferrocarril de Lima al Callao constituyó en días no remotos la iglesia, convento y hospital de las padres juandedianos.
En los tiempos del virrey Avilés, es decir, a principios del siglo, existía en el susodicho convento de San Juan de Dios un lego ya entrado en años, conocido entre el pueblo con el apodo de el padre Carapulcra, mote que le vino por los estragos que en su rostro hiciera la viruela.
Gozaba el padre Carapulcra de la reputación de hombre de agudísimo ingenio, y a él se atribuyen muchos refranes populares y dichos picantes.
Aunque los hermanos hospitalarios tenían hecho voto de pobreza, nuestro lego no era tan calvo que no tuviera enterrados, en un rincón de su celda, cinco mil pesos en onzas de oro.
Era tertulio del convento un mozalbete, de aquellos que usaban arito de oro en la oreja izquierda y lucían pañuelito de seda filipina en el bolsillo de la chaqueta, que hablaban ceceando, y que eran los dompreciso en las jaranas de mediopelo, que chupaban más que esponja y que rasgueaban de lo lindo, haciendo decir maravillas a las cuerdas de la guitarra.
Sus barruntos tuvo éste de que el hermano lego no era tan pobre de solemnidad como las reglas de su instituto lo exigían; y dióse tal maña, que el padre Carapulcra llegó a confesarle en confianza que, realmente, tenía algunos maravedíes en lugar seguro.
--Pues ya son míos--dijo para sí el niño Cututeo, que tal era el nombre de guerra con que el mocito había sido solemnemente bautizado entre la gente de chispa, arranque y traquido.
Estas últimas líneas están pidiendo a gritos una explicación. Démosla a vuela pluma.
El bautismo de un mozo de tumbo y trueno se hacía delante de una botija de aguardiente, cubierta de cintas y flores. El aspirante la rompía de una pedrada, que lanzaba a tres varas de distancia, y el mérito estribaba en que no excediese de un litro la cantidad de licor que caía al suelo; en seguida el padrino servía a todos los asistentes, mancebos y damiselas; y antes de apurar la primera copa, pronunciaba un speach, aplicando al candidato el apodo con que, desde ese instante, quedaba inscripto en la cofradía de los legítimos chuchumecos. Concluída esta ceremonia, empezaba una crápula de esas de hacer temblar el mundo y sus alrededores.
Entre esos bohemios del vicio era mucha honra poder decir:
--Yo soy chuchumeco legítimo y recibido, no como quiera, sino por el mismo Pablo Tello en persona, con botija abierta, arpa, guitarra y cajón.
Largo podríamos escribir sobre este tema y sobre el tecnicismo o jerigonza que hablaban los afiliados; pero ello es comprometedor y peliagudo, y será mejor que lo dejemos para otro rato, que no se ganó Zamora en una hora.
Una tarde en que, con motivo de no sé qué fiesta, hubo mantel largo en el refectorio de los juandedianos, se agarraron a trago va y trago viene el lego y el chuchumeco, y cuando aquél estaba ya madio chispo, hubo de parecerle a éste propicia la oportunidad para venturar el golpe de gracia.
--Si su paternidad me confiara parte de esos realejos que tiene ociosos y criando moho, permita Dios que el piscolabis que he bebido se me vuelva en el buche rejalgar o agua de estanque con sapos y sabandijas, si antes de un año no se los he triplicado.
El demonio de la codicia dió un mordisco en el corazón del lego.
--Mire su paternidad--prosiguió el niño--. Yo he sido mancebo de la botica de don Silverio, y tengo la farmacopea en la punta de la uña. Con dos mil pesos ponemos una botica que le eche la pata encima a la del Gato.
--¡Con tan poco, hombre!--balbuceó el juandediano.
--Y hasta con menos; pero me fijo en suma redonda porque me gusta hacer las cosas en grande y sin miseria. Un almirez, un morterito de piedra, una retorta, un alambique, un tarro de sanguijuelas, unas cuantas onzas de goma, linaza, achicoria y raíz de altea, unos frascos vistosos, vacíos los más y pocos con droga, y pare de contar... Es cuanto necesitamos. Créame su paternidad. Con cuatro simples, en un verbo le pongo yo la primera botica de Lima.
Y prosiguió, con variaciones sobre el mismo tema, excitando la codicia del hospitalario y halagando su vanidad con llamarlo a roso y velloso su paternidad. Parece que el muy tunante guardaba en la memoria este pareado:
para surgir, con adularte basta; la lisonja es jabón que no se gasta.
Mucho alcanza un adulador, sobre todo cuando sabe exagerar la lisonja. A propósito de adulaciones, no recuerdo en qué cronicón he leído que uno de los virreyes del Perú fué hombre que se pagaba infinito que lo creyesen omnipotente. Discurríase una noche en la tertulia palaciega sobre el Apocalipsis y el juicio final; y el virrey, volviéndose a un garnacha, mozo limeño y decidor, que hasta ese momento no había despegado los labios para hablar en la cuestión, le dijo:--Y usted, señor doctor, ¿cuándo cree que se acabará el mundo?--Es claro--contestó el interpelado--, cuando vuecelencia mande que se acabe.--Agrega el cronista que el virrey tomó por lisonja fina la picante y epigramática respuesta. ¡Si viviría el hombre convencido de su omnipotencia!
A la postre, el buen lego mordió el anzuelo y empezó por desenterrar cien peluconas.
Y la botica se puso, luciendo en el mostrador cuatro redomas con aguas de colores y una garrafa con pececitos del río. En los escaparates se ostentaban también algunos elegantes frascos de drogas; pero con el pretexto de que hoy se necesita tal bálsamo y mañana cual menjurge, llegó el boticario a arrancarle a su socio todas las muelas que tenía bajo tierra.
Y pasaron meses; y el mocito, que entendía de picardías más que una culebra, le hacía cuentas alegres, hasta que aburrido Carapulcra, le dijo:
--Pues, señor, es preciso que demos un balance, y cuanto más pronto mejor.
--Convenido--contestó impávido Cututeo--: mañana mismo nos ocuparemos de eso.
Y aquella tarde vendió a otros del oficio, por la mitad de precio, cuanto había en los escaparates, y la botica quedó limpia sin necesidad de escoba.
Cuando al día siguiente fué Carapulcra en busca del compañero para dar principio al balance, se encontró con que el pájaro había volado, y por única existencia la garrafa de los peces.
Púsose el lego furioso, y en su arrebato cogió la garrafa y la arrojó a la acequia diciendo:
--¡A nadar, peces!
Y he aquí, por si ustedes lo ignoran, el origen de esta frase.
Y luego el padre Carapulcra, tomándose la cabeza entre las manos, se dejó caer en un sillón de vaqueta murmurando:
--¡Ah pícaro! Con cuatro simples me dijo que se ponía una botica... ¡Embustero! El la puso con sólo un simple... ¡y ése fuí yo!
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Mačka in miš v skupnem gospodinjstvu
Grimmove pravljice · 5 min branja
3 skupnih tagov
Mali in veliki Miklavž
Andersenove pravljice · 19 min branja
3 skupnih tagov
Zgodba o samostanu
Tisoč in ena noč · 64 min branja
3 skupnih tagov
Mlinar in njegova žena
Tisoč in ena noč · 3 min branja
3 skupnih tagov