Prevod

Nekoč je na gori Atago živel sveti mož, ki se je že dolgo posvečal duhovnim vajam. Leta in leta je vztrajal v njih in nikoli ni zapustil svojega bivališča. Zahodno od gore je živel lovec, ki ga je zelo častil, ga pogosto obiskoval in mu prinašal darove. Ker ga že dolgo ni bilo na obisk, je nekega dne v lovsko torbo spravil nekaj posušenega kuhanega riža in drugih živil ter se odpravil k njemu. Sveti mož se ga je razveselil in mu povedal, kako ga je ves ta čas pogrešal. Nato se je primaknil bliže in dejal: »Zadnje čase se mi dogaja nekaj nadvse svetega. Nemara je to sad vseh teh let, ko sem se brez raztresenih misli posvečal svetim sutram. Te noči se mi prikazuje bodhisattva Fugen na slonu. Ostani nocoj in se mu pokloni.« Lovec je odvrnil: »To pa je res nadvse sveto doživetje. Potemtakem bom ostal in se mu poklonil.« In je ostal. Svetemu možu je stregel deček in lovec ga je vprašal: »Kaj je s tem, o čemer govori sveti mož? Si tudi ti že videl tega budo in se mu poklonil?« Deček je odgovoril: »Že petkrat ali šestkrat sem ga videl.« Lovec si je mislil, da ga bo nemara lahko uzrl tudi sam, zato je sedel za svetim možem in ostal buden. Bilo je dvajsetega dne devetega meseca in noč je bila dolga. Čakal je in čakal, kdaj se bo prikazal. Ko se mu je zazdelo, da je polnoč že minila, je bilo videti, kakor da izza grebena vzhodne gore vzhaja luna. Veter je srhljivo bučal po vrhovih, v bivališče pa se je razlila svetloba in ga razsvetlila. Ko je pogledal, je zagledal bodhisattvo Fugena na belem slonu, ki se je počasi približeval in obstal pred bivališčem. Sveti mož se mu je v solzah priklanjal in vprašal: »No, prijatelj, ali ga vidiš in se mu klanjaš?« »Kako ga ne bi, ko pa ga vidi celo ta deček! O, kako neizmerno sveto!« je odvrnil lovec, pri sebi pa pomislil: »Sveti mož že dolga leta bere in časti sutre, zato bi bilo razumljivo, če bi se prikazoval le njegovim očem. Da pa ga vidiva tudi ta deček in jaz, ki ne veva niti, kako je treba sutro obrniti, tega ne morem razumeti.« Nato si je rekel: »To bom preizkusil. Saj s tem gotovo ne bom zagrešil greha.« Na lok je nastavil ostro puščico, ga iztegnil nad svetim možem, ki je bil ves zatopljen v molitev, krepko napel tetivo in jo spustil, da je puščica zažvižgala. Zdelo se je, da je zadela prikazen v prsi. Svetloba je v hipu ugasnila, kakor bi kdo pogasil ogenj, nato pa se je zaslišalo bobnenje, ko je nekaj bežalo v dolino. »Kaj si vendar storil!« je vzkliknil sveti mož ter začel neutolažljivo jokati in obupavati. Lovec mu je dejal: »Razumel bi, da se prikazuje tvojim očem. Ker pa se je pokazal tudi meni, tako grešnemu človeku, sem ga hotel preizkusiti in sem zato izstrelil puščico. Če bi bil pravi buda, se ga puščica gotovo ne bi prijela. To je torej moralo biti neko čudno bitje.« Ko se je zdanilo, sta šla po krvavi sledi. Po kakih sto metrih sta na dnu doline našla velikega tanukija, ki je ležal mrtev, z ostro puščico skozi prsi. Čeprav je bil mož svetnik, je bil neveden in se je pustil tako preslepiti. Lovec pa je bil kljub svojemu poklicu razsoden, zato je tanukija ustrelil in razkril njegovo prevaro.