Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V templju Tōdai-ji so vsako leto obhajali veliko slovesnost, imenovano Kegon. V dvorani Velikega Bude so postavili visok pridigarski sedež; pridigar se je povzpel nanj, nato pa sredi obreda pobegnil skozi zadnja vrata dvorane, kakor bi se razblinil. Stari ljudje so pripovedovali, da je ob ustanovitvi templja prišel tja starec, ki je prodajal skuše. Upokojeni cesar, na čigar zaobljubo so gradili tempelj, ga je dal poklicati, ga zadržal in mu naložil, naj pridiga na veliki slovesnosti. Ko je starec položil skuše, ki jih je prodajal, na mizico za svete spise, so se spremenile v osemdeset zvitkov Sutre cvetnega venca. Nato je med razlago sutre žvrgolel v sanskrtu, sredi obreda pa nenadoma izginil s pridigarskega sedeža. Drugi spet pravijo, da je starec skuše prenašal, obešene na palico. Bilo jih je osemdeset in prav te so se spremenile v osemdeset zvitkov Sutre cvetnega venca. Palico je zasadil v tla pred vzhodnim hodnikom znotraj dvorane Velikega Bude in nemudoma je pognala veje in liste. Bil je brin. Pravijo, da je drevo uspevalo ali hiralo glede na to, ali je tempeljski kompleks cvetel ali propadal. Še dandanes pridigar pri tej slovesnosti sredi obreda sestopi z visokega sedeža in odide skozi zadnja vrata, kakor bi se razblinil; s tem posnema starca. Drevo, ki je zraslo iz palice prodajalca skuš, je še pred tridesetimi ali štiridesetimi leti bujno zelenelo. Potem je še naprej stalo, čeprav posušeno, zdaj pa je zgorelo v požaru, ki so ga zanetili pripadniki rodbine Heike. Kako bridko znamenje poslednjih časov!