Prevod

Torijci v Berkshiru v Massachusettsu so bili možje, ki so se navezali na kralja, ker so opravljali službe po pooblastilu te posvečene osebnosti. Zgodovinarji so z njimi ravnali prizanesljivo, toda to je »pretirana velikodušnost, ki vso svojo dobrohotnost in hvalo namenja poraženim zagovornikom krivice, grajo pa prihrani za zmagovite branilce pravice«. Naslednji dogodki so tako dobro izpričani, da si zaslužijo mesto v zgodovini, njihova slikovitost pa upravičuje, da se z njimi znova seznanimo.

Med lojalisti je bil Gideon Smith iz Stockbridgea, ki je britanskim ujetnikom pomagal pobegniti in se tudi sicer tako zameril ljudem, da se je moral za nekaj časa umakniti ter preživeti obdobje kesanja in premišljevanja v votlini blizu Lenoxa, v soteski, imenovani Tories' Glen. Tam se je skrival več tednov in samo njegova žena je vedela, kje je; na njegovo prošnjo pa je vsak dan peljala otroke na sprehod mimo njegove votline, kjer se je s hrepenečimi očmi napajal ob pogledu na njihove obraze. Otroci so žlobudrali, ne da bi slutili, da je njihov oče le nekaj korakov stran. Smith je preživel vojno in dočakal čas, ko je bil s svojimi nekdanjimi sovražniki spet v dobrih odnosih.

V Lenoxu je živel neki torijec, eden tistih uglednih starih gospodov, ki sta jim premoženje in rod v prvih letih vojne zagotavljala nedotakljivost, a je hudo preizkušal potrpljenje sosedov, saj je preklinjal vse ameriško, od Washingtona navzdol. Nazadnje njegovih žalitev niso mogli več prenašati; njegov zgled je vplival še na druge anglomane in obiskal ga je odbor, da bi mu povedal, da lahko bodisi priseže zvestobo kolonijam bodisi bo obešen. Rekel je, da naj ga kar obesijo, če bo kdaj prisegel, ali nekaj v tem smislu, in res so ga obesili na že pripravljene vislice na ulici. Kmalu so ga spustili, ga z rumom »spravili k sebi« in mu znova ponudili, naj priseže. Odklonil je. Tega niso pričakovali. Imeli so za samoumevno, da se bo zvestobi kralju odpovedal, brž ko se bo vrv prvič zategnila. Posvetovali so se in sklenili, da bi bil umik nedostojen in nevaren, zato so torijca spet potegnili kvišku, tokrat s sunkom, ki je kazal, da »gre zares«. Nekaj časa je visel, in ko so ga spustili, ni kazal nobenega znamenja življenja. Ob tem jih je nekoliko zajel preplah, saj starega moža nihče ni hotel ubiti, in storili so vse, da bi ga spravili k zavesti. Nazadnje so se mu prsi dvignile, vijoličasta barva je izginila z lic, oči so se mu odprle in zasopel je: »Prisegel bom.« Z veselim vzklikom ga je druščina odpeljala v krčmo, ga posadila pred ogenj in mu v roko potisnila kozarec punča. Punč je izpil na Washingtonovo zdravje, čez nekaj časa pa so ga slišali zamrmrati samemu sebi: »Na trd način delajo vigovce, ampak zaleže pa.«

Nathan Jackson iz Tyringhama je bil še en Jenki, ki se mu je zdelo prav prijeti za orožje proti svojim rojakom; ko so ga ujeli, so ga obtožili izdaje in priprli do sojenja. Zapor v Great Barringtonu so v tistih časih neomajne kreposti tako redko uporabljali, da je postal zgolj lopa, v kateri ni bilo mogoče zadržati nikogar, in Jackson bi lahko, potem ko so ga vanjo zaklenili, odšel, kadar bi se mu zahotelo; toda menil je, da bi z begom priznal bodisi zgrešenost torijskih načel bodisi strah pred sojenjem. Življenje pa se mu je zdelo tako enolično, da je šerifa prosil, naj mu dovoli podnevi hoditi na delo, in obljubil, da bo spal v svoji celici. Njegov sloves poštenjaka je bil tolikšen, da so njegovi prošnji ugodili brez ugovora, jetnik pa se je vsak večer vračal, da so ga zaklenili. Ko se je bližal čas zasedanja sodišča v Springfieldu, je bila žetev v polnem zamahu, in ker iz okrožja Berkshire ni bilo nobene druge zadeve za obravnavo, je šerif godrnjal zaradi nadloge, da mora svojega jetnika peljati petdeset milj daleč čez razgiban svet. Jackson pa je rekel, da bo vse uredil tako, da bo šel sam. Šerif je bil vesel, da se je rešil te dolžnosti, torijec pa se je odpravil, da bi se predal in stopil pred sodišče, kjer je bilo na kocki njegovo življenje. Med potjo ga je dohitel gospod Edwards, član Izvršnega sveta, ki naj bi se prav tedaj sestal v Bostonu, in ne da bi razkril svoje ime ali položaj, izvedel za nenavadno opravilo tega samotnega pešca. Jacksonu so sodili, priznal je očitke zoper sebe in bil obsojen na smrt. Medtem ko je čakal, da bo kazen izvršena, je svet v Bostonu prejemal prošnje za pomilostitev in gospod Edwards je vprašal, ali ni nobene za Nathana Jacksona. Nobene ni bilo. Gospod Edwards je opisal svoje srečanje z obsojencem in po sobi je završalo od presenečenja in občudovanja. V Springfield so poslali sporočilo. Ko je prispelo, so se vrata zapora na stežaj odprla in Jackson je stopil na prostost.