Prevod

Dva tisoč ribičev s polotoka Cape Cod se je pridružilo kolonialni vojski in med njihovo odsotnostjo so britanske ladje prihajale k obali ter izkrcavale posadke, ki so hodile delat škodo. Na polotoku ni bilo moškega, ženske ali otroka, ki ne bi sovražil vojakov in mornarjev kralja Jurija in ne bi storil vsega, da bi jim škodoval. Ko je leta 1778 pri Truru doživela brodolom ladja Somerset, so posadki resda pomagali na kopno, a so jo nemudoma odgnali v zapor. Ljudje so menili, da si nobena druga fregata ne bo več drznila približati se premikajočim se sipinam, kjer je Somerset pustila svoje okostje, kakor že marsikatera dobra ladja pred njo in tudi pozneje. Bil je november in bližalo se je slabo vreme, ko so opazili, da je tripalubna vojna ladja, ki je pod rdečo zastavo križarila pred obalo, med krajšanjem jader začela divje zanašati, nato pa jo je s polomljeno krmilno ročico odneslo proti kopnemu. Na strmih bregovih niso dvignili nobenega opozorilnega znamenja; nihče ni niti mignil, da bi ji priskočil na pomoč. Tisti, ki so videli nezgodo, so z mrkim zadovoljstvom opazovali bližajočo se ladjo in niso nehali pričakovati nesreče niti tedaj, ko je vrgla sidro in pospravila jadra.

Ezekiel in Josiah Breeze, oče in sin, sta stala pred vrati svoje koče in opazovala ladjo v nevarnosti, dokler niso le še tri luči, ki so medlo migetale skozi sivino snežnega meteža, kazale, kje leži sovražnik, napenja sidrne vrvi in se premetava na razbesnelem morju. Dolgo sta molče stala, nazadnje pa je fant vzkliknil: »Na ladjo grem.«

»Če se premakneš od tod, nisi več moj sin,« je rekel Ezekiel. »Ampak v nevarnosti je, oče.« »Saj je prav tako. Do jutra bo raztresena vzdolž obale in niti en drog ne bo več kazal, kje se zdaj ziblje.«

»Kaj pa možje?« »To je božja kazen, fant.« Mladenič se je spomnil, kako so mornarji z Ajaxa prišli na kopno zažigat domove miroljubnih ribičev in kmetov; kako so žalili ženske; kako so njegovi prijatelji in tovariši na Long Islandu padali pod britanskim svincem in jeklom; kako ga je rdečelični možakar, ki ga je zalotil pri plenjenju svojega vrta in ga skušal odgnati, s sabljo udaril po rami. Takrat je prisegel, da se bo maščeval. Toda pustiti, da množica ljudi utone, ne da bi jim ponudil roko v pomoč — je bilo to pravično maščevanje? »Moram iti, oče,« je planilo iz njega. »Jutri zjutraj bo na obali ležalo petsto obrazov, obrnjenih navzgor, prekritih z ledom in zazrtih v nebo, in petsto mater v Angliji se bo spraševalo, kdaj bodo spet videle te obraze. Če bi me kdaj pogledali, mi pogled nanje ne bi nikoli več izginil izpred oči. Preganjali bi me v budnosti in spanju. In jutri je zahvalni dan. Moram iti, oče, in tudi bom.« S temi besedami je stekel proč in izginil v temi.

Oče je strmel za njim; nato so se mu čustva nenadoma preobrnila in zaklical je: »Prav imaš, 'Siah. S tabo grem.« Toda tudi če bi bil njegov glas grmel kakor grom, ga v tuljenju vetra in bučanju valov ne bi bilo slišati. Ko je prišel do obale, je na svetlikajoči se peni medlo razločil nekaj, kar se je vzpenjalo na vodni hrib; izginilo je za njegovim vrhom in se spet prikazalo na naslednjem valu; za hip se je pokazalo še na tretjem valu, nato pa izginilo v noč. »Josiah!« Bil je dolg, tožeč krik. Nobenega odgovora. Čez pol ure je nekaj priplavalo mimo moža, ki je čakal na peščeni obali, in s treskom obležalo ob njem — čoln, obrnjen z dnom navzgor: čoln njegovega sina.

Naslednji dan se je zdanilo v jasno jutro, tla pa je prekrival svež sneg. Kapitan Breeze je bil v svoji hiši v Provincetownu že zgodaj pokonci, saj so na družinsko srečanje prihajali njegov sin Ezekiel, vnuk Josiah in vsi drugi sorodniki, ki niso bili z Washingtonom na bojišču. Rejeni purani so bili pripravljeni za pečenje, ob peči so stali veliki hlebci kruha in kolači, imenitne bučne in jabolčne pite pa so polnile zrak z omamnimi vonjavami. Ljudje so se zbirali ob njegovem prijetnem ognju in kramljali o škodi, ki jo je povzročilo neurje, ko je v hišo opotekaje se vstopil Ezekiel, zdelanega zagorelega obraza, drhtečih ustnic in tresočih se rok. »Josiah!« je izgovoril z zadušenim glasom, nato pa se z rokami naslonil na kamin in vanje zakopal obraz. Med ribiči, katerih življenje je vsak dan v nevarnosti, nesrečo hitro razumejo, in starec je položil roko sinu na ramo ter sklonil glavo. Dan veselja je postal dan žalosti. Ko se je novica razširila, se je hiša začela polniti s sočutnimi prijatelji in po sobah so se razlegali pridušeni pogovori, ko je bilo zunaj slišati presenečen vzklik. V pristanišče se je prebijala ladja, vklenjena v tone ledu, njene palube pa so bile polne mornarjev v modrih suknjičih; nekateri so z nižjih drogov in vrvja odbijali zamrznjene gmote. Plovni poti je sledila tako zanesljivo, da je bilo očitno, kako vešča roka jo krmari; spustila je sidro in se obrnila s tokom plime. »Ajax, pri moji grešni duši!« je vzkliknil neki mornar na obali. Od ladje je odrinil čoln in na pomolu so se jezno zbrali ljudje ter govorili, da je treba po puške, ko se je na krmi dvignila deška postava in so jo pozdravili vzkliki presenečenja in dobrodošlice.

Čoln se je dotaknil obale, Josiah Breeze je skočil iz njega in že naslednji hip ga je oče stiskal v medvedjem objemu, ne da bi skušal ustaviti solze, ki so mu privrele iz oči. Za Josiahom je na kopno stopil častnik, pristopil k zbranim in rekel: »Na tega fanta ste lahko ponosni. Odplul je na morje, ki bi se ga le redkokateri mož drznil lotiti, da bi rešil sovražnikovo ladjo in jo pripeljal v pristanišče. Najmanj, kar sem lahko storil, je bilo, da sem ga pripeljal nazaj.« Sledile so pohvale, smeh in stiski rok, in ko so na mizo postavili vročo večerjo za zahvalni dan, je bil poveljnik ladje njegovega veličanstva Ajax med najvedrejšimi gosti za mizo kapitana Breezea.