Prevod

Neki cesar je imel edino hčer, nadvse lepo, pa je iz same objestnosti in zaradi njene lepote razglasil po svetu: mladeniču, ki bo uganil, kakšno znamenje ima dekle in na katerem mestu, jo bo dal za ženo in mu povrhu prepustil polovico svojega cesarstva; kdor pa ne bo uganil, se bo spremenil v jagnje ali ostal brez glave. Glas o tem čudu se je raznesel po svetu, tako da je od vsepovsod prihajalo na tisoče snubcev, a vse zaman: silna množica mladeničev se je spremenila v jagnjeta, silna množica pa jih je ostala brez glave. To novico je slišal tudi neki mladenič, reven, a prebrisan in iznajdljiv, pa sta ga zamikali lepa deklica in polovica cesarstva, zato je šel k njej, vendar ne snubit, temveč le, da bi jo videl in nekaj vprašal. Ko je prišel na cesarjev dvor — kaj je imel videti? Okoli njega se je zgrnilo bogve koliko najrazličnejših jagnjet, skakala so ob njem in začela blejati, kakor da bi ga hotela odvrniti od njegove namere, da se ne bi še sam spremenil v jagnje, vse odsekane glave, ki so bile v vrsti nasajene na kole, pa so začele točiti solze. Ko je to videl, se je prestrašil in hotel zbežati nazaj, toda pot mu je prestregel neki človek, ves oblečen v krvava oblačila, s krili in enim samim očesom v glavi, ter zavpil: »Stoj! Kam pa greš? Nazaj! Sicer si pogubljen!« Mladenič se je tedaj obrnil in šel k cesarjevi hčeri, ki ga je sprejela in mu rekla: »Si me tudi ti prišel snubit?« »Ne, presvetla cesarična, le slišal sem, da se nameravaš ob srečni uri omožiti, pa sem te prišel vprašat, ali potrebuješ kaj oblačil za poroko.« »Kakšna oblačila pa imaš?« ga je vprašala, on pa ji je odgovoril: »Imam hlače iz marmorja, srajco iz rose, ruto, ki ima za osnovo sončne žarke, za votek pa zvezde in mesec, ter čevlje iz čistega zlata, ne tkane ne kovane. Če želiš vse to kupiti, mi ukaži, naj ti prinesem, le nekaj moraš vedeti: ko boš pomerjala ta oblačila drugo za drugim, nočem, da je kdo pri naju, sama morava biti. Če ti bodo prav, se bova zlahka pogodila, če pa ti ne bodo, jih ne bom kazal nikomur več, temveč jih bom shranil za svojo nevesto.« Cesarjeva hči se je pustila preslepiti in mu rekla, naj vse to prinese. In šel je ter vse prinesel, bogve, od kod je to dobil in imel. Potem sta se zaprla v sobo in ona je najprej začela oblačiti hlače, on pa je skrivaj pogledoval, ali bo kje na njenih nogah opazil znamenje, dokler ni na svojo srečo zagledal zlate zvezde na njenem desnem kolenu. Ko jo je videl, ni rekel ničesar, le sam pri sebi je pomislil: blagor meni to jutro in na veke! Nato je cesarjeva hči začela pomerjati srajco in vse drugo, on pa ni več niti gledal, ali ima še kakšno znamenje; vse ji je pristajalo, kakor da bi bilo ukrojeno prav zanjo. Potem sta se pogodila za ceno in plačala mu je, kolikor sta se dogovorila. Odnesel je svoj denar, čez nekaj dni pa se je oblekel kar najlepše in šel k cesarju snubit njegovo hčer. Ko je stopil pred cesarja, mu je rekel: »O, presvetli cesar! Prišel sem snubit tvojo hčer, pa mi jo daj.« »Prav,« je odgovoril cesar, »toda ali veš, kako se snubi moja hči? Dobro pazi: če ne uganeš njenega znamenja, si pogubljen, če pa uganeš, ti podarim njo in polovico svojega cesarstva.« Mladenič se je priklonil cesarju in rekel: »Hvala ti, cesar in moj tast! Če je tako, je moja. Na desnem kolenu ima zlato zvezdo.« Cesar se ni mogel načuditi, od kod to ve, a ni imel kam, moral mu jo je dati in mladenič se je z njo poročil. Ko pa je prišel čas, da bi mu odstopil polovico cesarstva, mu je zet rekel: »Obdrži polovico cesarstva! Le te uboge duše spremeni nazaj v to, kar so bile.« Cesar mu je odvrnil, da to ni v njegovi moči, temveč v moči njegove hčere, »tvoje žene«, je pristavil. Tedaj je mladenič poprosil svojo ženo in rekla mu je: »Spusti mi kri izpod te zvezde, pa naj je vsako jagnje le lizne z jezikom, vsaki glavi pa z njo namaži spodnjo ustnico. Tako se bo vsako jagnje spet spremenilo v človeka, glave pa bodo oživele in postale ljudje, kakršni so bili prej.« Tako je tudi storil, in ko je bil vsak spet takšen kot nekoč, jih je vse povabil v svate, nato pa je z nevesto odšel domov ob petju in streljanju iz možnarjev. Tam jih je pogostil z jedačo in pijačo, nazadnje pa je šel vsak na svoj dom, on pa je ostal s svojo mlado ženo. In bogve, kaj je bilo poslej z njima, zdaj pa naj se o tem pripoveduje.