Prevod

Neki človek je sanjal o zakladu: v sanjah je prišel k njemu krilat otrok, bel kakor sneg, in mu rekel: »Pojdi na najvišji hrib, kar jih poznaš. Tam boš našel velik bor, pod borom pa trirog kamen, iz katerega mezi voda kakor solza. Pod kamnom izkoplji jamo, globoko toliko, kolikor je kamen visok, pa se ti bo razkril okrogel lonec z zlatim pokrovom, poln asper. Dvigni pokrov in ga pusti tam, aspre pa odnesi in nikomur ne daj vedeti, da kaj veš, da te ne piči strupena kača.« Ko se je človek prebudil, se je razveselil, vstal, se oblekel in stekel proti kraju, ki mu je bil opisan. Ko je zagledal tisti bor in pod njim trirog kamen, ki je točil solze, je kar sam začel kopati. Komaj pa je s krampom tretjič udaril v zemljo, je od spodaj zaslišal glas, podoben otroškemu: »Kdorkoli si, pusti danes to delo!« Ko je to slišal, se je od strahu zgrudil na tla in zaspal kakor ubit. Še isti hip je v sanjah spet prišel k njemu isti otrok in mu rekel: »Vstal si, umil si se, oblekel si se, odpravil si se na pot in začel si delati, prekrižal pa se nisi. In le zahvali se Bogu: če ne bi bilo mene, bi že vedel povedati, kaj bi se ti zgodilo. Ko vstaneš, se torej prekrižaj, kakor Bog zapoveduje; preden se lotiš kakršnegakoli dela, se moraš vselej najprej prekrižati.« Ko se je človek prebudil in prišel k sebi, je videl, da ni več na kraju, kjer je od strahu padel, temveč na nekem vrtu, polnem cvetja. Prekrižal se je, vzel kramp in motiko ter se spet odpravil na tisti kraj, ki mu je bil opisan. Preden je začel delati, se je trikrat prekrižal, obrnjen proti soncu, ki je prav tedaj vzhajalo, in govoril: »Sonce na vzhod, mogočni Bog pa na pomoč!« Nato je začel kopati, vendar z nekaj strahu, da ne bi spet zaslišal kakega glasu iz globine. Kopal je in odgrebal zemljo, ko se mu je nenadoma nekaj zableščalo, kakor da bi mu vsi sončni žarki posijali v oči. In kaj je bilo? Na zakladu je spal zmaj. Ko je človek videl, da zaradi njega nikakor ne more vzeti zaklada, ga je trikrat pri botrstvu zarotil, naj se umakne. Tedaj se je zmaj prebudil in mu rekel: »Od tod se ne premaknem, kajti ta zaklad ni ne tvoj ne moj. A če prešteješ vse izvire, kolikor jih je v tej gori, in mi prideš povedat njihovo število, se ti umaknem, drugače pa nikakor.« Ko je človek to slišal, je začel hoditi od izvira do izvira in jih po vrsti šteti po gori, a se je zmedel in jim nikakor ni mogel priti ne do števila ne do konca. Ves utrujen je sedel pod visoko drevo, kakršnega ni bilo nikjer drugje na svetu, in zaslišal, kako se vrh njega dva na vso moč prepirata. Pogledal je kvišku in videl, da sta priletela vilinec in vila. Vilinec je hotel vilo prisiliti, da bi mu nekaj povedala, vila pa se je prestrašila in mu prisegla: »Pri vseh sedeminsedemdesetih izvirih v tej gori, ne vem!« Vila je nekam odletela, vilinec pa je opazil človeka in mu rekel, naj gre po tisti zaklad in ga odnese. Človek je šel in zmaja ni bilo več tam. Dvignil je zlati pokrov z lonca in odnesel ves zaklad, ki ga je našel v njem, pokrov pa pustil.