O besedilu
Bolha
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata I V LO POLECE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Bolha
_Neki kralj, ki ni imel veliko pameti, vzredi bolho, veliko kakor oven. Da jo odreti in obljubi svojo hčer za nagrado tistemu, ki bo uganil, čigava je koža. Ljudožerec jo prepozna po vonju in dobi princeso; toda sedem sinov neke starke jo s prav toliko spretnostmi reši._ _Princ in sužnja sta se ob Vardiellovi neumnosti smejala, da bi skoraj počila, ter hvalila preudarnost njegove matere, ki je znala predvideti njegove norosti in jim najti zdravilo. Ko so Popo pozvali, naj pripoveduje, so vse druge zaklenile svoje klepetanje, ona pa je začela takole._ Nepremišljene odločitve vselej prinašajo nepopravljivo pogubo:
Kdor ravna kakor norec, se obžaluje kakor modrec. Tako se je zgodilo kralju Automonteja, ki je zaradi bedarije, vredne štiri soldе, zagrešil velikansko norost ter svojo hčer in svojo čast izpostavil neizmerni nevarnosti.
Nekoč je kralja Automonteja ugriznila bolha. Z veliko spretnostjo jo je ujel, in ko je videl, kako lepa in krepka je, se mu je zdelo greh obsoditi jo na smrt na postelji svojega nohta. Zato jo je dal v steklenico in jo vsak dan hranil s krvjo iz lastne roke. Tako lepo je rasla, da ji je moral po sedmih mesecih poiskati drugo bivališče, saj je postala večja od ovna. Ko je kralj to videl, jo je dal odreti, kožo pa ustrojiti, nato pa razglasil, da bo tistemu, ki ugane, kateri živali pripada, dal svojo hčer za ženo. Brž ko je razglas prišel med ljudi, so ti začeli prihajati v trumah, celo z drugega konca sveta, da bi se udeležili preizkušnje in poskusili srečo. Eden je trdil, da je koža velike opice, drugi, da je risova, tretji, da je krokodilova, in tako je vsak omenjal drugo žival; toda vsi so bili sto milj od resnice in nihče ni zadel žebljice na glavico. Nazadnje je na ta ogled prišel ljudožerec, najostudnejša prikazen na svetu: že ob pogledu nanj bi še tako drznemu mladeniču zadrgetale hlače, ga spreletela mrzlica, mu začrvičilo po trebuhu in bi ga streslo do kosti. Komaj je prišel, je povohal in ovohal kožo ter pri priči zadel v polno, rekoč: »Ta koža je od poglavarja vseh bolh!« Kralj je videl, da je uganil do potankosti, in ker ni hotel prelomiti besede, je dal poklicati svojo hčer Porziello, ki je bila vsa iz mleka in krvi. Ljubi moj, bila je tako drobna in ljubka, da bi jo kar pojedel z očmi! Kralj ji je rekel: »Hči moja, veš, kaj sem razglasil, in veš, kdo sem. Zdaj se ne morem izneveriti obljubi. Naj bom kralj ali topolovo lubje: beseda je dana in treba jo je izpolniti, četudi mi ob tem poči srce. Kdo bi si mogel misliti, da bo ta srečni dobitek pripadel ljudožercu? Toda ker se brez volje nebes ne premakne niti list, moramo verjeti, da je bila ta poroka sklenjena najprej tam zgoraj in šele potem tu spodaj. Zato potrpi;
in če si blagoslovljena hči, ne ugovarjaj svojemu očetu, kajti srce mi pravi, da boš srečna: pogosto so se v loncu iz grobega kamna skrivali zakladi.« Ko je Porziella slišala to grenko odločitev, se ji je stemnilo pred očmi, obraz ji je porumenel, ustnice so ji upadle in noge zadrhtele. Le malo je manjkalo, pa bi sokol njene duše poletel za prepelico žalosti. Nazadnje je planila v jok in z dvignjenim glasom rekla očetu: »Kaj hudega sem storila naši hiši, da me čaka takšna kazen? S čim sem se vam tako zamerila, da me izročate temu pošastnežu?
O nesrečna Porziella! Tako boš kakor podlasica prostovoljno končala v žrelu krastače! Tako boš, uboga ovčica, postala plen volkodlaka! Je to naklonjenost, ki jo čutite do lastne krvi? Je to ljubezen, ki jo izkazujete njej, ki ste jo imenovali punčica svoje duše?
Tako iztrgate iz srca tisto, ki je del vaše krvi? Tako odstranite izpred oči tisto, ki je punčica vašega očesa? O oče, kruti oče, gotovo niste rojeni iz človeškega mesa: morske pošasti so vam dale kri, divje mačke so vam dale mleko! A kaj govorim o morskih in kopenskih živalih? Vsaka žival ljubi svoj zarod. Le vam je lastni rod odvraten in zoprn, le vam se gnusi vaša hči! O, ko bi me mati raje zadavila, ko bi bila zibelka moje mučilno ležišče, dojiljina dojka mehur strupa, povoji zanke in ropotuljica, ki so mi jo obesili okrog vratu, mlinski kamen! Saj mi je bilo usojeno dočakati to strašno nesrečo, gledati ta zli dan tik ob sebi, občutiti božanje harpijine roke, objem dveh medvedjih šap in poljube dveh prašičjih čekanov!« Še bi govorila, a kralj se je ves razbesnel in ji rekel:
»Nikar toliko jeze, sladkor je drag! Počasi, ščiti so iz topolovine! Zamaši, saj teče sama usedlina! Molči in ne pisni več, preveč si zajedljiva, jezikava in predrzna! Kar storim jaz, je prav storjeno. Ne uči očeta, kako se dela otroke! Nehaj in si vtakni jezik za hrbet! Ne razdraži me še bolj, kajti če te zgrabim s temi kremplji, ti ne pustim cele niti ene koščice in boš z zobmi grizla tla! Poglej jo, prdec iz moje riti, pa bi rada bila mož in postavljala zakone očetu! Od kdaj sme smrklja, ki ji usta še smrdijo po mleku, ugovarjati mojim željam? Hitro, podaj mu roko in se pri tej priči odpravi proti njegovemu domu! Niti četrt ure več nočem gledati tega nesramnega, predrznega obraza!« Uboga Porziella, ki je videla, v kakšni stiski se je znašla, je z obrazom na smrt obsojene, z očmi obsedenke, z usti kakor pri kom, ki je zaužil grenko odvajalo, in s srcem človeka med sekiro in tnalo prijela ljudožerca za roko. Ta jo je brez spremstva odvlekel v gozd, kjer so drevesa nad travnikom postavila palačo, da ga sonce ne bi moglo videti; kjer so se potoki pritoževali, da morajo hoditi v temi in se zato zaletavajo ob kamenje; kjer so divje živali, ne da bi plačevale za pašo, uživale pravi raj in varno blodile po goščavi. Tja ni nikoli zašel človek, razen če se je izgubil. Na tem kraju, črnem kakor zamašen dimnik in strašnem kakor obraz pekla, je stala ljudožerčeva hiša, vsa obložena in okrašena s kostmi ljudi, ki jih je požrl. Zdaj pa si, krščanska duša, predstavljaj drget, trepet, stiskanje srca, mrzlico, grozo, črvičenje in drisko, ki so popadli ubogo dekle! Verjemi, da ji v telesu ni ostala niti kaplja krvi. A to še ni bilo nič, niti drobiž v primerjavi s tem, kar jo je še čakalo: pred jedjo je dobila čičeriko, po jedi pa trd bob. Ljudožerec je namreč odšel na lov in se vrnil domov ves obložen s četrtinami pobitih ljudi, rekoč:
»Zdaj se ne moreš pritoževati, žena moja, da ne skrbim zate! Tu imaš lepo zalogo mesa: vzemi, uživaj in me imej rada, kajti tudi če se nebo podre, ti pri meni ne bo zmanjkalo grižljaja.« Uboga Porziella je kakor nosečnica začela pljuvati in obračati glavo proč. Ko je ljudožerec to videl, je rekel: »To je kakor dajati slaščice prašičem! A nič zato, potrpi do jutri zjutraj. Povabili so me na lov na divje prašiče; pripeljal ti jih bom nekaj, pa bomo s sorodniki pripravili svatbo ob kotlu in tako z večjim veseljem utrdili najino sorodstvo.« S temi besedami je odkorakal v gozd, ona pa je ostala pri oknu in žalovala. Po naključju je tedaj mimo hiše prišla starka, ki jo je mučila lakota, in jo prosila za kaj pod zob. Nesrečno dekle ji je odgovorilo: »O dobra žena, Bog ve, kaj mi leži na srcu! V oblasti imam peklenskega hudobca, ki mi ne prinaša drugega kakor četrtine ljudi in kose pobitih teles. Ne vem, kako sploh premorem želodec, da gledam te gnusobe. Tako živim najbednejše življenje, kar ga je kdaj živela krščena duša, pa čeprav sem kraljeva hči, čeprav sem bila vzgojena v samem udobju, čeprav sem nekoč živela v izobilju!« Ob teh besedah je začela jokati kakor deklica, ki so ji vzeli malico. Starki se je srce omehčalo in rekla je: »Le pogumno, moja lepa deklica! Ne uničuj si lepote z jokom, kajti sreča te je našla. Tukaj sem, da ti pomagam na vse načine. Poslušaj: imam sedem sinov, in to kakšnih! Sedem hrastov, sedem velikanov: Maseja, Narda, Colo, Micca, Petrulla, Ascaddea in Ceccona. Več čudežnih moči imajo kakor rožmarin. Mase, denimo, vsakič, ko položi uho na tla, sliši vse, kar se dogaja trideset milj naokrog.
Nardo z vsakim pljunkom ustvari veliko morje mila. Cola, kadar vrže na tla kos železa, ustvari polje nabrušenih britev. Micco, kadar odvrže vejico, ustvari neprehodno goščavo. Petrullo, kadar spusti na tla kapljico vode, ustvari strašno reko.
Ascaddeo z vsakim vrženim kamenčkom prikliče mogočen stolp, Ceccone pa tako natančno meri s samostrelom, da miljo daleč zadene kokoš v oko. Z njihovo pomočjo, saj so vsi prijazni, dobrosrčni in bodo vsi sočustvovali s tvojo nesrečo, te bom skušala rešiti iz krempljev tega ljudožerca. Tako slasten grižljaj ni za goltanec tega pošastneža!« »Nikoli ne bo boljšega časa kakor zdaj,« je odgovorila Porziella, »kajti moj mož, ta zla senca, je odšel in se nocoj ne vrne. Imeli bi dovolj časa, da jo popihamo in pobegnemo.« »Nocoj ne bo šlo,« je odvrnila starka, »kajti živim precej daleč. A jutri zjutraj bomo jaz in moji sinovi skupaj prišli in te rešili trpljenja.« S tem je odšla, Porzielli pa se je srce tako razširilo od upanja, da je tisto noč mirno počivala. Komaj so ptice zaklicale: »Živelo sonce!«, že je prišla starka s sedmimi sinovi. Porziello so vzeli medse in se odpravili proti mestu. A niso bili še niti pol milje daleč, ko je Mase prislonil uho k tlom in zavpil: »Pozor! Hej, na nas gre lisjak! Ljudožerec se je že vrnil domov, in ker ni našel dekleta, zdaj drvi za nami, s čepico pod pazduho!« Ko je Nardo to slišal, je pljunil na tla in ustvaril morje mila. Ko je ljudožerec prišel do njega in videl vso to milnico, je stekel domov po vrečo otrobov ter jih tako dolgo trosil pod noge, da mu je z veliko muko uspelo premagati oviro. Toda Mase je spet položil uho na tla in rekel:
»Zdaj si na vrsti ti, tovariš, spet prihaja!« Cola je vrgel na tla kos železa in iz njega je vzklilo polje britev. Ljudožerec, ki je videl, da mu je pot zaprta, je znova stekel domov, se od glave do pet oblekel v železo, se vrnil in premagal tudi to prepreko. Mase je spet pritisnil uho k tlom in zaklical: »Hitro, hitro, k orožju! Ljudožerec bo vsak hip tu, leti kakor blisk!« Micco je brž odvrgel vejico in priklical strašen, skoraj neprehoden gozd. Ko pa je ljudožerec prišel do te težavne ovire, je izvlekel velik nož, ki ga je nosil ob boku, in začel podirati: tu topol, tam hrast, drugje divjo jerebiko. S štirimi ali petimi zamahi je zravnal gozd s tlemi in se izvil iz goščave. Mase, ki je imel ušesa kakor zajec, je znova povzdignil glas: »Nikar se ne obirajmo, kakor da bi se brili! Ljudožerec je dobil krila, zdaj zdaj bo za našimi hrbti!« Ko je Petrullo to slišal, je pri studenčku, ki je po kapljicah lulal iz kamnite školjke, zajel požirek vode in ga izpljunil na tla. Pri priči je pred njimi zrasla velika reka. Ljudožerec je videl novo oviro in spoznal, da mu vsako luknjo, ki jo izvrta, takoj spet zamašijo. Slekel se je do golega in z obleko na glavi preplaval na drugo stran. Mase, ki je nastavljal uho vsaki luknji, je zaslišal udarjanje ljudožerčevih pet in rekel: »Našemu podvigu se slabo piše! Ljudožerec že tako tolče s petami, da nam sam Bog pomagaj! Zato bodimo pri pameti in se pripravimo na to nevihto, sicer smo izgubljeni!« »Nič se ne boj,« je rekel Ascaddeo, »zdaj bom že opravil s tem grdim malopridnežem!« Ob teh besedah je vrgel kamenček in prikazal se je stolp. Vsi so se nemudoma zatekli vanj in zabarikadirali vrata. Ko je ljudožerec prispel in videl, da so na varnem, je stekel domov po lestev za obiranje grozdja, si jo oprtal na rame in pohitel nazaj k stolpu. Mase, ki je pozorno nastavljal ušesa, ga je zaslišal že od daleč in rekel: »Zdaj je sveča našega upanja dogorela do kraja! Ceccone je naše zadnje upanje, da ostanemo živi, kajti ljudožerec se vrača, in to silno razjarjen. Gorje, srce mi razbija in slutim nesrečo!« »Kakšen posranec si!« je odgovoril Ceccone. »Prepusti to mojstru in boš videl, kako naravnost v piko merim!« Komaj je to izrekel, že je ljudožerec prislonil lestev in začel plezati. Ceccone ga je vzel na muho, mu izstrelil oko in ga zvrnil na tla, da je padel ves iztegnjen kakor hruška. Nato je stopil iz stolpa in mu z velikim nožem, ki ga je ljudožerec sam nosil s seboj, odrezal glavo, kakor da bi bila iz skute. Glavo so z velikim veseljem odnesli kralju. Ta je bil presrečen, ker je dobil nazaj hčer, saj se je že stokrat pokesal, da jo je dal ljudožercu. V nekaj dneh ji je našel lepega moža, sedem sinov in njihovo mater, ki so njegovo hčer rešili tako nesrečnega življenja, pa je bogato obdaril. Porzielli je tisočkrat priznal svojo krivdo, ker jo je zaradi prazne muhe spravil v tolikšno nevarnost, ne da bi pomislil, kako hudo napako zagreši tisti, ki išče _volčja jajca in glavnike s petnajstimi zobmi._
Izvirnik
Jornata I V LO POLECE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_No Rrè, ch’aveva poco pensiero, cresce no Polece granne quanto no crastato, lo quale fatto scortecare, offere la figlia pe premmio a cchi conosce la pella. N’Uorco la sente a l’addore, e sse piglia la Prencepessa; ma da sette figlie de na Vecchia con autrettante prove è lliberata._ _Risero a schiattariello lo Prencepe, e la schiava de la gnoranzia de Vardiello, e llaudato lo jodizio de la mamma, che seppe antevedere, e rremmediare a le bestialetate soje, ed essendo sollecetata Popa a ddicere, comme tutte l’autre mesero le cchiave a lo chiacchiariare, commenzaje essa a ddicere._ Sempre le rresoluzione senza jodizio, portano le rroine senza remmedio: Chi se coverna da pazzo, da sapio se dole, comme successe a lo Rrè
d’Automonte, che pe no sproposeto a quatto sole, fece na pazzia ’ncordoana, mettendo a ppericolo senza mesura la figlia, e l’onore. Essenno na vota lo Rrè d’Automonte mozzecato da no polece, pigliatolo co na bella destrezza, lo vedde cossì bello, e cchiantuto, che le parze coscienzia de sentenziarelo ’ncoppa lo talamo de ll’ogna, e perzò missolo dinto na carrafa, e nnotrennolo ogne ghiuorno co lo sango de lo proprio vraccio, fu de ccosì bona crescenza, che ’ncapo de sette mise bisognanno cagnarele luoco, deventaje cchiù gruosso de no crastato: la quale cosa vedenno lo Rrè, lo fece scortecare, e cconciata la pelle, jettaje no banno, che chi avesse canosciuto de che anemale fosse lo cuojero, l’averria dato la figlia pe mmogliere: dove sprubecato che
fu sto manefesto, corzero le gente a mmorra, e bennero da culo de lo munno pe ttrovarese a sto scrutinio, e ttentare la sciorta lloro: e chi diceva, ch’era de Gatto maimone, e chi de Lupo cerviere, chi de Coccodrillo, e chi de n’anemale, e chi de n’autro; ma tutte nn’erano ciento miglia da rasso, nnesciuno coglieva a lo chiuovo. All’utemo jonze a sta Natomia n’Uorco, lo quale era la cchiù strasformata cosa de lo munno, che ’nvederelo schitto faceva venire lo tremmolese, lo filatorio, la vermenara, e lo jajo a lo cchiù arresecato giovane de sto munno. Ora chisso appena arrivato, e moschianno, e annasando la pella, couze subeto da miezo a mmiezo, decenno: chisso cuojero è dell’arcenfanfaro de li pulece. Lo Rrè che bedde ca l’aveva ’nzertata a
mmilo schiuoccolo, pe no mmancare la parola, fece chiammare Porziella la figlia, la quale non mostrava autro, che llatte, e sango. Bene mio, ca vedive no fusillo, e te la schiudive co l’uocchie, tanto era bella: a la quale disse lo Rrè: Figlia mia, tu saje lo banno, ch’aggio jettato, e ssaje chi songo io: All’utemo non me pozzo dare arreto de la prommessa; o Rrè, o scorza de chiuppo: la parola è ddata, besogna comprirela, anche mme crepa lo core: Chi poteva ’nmagenarese, ca sta beneficiata toccasse a n’Uorco? ma pocca non se cotola fronna, senza la volontate de lo Cielo, besogna credere, che sto matremmonio sia fatto ’mprimma là ’ncoppa, e po ccà bascio. Aggiete addonca pacienzia; e sse si ffiglia benedetta, no leprecare a lo tata tujo, ca mme dice
lo core, ca starraje contenta, perchè spisso dinto no ziro de preta rosteca, se ce so trovate li tresore. A Porziella, sentenno st’ammara resoluzione, s’ascoraro l’uocchie, se ’ngiallette la faccia, cascaro le lavre, e tremmaro le gamme, e fo ’mpizzo ’mpizzo pe dare vuolo a lo farcone de l’arma dereto a la quaglia de lo dolore. All’utemo rompenno a cchiagnere, e sparanno la voce, disse a lo Patre; e che mmale servizio aggio fatto a la casa, che mme sia data sta pena; che mmale termene aggio usato co buje, che sia data ’nmano de sto paputo: o negrecata Porziella: ed ecco volontariamente comm’a Donnole ire ’ncanna de lo Ruospo; ed ecco pecora sbentorata essere frutto de no lupo menaro. Chesta è l’affezzione, che puorte a lo sango tujo? Chisto
è ll’ammore, che mmustre a chi chiammave Popella dell’arma toja? Cossì scraste da lo core chi è pparte de lo sango tujo? Cossì te lieve da nanze ll’uocchie, chi è la visciola dell’uocchie tuoje? O Patre, patre crodele, non si nnato cierto de carne omana, l’Orche marine te dezero lo sango, le Gatte sarvateche te dezero lo llatte. Ma che dico anemale de maro, e de terra; ogne anemale ama la razza soja. Tu sulo aje contracore, e ’nsavuorio la semmenta propria, tu schitto aje contra stommaco la figlia; o che meglio m’avesse strafocata mammama, che la connola fosse stato lietto martoro, la zizza de la notriccia vessica de tuosseco, le ffasce chiappe, e lo siscariello, che m’attaccaro ’ncanna, fosse stato mazara? pocca doveva correre sta mala sciagura
a vedereme sto male juorno a ccanto, a vedereme accarezzata da mano d’Arpia, abbracciata da doje stenche d’Urzo, vasata da doje zanne de puorco. Cchiù voleva dicere, quanno lo Rrè ’nfomatose tutto, le disse: Senza collera, ca lo zuccaro vale caro; chiano, ca li brocchiere so de chiuppe; appila, ca esce feccia; zitto non pipitare, ca si troppo mozzecutola, lenguta, e fforcelluta; chello, che faccio io, è ben fatto; non mezzare lo Patre de fare figlie, scumpela, e ’nficcate ssa lengua dereto: e non fare, che mme saglia lo senapo, ca si te mecco ste granfe adduosso, non te lasso zeruola sana: e te faccio pigliare sto tterreno a diente: vide fieto de lo culo mio, ca vo fare dell’ommo, e mmettere legge a lo Patre; da quanno niccà, una, ch’ancora
le fete la vocca de latto, ha da leprecare a le boglie meje? priesto, toccale la mano, a sta medesima pedata tocca a la vota de la casa soja, ca non voglio tenere manco no quarto d’ora ’nnante all’uocchie ssa facce sfrontata, presentosa. La negra Porziella, che se vedde a ste rretaglie, co na facce de connannato a mmorte, co n’uocchio de spiritato, co na vocca de chi ha pigliato lo domene Agostino, co no core de chi sta fra la mannara, e lo cippo, pigliaje pe mmano l’uorco, da lo quale senza compagnia fu strascenata a no vosco, dove l’arvole facevano palazzo a lo prato, che non fosse scopierto da lo Sole; li sciumme se gualiavano, che pe ccammenare a lo scuro tozzavano pe le pprete, e ll’anemale sarvateche senza pagare fida gaudevano
no Beneviento, e ghievano secure pe dinto chelle mmacchie: dove no ce arrivaje maje ommo, si non aveva sperduto la strata. A lo luoco nigro comm’a ccemmenera appilata, spaventuso comme facce de ’nfierno, nc’era la casa dell’Uorco tutta tapezzata, e apparata ’ntuorno d’ossa d’uommene, che s’aveva cannariato. Considera mò, chi è Ccrestejano, lo tremmoliccio, lo sorrejemiento, l’assottigliamento de lo core, lo filatorio, lo spaviento, la quatra de vierme, e la cacavessa, ch’appe la povera figliola; fa cunto ca no le restaje sango adduosso. Ma chesto non fu niente, non fu zubba a lo riesto de lo carrino, pocca ’nnante pasto appe cicere, e dopò pasto fave ngongole; perchè juto a ccaccia, ll’Uorco tornaje a la casa tutto carreco de quarte d’accise, dicenno:
mò non te puoje lammentare mogliere mia, ca non te coverno; eccote bona monizione de companateco, piglia, e sguazza, e vuoglieme bene, ca pò cadere lo Cielo, ch’io non te faccio mancare lo mazzeco. La negra Porziella, sputanno comm’a ffemmena prena, votaje la faccia da ll’autra banna. L’Uorco, che vedde sto motivo disse; chesso è ddare confiette a ppuorce: ma no ’mporta, agge no poco de freuma ’nfi a ccraje mmatino, ca so stato committato a na caccia de puorce sarvateche, de li quale te ne portarraggio no pare, e ffarrimmo nozze ’ncaudariello co li pariente, pe cconzommare co cchiù gusto lo parentato. Cossì ditto, ammarciaje pe dinto a lo vosco, ed essa restata a ttrivoliare a la fenestra, passaje pe desgrazia da chella casa na Vecchiarella, che
sentennose allancare de la famme, le cercaje quarche refrisco: a la quale la negrecata giovane respose: O bona femmena mia, Dio sapere core, ca sto ’npotere de no Zefierno, che non me porta a casa autro, che quarte d’uomene, e piezze d’accise, che non saccio, comm’aggio stommaco a vedere schitto ste schefienzie, tanto che passo la cchiù mmisera vita, che passasse maje arma vattiata, e ppuro so ffiglia de Rrè: e ppuro so cresciuta a pappalardiello; e ppuro mme so bista dinto lo grasso; e cossì decenno se mese a cchiagnere comm’a ppeccerella, che se vede levare la marenna: tale che ’ntenneruto lo core de la Vecchia, le disse: crisce, bella figliola mia, no strudere ssa bellezza chiagnenno, ch’aje trovata la sciorta toja; so ccà ped’ajutarete a
varda, e a ssella. Ora ’ntienne: io aggio sette figlie mascole, che bide, sette cierre, sette giagante; Mase, Nardo, Cola, Micco, Petrullo, Ascaddeo, e Cceccone, li quale hanno cchiù vertute de la Rosa marina, e pparticolarmente Mase ogne vota, che mette l’aurecchia ’nterra, sente, e ausoleja tutto chello, che se fa pe trenta miglia da rasso. Nardo ogne bota, che sputa, fa no gran maro de sapone. Cola sempre, che ghietta no ferruccio fa no campo de rasole ammolate. Micco tutte le bote, che tira no spruoccolo, fa no vosco ’ntricato. Petrullo sempre che ghietta ’nterra na stizza d’acqua fa no sciummo terribele.
Ascaddeo ogne bota, che tira na vreccia fa nascere na torra fortissema; e Cceccone ceca cossì deritto co na valestra, che tira no miglio da rasso a n’uocchio de na gallina. Ora co l’ajuto de chiste, che sò ttutte cortise, tutte ammoruse, e averanno tutte compassione de lo stato tujo, voglio vedere de levarete da le ggranfe de st’Uorco, ca sso bello muorzo gliutto non è pe lo cannarone de sto paputo: Maje, e mmeglio tiempo de mò, respose Porziella, ca la mal’ombra de maritemo è sciuto, pe non tornare sta sera, e averriamo tiempo d’allippare, e ffare lo sfilo. Non pò essere sta sera, leprecaje la vecchia, ca stò no poco lontano: vasta ca craje mmatino io, e li figlie mieje sarrimmo nsiemme a llevarete de travaglio. Cossì ditto se partette, e
Pporziella fatto no core largo largo, arreposaje la notte. Ma subeto, che l’Aucielle gridaro, viva lo Sole, eccote venire la Vecchia co li sette figlie, e ppuostose Porziella nmiezo s’abbejaro a la vota de la Cetate; ma non foro no miezo miglio descuosto, che ’mpizzanno Mase l’aurecchie ’nterra gridaje; allerta, olà, a nnuie, ch’è borpe. Già l’Uorco è tornato a la casa, e non avenno asciato sta figliola, mò se nne vene co la coppola sotto tetilleco ad arrivarence. Sentuto chesto Nardo sputaje ’nterra, e ffece no maro de sapone, dove junto l’Uorco, e vedenno sta ’nsaponata corze a la casa, e ppigliato no sacco de vrenna, se la ’mbroscinaje tanto e ttanto pe li piede, ch’a gran pena passaje sto ’ntuppo. Ma tornato Mase a mettere l’aurecchia ’nterra, disse:
a tte compagno, mò se ne vene; e Ccola jettato lo ferruccio ’nterra sguigliaje no campo de rasola: ma l’Uorco, che se vedde serrato lo passo, corze n’autra vota a la casa, e se vestette da capo a piede de fierro; e ttornato, scavallaje sto fuosso. Ma Mase ’mpizzate de nuovo l’aurecchie ’nterra, gridaje; Sù, sù, arme arme, ca mo te vide ccà l’Uorco co na carrera, che bola, e Mmicco lesto co lo spruoccolo fece sorriere no vosco terribelissimo, cosa defficile a sperciare. Ma comme jonze l’Uorco a sto male passo, cacciaje mano a na cortella carrese, che portav’a llato, ed accommenzaje a ffare cadere da ccà no chiuppo, da llà no cierro, da n’autra no suorvo peluso; tanto, che ’nquattro, o cinco cuorpe stese lo vosco ’nterra, e scette scapolo da chillo
’ntrico. Mase, che teneva l’aurecchie a lleparo, tornaje ad auzare la voce; no stammo comme ’nce radessemo, ca l’Uorco ha puosto l’ascelle, mo te lo vide a le spalle nostre; Chesto sentuto Petrullo, pigliaje da na fontanella, che pisciava a stizza a stizza da na quaquiglia de preta, no surzo d’acqua, sbruffatola ’nterra, lloco te vediste no gruosso sciummo. L’Uorco, che bedde st’autro ’mpiedeco, e cca non tanto faceva pertosa, quanta trovavano appelarielle, se spogliaje nudo nudo, e ppassaje a nnatune co li vestite ’ncapo da ll’autra banna. Mase, che mmetteva l’aurecchia ad ogne pertuso, sentette lo struscio de carcagna de ll’Uorco, e ddisse: Sto negozio nuostro ha pigliato de granceto, e già l’Uorco fa no vattere de tallune, che lo Cielo te lo ddice pe
mmene; perzò stammo ’ncellevriello, e rreparammo a sta tempesta, si nò simmo jute: non dubetare, disse Ascaddeo, ca mò chiarisco sto brutto pezzente: e ddecenno chesto, tiraje na vrecchia, e fece apparere na torre, dove se schiaffaro subeto dinto, varrianno la porta. Ma arrivato l’Uorco, e bisto ca s’erano puoste nsarvo, corze a la casa, e ppigliaje na scala de vennegnare, e ’ntorzatasella ’ncuollo corze a la torre. Mase, che steva co l’aurecchie pesole, sentette da lontano la venuta dell’Uorco, e ddisse, mò simmo a ll’utemo de la cannela de le speranze: a Cceccone stà l’utemo refugio de la vita nostra, ca l’Uorco mò torna, e co na furia granne. Oimè, ca me sbatte lo core, e mme ’nzonno la mala jornata. Comme si caca-vrache, respose Ceccone,
lassa fare a Menechiello, e bi si coglio ’mpunto co le pparrette. Cossì decenno, eccote l’Uorco appoja la scala, e ccommenza ad arrampinarese, ma Ceccone pigliatolo de mira, e ccacciatole na lanterna, lo fece cadere luongo luongo comm’a ppiro ’nterra, e sciuto pa la torre co lo cortellaccio stisso, che pportava, le tagliaje lo cuollo, comme se fosse de caso-recotta: lo quale portattero co n’allegrezza granne a lo Rrè, che giubelejanno d’avere ricuperato la figlia, pocca s’era ciento vote pentuto d’averela data a n’Uorco, fra poche juorne le trovaje no bello marito, facenno ricche li sette figlie, e la mamma, che avevano spastorato la figlia da na vita cossì ’nfelice, non lassanno de chiammarese mille vote corpato co Pporziella, che pe no capriccio de
viento, l’aveva posta a ttanto pericolo, senza penzare quanto arrore commette chi va cercanno _Ova de Lupo, e ppiettene da quinnece._
Nadaljuj z branjem
