Prevod

Nekoč je živela deklica, ki je nista rodila oče in mati, temveč so jo naredile vile iz snega, ki so ga iz brezna prinesle na sonce ob svetem Eliju; veter jo je oživil, rosa jo je podojila, gozd jo je oblekel v listje, travnik pa jo je okrasil in ozaljšal s cvetjem. Bila je bolj bela od snega, bolj rožnata od vrtnice in svetlejša od sonca, da se ji enaka na svetu še ni rodila in se tudi nikoli ne bo. Razglasila je po svetu, da bo tega in tega dne na tem in tem kraju tekma in da bo pripadla mladeniču, ki jo bo na konju prehitel. V nekaj dneh se je glas o tem raznesel po vsem svetu in zbralo se je na tisoče snubcev na konjih, da nisi vedel, kateri je boljši od drugega. Tudi sam cesarjevič je prišel na tekmo. Deklica se je postavila na označeno mesto in vsi snubci so se razvrstili na konjih, ona pa mednje brez konja, le na svojih nogah, in jim rekla: »Tamle sem postavila zlato jabolko. Kdor prvi pride do njega in ga vzame, njegova bom; če pa pridem do njega prva in ga vzamem pred vami, vedite, da boste vsi mrtvi obležali na tistem mestu. Zato dobro premislite, kaj počnete.« Jezdeci so se spogledali in vsak je zaupal vase, da si bo pridobil deklico, pa so si rekli: »Zagotovo vemo, da nam peš ne bo ušla. Eden izmed nas jo bo dobil, in temu bosta danes pomagala Bog in sreča.« In ko je deklica plosknila z dlanmi, so vsi hkrati planili naprej. Ko so bili na pol poti, si je deklica, pri moji veri, že pridobila prednost, saj je izpod pazduh razpela nekakšna drobna krila. Tedaj so začeli drug drugega oštevati, se zagnali in ostrogli konje ter jo dohiteli. Ko je to videla, si je iz glave izpulila las in ga vrgla proč; v istem hipu je zrasel strašen gozd, da snubci niso vedeli ne kod ne kam. Vendar so se prebili skozenj in se pognali za njo, ona pa jim je spet daleč ušla. Znova so ostrogli konje in jo spet dohiteli. Ko je deklica videla, da ji trda prede, je potočila solzo in pri priči so privrele strašne reke, da bi skoraj vsi utonili. Za njo ni vztrajal nihče več razen cesarjeviča, ki je na konju plaval za njo. Ko pa je videl, da se mu je deklica oddaljila, jo je trikrat zaklel pri Božjem imenu, naj se ustavi, in obstala je prav tam, kjer je bila. Tedaj jo je ujel, jo posadil za seboj na konja in priplaval na suho. Nato se je čez gore odpravil domov, a ko je prišel na najvišjo goro, se je ozrl — deklice pa ni bilo več.