Prevod
Nekoč je bilo, kakor še nikoli poprej. Živel je mož po imenu Negoie. Bil je krepak in delaven človek. Ni se menil za to, da nihče ni vedel, čigavega rodu je. Gledal je za svojim delom, plačeval davke in se dobro razumel z vsemi v vasi; kakor koli je že obračal in gospodaril, vselej je znal poskrbeti, da mu je zaslužek njegovega dela zadoščal za dolgo časa. Prišel je čas za ženitev in kakor vsak pošten kristjan si je tudi on ustvaril družino. A glej ga zlomka! Komaj je v hišo pripeljal ženo, že se je za njo pritihotapila tudi revščina. V nekem kotu Negoieve borne koče je našla staro, zavrženo skrinjo, za katero se nihče ni zmenil, in tam si je skrivaj postlala. Po turško je čepela na skrinji vse dolge dni in noči, pa se ni hotela premakniti niti za ped. Skrinja je bila namreč prazna; ljudje niso ničesar več spravljali vanjo, tako stara in razmajana je bila. Ubogi Negoie je opazil, da mu gre vse navzdol in da mu delo ne teče več tako gladko kakor nekoč. Začelo ga je skrbeti, saj je dobro vedel, da gara še bolj kot prej, pa vendar že nekaj časa ni mogel spraviti skupaj niti najnujnejšega. Revež si je lomil hrbet, da bi si tudi sam kaj opomogel, a kje neki! Niti za las se ni premaknil naprej, Bog obvaruj! Nazadnje je prišel tako daleč, da ga je greh že napeljeval na misel, da bi si sam vzel življenje; saj veste, hudič nikoli ne počiva, pa tudi cerkva ne zida in vodnjakov ob razpotjih ne koplje. Ubogi človek se je mučil z dušo in telesom, toda kakor bi bil začaran, je bredel iz izgube v izgubo, dokler ni ostal gol in bos. Vsa vas ga je opazovala: zdaj so ga videli delati pri bratu Burcili, zdaj pri vaškem veljaku ali pri katerem drugem prvaku, zdaj pri gospodu župniku. Dela mu nikoli ni zmanjkalo; pri vseh je delal in vsem je delo pod njegovimi rokami lepo uspevalo. Kadar pa je delal zase, mu trud ni prinesel nobenega blagoslova. Če je narasla voda, je zalila prav njegove njive. Če so se na posevke sosedov spravile kakšne živali ali vrane, so bili njegovi uničeni do zadnje bilke. Če je toča oklestila žito, je njegovo tako zmešala z zemljo, da od njega ni ostalo niti sledu. Zdaj mu je koruzo napadla snet, zdaj so prišle kobilice, zdaj povodenj; vse nadloge so se zgrinjale prav nadenj. Vaščani in sosedje so večkrat stopili skupaj, da bi mu kako pomagali ali zanj opravili kakšno skupno delo, toda vse zaman: nič se mu ni hotelo obrniti na dobro. Nazadnje so ga zapustili tako sosedje kakor vsa vas. Vsi so govorili, da mu pač ni usojeno, in verjeli, da ga je zadelo kakšno božje prekletstvo. Človeku se je že lastna koža zagnusila. Tako je nekega jutra sedel s pipo v ustih in grenko dušo ter premišljeval, kako bi končal življenje, saj mu je bilo revščine čez glavo, ko je prišla žena in mu povedala, da bo kmalu postal oče. Dvignil je oči k njej in zazdelo se mu je, da na stari, neuporabljeni skrinji vidi po turško čepeti neko ostudno bitje. Pomel si je oči, pogledal še enkrat in kaj je zagledal? Suhotno pošast, gršo od kuge, z brado, zavihano skoraj do nosu, in očmi, od katerih so bile same votline. Lasje so ji štrleli z glave, kakor da bi ji jih bil kdo nametal z vilami, roke je imela kakor motovili; vsa je bila grbasta in bulasta, da ji na svetu ni bilo para. Ko je zagledal to gnusobo, ki je kakor zlo znamenje čepela v njegovi hiši na njegovi skrinji, ga je spreletelo, kakor bi mu po životu spolzela mrzla kača. Vendar se je obvladal, stopil naravnost k njej in jo vprašal: »Kdo si in kaj iščeš tukaj?« »Jaz sem Revščina,« mu je odgovorila, »in prišla sem nepovabljena.« »Ven iz moje hiše!« »Le počasi, le počasi, korenjak, nikar tako ne hiti,« mu je odvrnila Revščina in se mu posmehljivo zarežala. »Če hočeš iz hiše pregnati revščino, moraš imeti kaj postaviti na njeno mesto.« Znova se je zarežala in mu pokazala take čekane, da bi se jih ustrašil še sam hudič. Ubogi mož je obmolknil in požrl grenko besedo. Misel, da bo postal oče, in besede, da mora imeti kaj postaviti na mesto Revščine, mu niso dale miru. Hotel jo je pregnati iz hiše, saj ni mogel prenesti njenega poniževanja, pa tudi svojega otroka ni hotel prepustiti njenim prekletim rokam. Znova se je zakopal v delo, v garanje brez konca in kraja. Na vse strani se je obračal, noč je spreminjal v dan, otepal z rokami in nogami, kakor pravijo, a koristi ni bilo niti za črno pod nohtom. Stiske so pritiskale nanj od vseh strani in ni več vedel, kaj naj stori. Kolikorkrat je stopil v hišo, tolikokrat se mu je suhotna Revščina posmehljivo zarežala. Nekega dne pa so ženo obšle porodne bolečine in rodila je krepkega, okroglega fantiča, zdravega in močnega kakor njegov oče. Kaj naj zdaj stori? Denarja ni imel; moke niti toliko, da bi z njo oslepil miš, kakšnih oblek ali hišne oprave pa še manj. Ničesar, prav ničesar ni bilo pri njem, na čemer bi se oko lahko ustavilo. Kako naj vse skupaj izpelje? Tudi on bi rad dal otroka krstiti pri kakšnem premožnejšem botru in napravil krstno gostijo. Toda s čim? Ubogi mož je stal prekrižanih rok, gledal v nebo in v tla ter ni vedel, koga naj poprosi. Ker je bil po naravi poštenjak, ni hotel nikogar slepiti z lažmi. Eno je vedel zagotovo: kadar reče da, naj bo da, in kadar reče ne, naj bo ne. Že dolgo je poznal nekega premožnega pastirja, a tega ni bilo v vasi. Tedaj ga je nekdo nepričakovano povabil na pijačo. In koga je tam zagledal? Svojega prijatelja, ki je pasel ovce v gorah. Njegovega veselja ni mogoče popisati. Prosil ga je, naj mu gre za botra, in pastir je z veseljem privolil, da bo krstil njegovega otroka. Bog mu daj vsega dobrega! Vse so uredili, kakor je bilo prav. Ob krstu je pastir svojemu krščencu podaril plodno ovco. Prav to je še manjkalo! Ko se je odpravljal, je rekel: »Boter, saj ti nimaš kje imeti ovčice. Pusti jo pri meni v čredi, pa bom skrbel zanjo kakor za svoje.« »Prav, boter,« je odgovoril Negoe, »naj bo, kakor praviš.« Na tihem je bil še kako vesel, da mu je odpeljal skrb z dvorišča, saj še sam ni imel kaj jesti, kaj šele, da bi dajal ovci. Pastir je odšel s čredo. Mož se je spet lotil dela, toda z njim je komaj zaslužil toliko, da se je preživljal iz dneva v dan. Lahko bi rekli, da je garal v prazno. Čez nekaj časa se je pri njem oglasil hlapec s pastirjeve planine. »Gospodar me je poslal k vam s tole volno.« »No, in kaj naj z njo?« »Takole je: gospodar je dal ostriči svoje ovce, pa so ostrigli tudi ovco njegovega krščenca. To je njena volna in poslal jo je tistemu, ki mu pripada.« »Lepa hvala za dobroto. Reci botru, da mu želimo veliko zdravja in vsega dobrega.« Vzel je volno hlapcu iz rok, stopil v hišo, šel naravnost k Revščini in ji odločno rekel: »Umakni se, Revščina, da bom sem položil volno.« Revščina pa se, ljubi moji, ni hotela ločiti od ležišča, ki si ga je bila tam uredila. Tudi tokrat se je zarežala, toda smeh jo je drago stal: korenjak je zamahnil z volno in jo tako mahnil po tilniku, da bi si skoraj pregriznila jezik, ter jo zvrnil s skrinje na tla. Revščina je vsa klavrna obležala tam, kamor je padla. Krščenčeva ovca je povrgla jagnje. Ko je nekoliko zraslo, ga je pastir ostrigel skupaj z drugimi jagnjeti in poslal njegovo volno domov. Kmet je zdaj že pogumneje stopil v hišo in šel spet naravnost k Revščini. »Umakni se še malo, ti režavka, da bom sem položil tole jagnječjo volno.« Ker se je Revščina še kar obirala, jo je z volno tako oplazil, da se je kar pokadilo, in jo prekucnil še bliže vratom. Jeseni se je pri njem oglasil drug hlapec in mu prinesel meh sira. »Planšar je zbiral mleko krščenčeve ovce,« je povedal, »iz njega naredil sir, jaz pa sem ga prinesel domov.« »Povej botru,« je odgovoril Negoe, »da mu njegov krščenec poljublja roke in da se spet vidimo zdravi.« Nato je hitro stopil v hišo, se obrnil k Revščini in ji rekel: »Umakni se, Revščina, da bom na tvoje mesto postavil ta meh.« »Kam pa naj se še umaknem?« je vprašala Revščina. »Ven pojdi, če nimaš prostora, pa se naseli v jeklu puške kakšnega lovca; tja spadaš!« »Kar misli si! To željo si le obesi na klin!« Tedaj jo je z mehom udaril po glavi in jo zbil v klobčič za vrata. Ubogi Negoe je moral z Revščino ob ognjišču preživeti še vso zimo. Naslednje poletje pa je jagnje krščenčeve ovčice že zraslo. Zdaj so mu prinesli dve runi. Kmet je z obema v rokah stopil v hišo in začel z njima udrihati po Revščini ter jo brez ovinkov vabil, naj se pobere ven. Ko je Revščina videla, da gre zares, je zbežala skozi vrata. In potem bi morali videti, kako so se ji podile pete! Kar kresalo se je za njo, dokler se ni odpravila valit jajc v jeklo lovskih pušk. Od takrat so lovci revni: čas zapravljajo po gozdnih kotičkih in trnju ter ves dan hodijo naokrog, da nazadnje ustrelijo kakšno neugledno ptičico. Negoe pa je od veselja poskakoval, ker se je otresel Revščine. Zdaj je vse, česar se je lotil, blagoslovil tudi Bog. Vse mu je šlo po sreči. Tudi sam je začel spravljati na stran. Njegovo delo je vidno napredovalo in užival je sadove
svojega truda. Kaj bi še dolgovezili? V kratkem je po zaslugi svoje pridnosti postal eden prvih mož v vasi, z živino, plugom in vsem, kar sodi k domačiji človeka, ki mu je Bog naklonil srečo. Vidite, le z živino je mogoče prepoditi revščino iz hiše.
Izvirnik
Costa o data ca nici odata, etc. A fostil odata unit Walla chema Negoie. Acestil Wand era omit voiniea si harnicit. Nu-ipasa lui de nu scia tine de art fl fosta. Vedi ca-si cata de munculita 10, 114 platea dajdia, se avea bine cu toti din satit, si cum facea elu, ce dregea elt, se chivernisea °multi ca sa-1 ajunga agonisela muncei sale pentru multa vreme. Ti veni vremea de insuratore, si, ca totil crestinuld, isi Men si elu randulii. Ce sd ver.11. D -tai odata cu nevasta, se strecura in casa lui si saracia. Ea gasise unit tront v chit, urgisitit in- Vilna collit din bordeiulit Negtilui, la care nimeni nu lug aminte, si acolo, pe &nada, Saracia isi facu culcusulu. Sta grecesce pe tronii ca it e cjiulica si nopticica de mare, si din locit sA se misce, ba. Pasami-te tronula era gold, nu mai punea omenii inteensulit nimicu, atatit era de vechia si de odorogita. Bietulit Negoie vq.0 ca incepe a da inclaratii, lucrurile nu-i mai mergeaii strung Ca mai 'nainte ; se lug de ganduri, fiind-ca elf se scia ca muncesce si mai si de rata inainte; si de la o vreme incoa, doue in teal nu putea lega. Se spetise, bietulit omit muncindt, si sa salte si ela ceva, te-asi I catusi de Mil t ferita santulit Ba ping inteatata ajunsese, in catit sä-la impinga pacatelesä se gandesea ca faci sema singura ; vecli ca draculii n'are de Incru, ela nu face biserici on puturi pe la raspantii. ° sa-131 Al j di-lf
Se sbatea, bietula °mil, cu mintea si cu trupuhl, §i par'ca era unu facutii, mergea din paguba in paguba, de ajunse in sapa de lemnfi. Totii satuld 1111 luase la ochi vedea lucrandii dud la aide neica Burcila, cand la ale0I on la frunta0I satulul, cand la taica popa. Totfi-d'auna gasea elu de lucru ; la toll muncea §i la toll sporea lucrulil lui. Cand insa muncea §i pentru dansulii, munca nu-i da in _sprit De venea apa mare, araturile lul le ineca. Daca vr'unti prapadh de la niscai-va lighione, orl de la ciorl cadea peste semanaturile megiasilor, ale Jul era stinse cu desavar0re ; de batea piatra holdele, apol pe ale lul le amesteca cu Omentula, de nu se mai alegea nicI prafulti de densele; ha une orl porumbulfi se taciuna, ba lacuste, ba potopil, ba tote relele numai pe eapulii lui cadea. Satenii, megiasii lui, pusera mana cu totii de mai multe on sa-I dea cafe vr'unti ajutoril, sa-i faca cafe vr'o claca ; dar tote in deprtii, a nu -i epa in de bine nimicil ; in cele din urma si vecinii §i tow satulu flu parasira. Toti cu ca na I-a fost oranda credeaii GA trebue sa fi caclutii asupra capulul Ini vr'unil blest emu de la Dumnecleil. Ajunsesh omulit urasca Pele. i asa cu sufletulil amaintro dinnineca cu luleua in gura gandindu-se cum sail curme viata, ca unulii ce i se urise cu saracia, eta ca vine sotia Jul §i 11 spuse ca peste pupal are sa fie tats. ridicandu-0 ochii la sotia lei, i se pare ca vede o -slutenie de fiinta ctandii grecesce ghemuita pre tronulii celu vechifi §i ne intrebuintatii. Se free/ la ochl, se mai uita °data, si ce sa va;la 0 sfrijita de lighioie, mai urita de cat ciuma, cu barba adusa de parea ca sta sa o apuce de nashi cu fi ochil numai scovarliile, perulu II sta in capil de par'ca aril fostil pus cu furca, mainile el reschitore zole, cocopta si eucuiata, de semanil pe lume numai avea. and veclu elu o asa nemetenie spurcata standh ca o cobe rea in easa lul si pe tronulii lui, unu §erpe rece II trecu prin sine. Elu insa isi tinu firea, merse dreptii la ea, intreband'o, : totulti si TAW seciendil si Eli', si ild ea sa-gi gi
Cine esti tu, ice caup aid? Eti suntil Saracia, respunse ea, si am venal."' nepoftita. EsI afara din casa mea I 01 o stai ca prea to pripesci, voinicule, II respunse SAraciea ranjindit la densula cu batjocura. Ca sä scop saracia din casa, trebuie sa ai ce pune in loculit ei. Si rfinjindk and odata, ii arata nice colp, de care s'ari' fi eperiatil si draculti. Bietulti omit tacu si inghiti galusca. Cugetulti ca are sa fie 'rata, vorba ca trebuie si alba ce pune in loculti Saraciei, ii _Junta gandulif. voia sa gonesa Sa'racia din casa lui, caci nu putea mietui infruntarea ce i o Meuse ea, si apoi nu se indura sa-si lase odrasle pe mainele cele blestemate ale Sdraciel. Din nou se puse pe munca,munca jidovescase svarcolea omulft si in drepta si in stAnga, noptea o facea di, da [si din maini si din piciare, cum so dice, si felosu nici catti negru subt unghie. Nevoile ilu napadea din tote partile, si elit nu mai scia ce sa facd. De ate on intra in casa, de atatea on si sfrijita de Saracie ii ranjia in bataie de jock. Inteuna din dile eta_ ca si nevestei ii abatuse sa faca, si nascu unit dolofanti de copilfi, sanatosti si voinick ca tata-seit, Acum ce sa faca elk? parale n'avea ; de morn nici catit sa orbesed un serece, ce-va tole, on veunit dichisu in casa lui. tufa! Nimicti, dara nimick n'avea de ce se prinde ochiulit la el. Cum s'o seep la capataik Aru fi voit si elk, de 1 boteze cu vr'unil nark mai de domne ajuta, sa faca si clu o cumetrie. Dara cu ce ? Sta bietulti omit cu mainele incrucisate ; se uita in cer si in pamintil, si nu scia la eine sa caste gura. Si de felulit lui fiindit omit cinstitti, nu voia sal amagiasca pe nimeni cu minciuna. Eli scia una si bun& Caul e dice da, sä fie da ; and o dice nu, apoi nu. Eli' cunoscea de multi' pe unit ciobanit chiaburti, Dara nu era in satit. Cand, eta ca se potnenesce chiarna cine-va sä-lit cinstesca. Acolo ce sa -1 vada oChii ? Prietenulti lui scia oile in munte. Parerea lui de bine nu se pate spune. flu ruga sit se Elk sail I 00-10
cumetresca, si clobanulti priimi cu bucurie sa-I boteze prunculti. Partea lui sa traiasca bine ! Se pusera tote la tale cum e bine. La botezu ciobanulii darui finului sea o hie fatetOra. Atata ii trebui. Canal fu sa piece, mocanulti clise : Cumetre, tau n'al tu unde tine oifa ; lasa-o in turma la mine, si mi ingriji-o ca §i pe ale mele. Bine, cumetre, respunse Negoe, se fie precum clici tu. Elf' era .bunii bucurosil ca-I is beleua din batatura, de 6re ce n'avea ei ce sä manance, darn inca-mi-te sa mai dea §i oii- Mocanulti se duse cu oile. Omulti se puse era pe munca;, darn munca, lui d'abia aducea cu ce bruma sa-0 tie dilele_ Cum amti dice muncea In secti. Dupa cats -va vreme se pomenesce cu unit' argatil de la stana mocanului. Neica, m'a trimesti stapanu-meti cu Lana asta la Dumneata. E, §i ce sa la& cu densa ? Apoi, sa vecli D-ta. stapanu-met1 a pus de §1-a tunsil oifele §i a tunsti qi 6ia finului sett Acesta este lana el §i trimis-o cul se cuvine. , Forte multumimti de bunatate. sa spui cumatrului multa sanatate §i sa audimti de bine. Si luanda lana din mains argatului, infra in casa, rnersedreptii catre saracie, si cu grail tanto§ii IT dise: Da-te Saracie, la o parte, ca am sa puiti Lana asta acolo. Saracia nu se indura, neiculita, sa iasa din culcuplil ce facuse acolo. Ranji ea §i de asta data, dara ii dete rinjitulii prin pele, cad . volniculti unde aduse odata lana si, buff' I o lovi dup cefa de era sail musce limba qi o resturna josti de pe tronu. Saracia ramase locului unde cacluse ca vai- de -ea. Oaia finului fatase unti acesta, dupd ce se mai mari, milui §i pe d@nsulu ca pe meil eel-14 §i II trimise mitele acasa. Taranulti, §i mai curagiosii, infra In cask si merse &aft_ drept0 la Saracie. ea a 'si-la mield; lit
rinjito, mai la o parte, ca amu sa puitt mitele astea acolea. Si find-ea Saracia totti camti intarclia, o lovi o data cu mitele de-i merse fulg,ii, §i o dete peste capti, mai catre use. Pe Vanua se pomenesce cu unii anti argatti ca-i aduce unit' burduelti de branza. Baciulti de la stand, clise elti, a adunatti laptele de la &a finului, l'a facutti branza si l'amti adusii acasa. Spune cumetrului, respunse Negoe, ca finului D-sale ti s eruta mainele §i sa ne vedem sanatoi. Apol se intOrse repede in case §i indreptandu-se catre SAracie, ti clise Da-te, &facie, la o parte, a amti sa puiii burdufulti asta In loculii Da unde sa mai me dart? respunse Saracia. Es1 afard, [dace n'ai locti, si te du in otelele puscei vr'unui vinatorti; ca acolo ti-e loculii. Ba aia-i vorba I mai puneti pofta in cuiti. $i lovind'o cu burdufulil in capu, o facu mototobi dupe Bietula Negoe fu nevoitti sa petreca ince o erns intrega cu saracia pe vatra. In vara viitore, mielula de la Oita finului se Meuse mare. Acum 11 aduse done lane. Teranulu infra cu amindoua In mans si bufnindiqi rasbufpe Saracie, o pofti sa iasa afara cu nepusa in masa. Saracia dad ve0 zorulii, dete dosulti pe use afara ; si sa te tii parleo, 11 sfaraia calcaele fugindii, pane ce se duse clocesca oule in otelele puscilor vinatorilorit Si d'atunci a ramasil de vinatorii suntil saraci ; find ca-si perdu vremea prin coltii de pack prin marecini, umblandil tots dioa pans sa impusce si ei cate vr'o babuFa de nu sciti care paserica. Negoe incepu a bate In pinteni de bucurie, case cortorosise de saracie. Acum pe ce punea mana, punea si Dumnecleil mils. Tote II mergeati in de bine. Incepu §i elti a lega gura Fan- Munca lui se vedea cum mergea inainte §i avea parte de DA-te, use. ninda tau.
ea. Ce a mai spunemil multe ? In scurtfi vreme ajunse frunta0 alii satului, dupa harnicia lui, cu vitiOre, cu pluguletii §i cu tote dichisurile unui mil cu parte lasata de la Dumne4eil. Vedi cä numai cu vitele se note grAcia din casa afara.
