Prevod

Nekoč je živel zelo star mož, ki so mu oči oslabele, ušesa oglušela, kolena pa so se mu tresla. Kadar je sedel za mizo in je komaj še držal žlico, je polival juho po prtu, nekaj pa mu je je tudi steklo iz ust. Njegovemu sinu in njegovi ženi se je to gnusilo, zato je moral stari ded nazadnje sedeti v kotu za pečjo. Hrano sta mu dajala v majhno lončeno skledico, pa še te ne toliko, da bi se nasitil. Žalostno je pogledoval proti mizi in oči so se mu orosile. Nekoč s tresočimi se rokami ni mogel zadržati skledice; padla je na tla in se razbila. Mlada žena ga je oštela, on pa ni rekel nič, le vzdihnil je. Nato mu je za nekaj vinarjev kupila leseno skledico, iz katere je moral odslej jesti. Ko so tako sedeli, je mali štiriletni vnuk na tleh zbiral deščice. »Kaj pa delaš?« ga je vprašal oče. »Majhno korito delam,« je odgovoril otrok, »iz njega bosta jedla oče in mati, ko bom velik.« Tedaj sta se mož in žena nekaj časa gledala, nazadnje pa sta začela jokati. Pri priči sta pripeljala starega deda k mizi in odtlej je vedno jedel z njima; tudi kadar je kaj malega polil, mu nista rekla ničesar.