Prevod

Neki kralj je imel hčer, ki je bila silno lepa. Glas o njeni lepoti se je razširil po svetu. K njej so prihajali kralji in cesarji, da bi jo zasnubili ali pa si jo vsaj ogledali in se načudili njeni lepoti. Toda oče je ni hotel dati nikomur drugemu kakor tistemu, ki bi bil modrejši od njega in bi ga znal kako ukaniti. To je daleč stran slišal neki bogataš in se odpravil iz daljne dežele. Prepotoval je mnogo dežel in mest, dokler ga ni nekega večera pot zanesla pred hišo premožnega moža. Ko je vprašal, ali bi smel prenočiti, ga je gospodar veselo sprejel in mu odvrnil, da seveda sme, zakaj pa ne! Gostu na čast je gospodar takoj zaklal ovna, in ko so ga prinesli za večerjo, so glavo prihranili za pastirja, ki je bil pri živini v planini. Ko se je naslednji dan zdanilo, je popotnik krenil naprej po svoji poti, da bi pri kralju zasnubil dekle. Med potjo skozi planino je naletel na pastirja iz hiše, kjer je prenočil, in ko ga je pozdravil z »Bog pomagaj«, je rekel: »Dobro paseš!« Ta pa mu je odgovoril: »Pasem, da jih napasem.« Popotnik je spet dejal: »Sinoči sem pri vas prenočil.« Pastir pa mu je odgovoril: »Pa si; pot te je zanesla k nam.« Popotnik je nadaljeval: »Ko sem prišel v vaš dom, so zame zaklali ovna.« Pastir pa: »Kadar pridejo ljudje, je prav, da se zanje tudi kaj zakolje.« Spet popotnik: »Zate smo prihranili glavo.« Pastir pa: »Glava gre h glavi.« Spet popotnik: »Domači so jo položili na polico, pa je prišla psica in jo požrla.« Pastir pa: »Ji je že bila namenjena.« Popotnik mu je spet rekel: »Tvoj oče je prišel in ubil tisto psico.« Pastir pa: »Če so jo ubili, si je že zaslužila.« Spet popotnik: »Ko so jo ubili, so jo vrgli na gnojišče.« Pastir pa: »Če so jo vrgli na gnojišče, je tam tudi živa ležala.« Ko je popotnik slišal, kako ima pastir na vse pripravljen odgovor, se je silno začudil in pomislil, da bi bil dober za snubljenje tiste kraljeve hčere, pa mu je rekel: »Pri tvoji veri, stopi bliže, da še malo spregovoriva.« Pastir pa mu je odgovoril: »Malo počakaj, da priženem ovce nazaj.« Nato je stekel, obrnil ovce in se približal možu; ta pa mu je rekel: »Namenil sem se k temu in temu kralju, da bi pri njem zasnubil dekle, vendar svoje hčere noče dati nikomur drugemu kakor tistemu, ki bi bil modrejši od njega in bi ga znal kako ukaniti. Vidim pa, da si bistre glave in da znaš dobro in modro govoriti. Bi šel torej z menoj k temu kralju, da bi mi morda kako izprosil dekle?« Pastir je na to rekel: »Bom šel.« Od tam sta skupaj krenila in prispela v mesto, kjer je živel tisti kralj. Ko sta prišla pred kraljeva vrata, ju je tam ustavila straža in vprašala: »Kam gresta?« Straži sta odgovorila: »H kralju greva snubit dekle.« Straža pa je odvrnila: »Vsakdo, ki gre snubit dekle, sme svobodno mimo.« In ju je spustila naprej. Ko sta prišla gor pred kralja, je bogataš spregovoril: »Bog pomagaj, naš presvetli kralj!« Kralj mu je odzdravil: »Bog vama daj dobro, otroka!« Nato je bogataša vprašal: »Čemu je prišel ta Vlah v grobi obleki?« Pastir pa možu ni pustil do besede, temveč se je sam oglasil in rekel: »Če sem že Vlah v grobi obleki, imam več bogastva kakor tisti v lepih oblekah, povrhu pa še tri tisoč ovac. V eno globoko dolino molzem, v drugi sirim, v tretjo pa spravljam mlečne dobrote.« Kralj mu je tedaj rekel: »To je dobro, da imaš toliko bogastva.« Pastir pa je odvrnil: »To ni dobro, temveč slabo.« Kralj mu je rekel: »Kako je lahko slabo, ko pa govoriš o tolikšnem dobrem?« Pastir je odgovoril: »Eh, vse mlečne dobrote so se mi spridile in spremenile v gnoj.« Tedaj je kralj rekel: »Škoda! Tolikšna škoda se je naredila.« Pastir pa je odvrnil: »Zame to ni slabo, temveč dobro.« Kralj je rekel: »Kako neki, mož?« Pastir je tedaj odgovoril: »Vzel sem plug in vole ter preoral toliko zemlje, kolikor je je mogoče zorati v tristo dneh, in vse posejal s pšenico.« Kralj mu je nato rekel: »To je dobro, da si posejal toliko pšenice.« Pastir pa je odvrnil: »Prav zares ni dobro, temveč slabo.« Kralj je rekel: »Zakaj, nesrečnik?« Pastir je odgovoril: »Tista pšenica se mi je sprevrgla: same bukve in jelke so vzklile.« Tedaj je kralj rekel: »Oh, to pa je bila velika škoda!« Pastir pa je odvrnil: »Zame to ni škoda, temveč korist.« Kralj mu je rekel: »Kako ti je lahko v korist, če se ti je toliko pšenice sprevrglo?« Pastir mu je odgovoril: »Ker je priletel roj čebel in povsem prekril tiste bukve in jelke, da ni bilo videti ne veje ne korenine.« Tedaj je cesar rekel: »To je dobro, da je priletelo toliko čebel.« Pastir pa je odvrnil: »Prav zares ni dobro, temveč slabo.« Cesar spet: »Zakaj neki, mož?« Pastir pa je odgovoril: »Pritisnila je vročina ob svetem Eliju, pa se je vse tisto satje z medom stopilo in razlilo po vsej dolini.« Tedaj je kralj rekel: »To pa je bilo zares slabo.« Pastir pa je odvrnil: »Prav zares ni bilo slabo, temveč dobro.« Kralj je spet vprašal: »Kako neki, mož?« Pastir pa je odgovoril: »Ujel sem bolho, jo zaklal in odrl, da sem iz kože naredil meh, vanj pa spravil tristo tovorov medu.« Tedaj je kralj rekel: »To pa je zares laganje!« Pastir pa je odgovoril: »Če je laganje, si mu ti verjel kot resnici. Dovolj sem te ukanil, zdaj pa daj dekle, zaslužil sem si jo.« Cesar ni mogel ne tako ne drugače, zato je dal dekle pastirju, pastir jo je dal bogatašu, bogataš pa je dal pastirju silno, neizmerno bogastvo.