Prevod

Oče je poslal otroka v mlin in mu naročil, naj nikar ne melje v mlinu, kjer najde golobradca. Ko je otrok prišel v neki mlin, je v njem sedel golobradec. »Bog pomagaj, golobradec!« – »Bog ti pomagaj, sinko.« – »Bi lahko tudi jaz tukaj malo zmlel?« – »Bi, zakaj pa ne; moje bo zdaj zdaj zmleto, potem pa melji, kolikor te je volja.« – Toda otrok se je spomnil, kaj mu je naročil oče, stopil ven in šel ob potoku navzgor do drugega mlina. Golobradec pa je brž pograbil malo žita in po drugi poti stekel pred otrokom ter tudi v tistem mlinu nasul nekaj zrnja v koš. Ko je otrok prišel v drugi mlin in videl, da je tudi v njem golobradec, se je odpravil v tretjega; golobradec pa je spet vzel malo žita, po drugi poti stekel pred otrokom še v tretji mlin in ga nasul v koš; tako je bilo tudi v četrtem. Ko se je otrok tega že naveličal, si je mislil: očitno je v vsakem mlinu kak golobradec; snel je torbo s hrbta in ostal, da bi mlel z njim. Ko je bilo golobradčevo žito zmleto in je otrok nasul svojega, mu je golobradec rekel: »Dajva, sinko, zamesiva kolač iz tvoje moke.« Otrok je imel ves čas v mislih očetovo naročilo, naj ne melje v mlinu, kjer najde golobradca; a zdaj si je že mislil: kar je, je, in mu rekel: »Pa dajva.« Golobradec je vstal, naredil jamico v otrokovi moki v koritu, otroku pa naročil, naj prinaša vodo v prgiščih. Otrok je začel nositi vodo, golobradec pa jo je po malem vmešaval v moko; tako je šlo, dokler ni bilo vse žito zmleto in vsa moka zamešana. Potem je zamesil eno veliko pogačo, razgrnila sta žerjavico in pogačo zagrebla vanjo, da bi se spekla. Ko je bila pečena in sta jo vzela iz žerjavice ter prislonila ob zid, je golobradec rekel otroku: »Veš kaj, sinko? Če si to pogačo razdeliva, ne bo ne zame ne zate dovolj. Dajva raje lagati, pa naj vso pogačo odnese tisti, ki drugega prekaša v lažeh.« Otrok si je mislil: zdaj mi tako ne preostane nič drugega, in rekel: »Pa dajva! Ti začni.« Golobradec je začel lagati vse mogoče, tako in drugače, in ko se je že dodobra nalagal in utrudil, mu je otrok rekel: »Ej, moj golobradec! Če ne veš nič več, potem vse to ni nič; počakaj, da ti jaz povem eno čisto resnico: Ko sem bil jaz v mladih letih star mož, smo imeli veliko panjev. Vsako jutro sem jih prešteval in čebele sem vse preštel, panjev pa nikakor nisem mogel. Ko sem nekega jutra preštel čebele, sem opazil, da manjka najboljši trotak. Brž sem osedlal petelina, ga zajahal in šel iskat trotaka. Ko sem po njegovi sledi prišel do morja, sem videl, da je šel čez morje, pa sem šel po sledi za njim. Ko sem prišel čez morje, je neki mož mojega trotaka vpregel v ralo in z njim oral za drobno proso. Zavpil sem nanj: To je moj trotak, od kod tebi moj trotak? Mož pa je odgovoril: Bratec! Če je tvoj, pa ga vzemi. Dal mi je trotaka in za povrh še polno torbo prosa za oranje. Oprtal sem si torbo s prosom, prestavil sedlo s petelina na trotaka in zajahal trotaka, petelina pa sem vodil za seboj, da bi se odpočil. Ko sem bil nad morjem, mi je nekako počila ena naramnica na torbi in vse proso se je streslo v morje. Ko sem prišel čez morje, se je že znočilo, zato sem razjahal trotaka in ga spustil na pašo, petelina pa privezal poleg sebe, mu nastlal sena in legel spat. Ko sem zjutraj vstal, sem videl, da so prišli volkovi ter zaklali in požrli mojega trotaka; povsod sam med! V dolini do gležnjev, na hribu do kolen. Začel sem premišljevati, v kaj naj ga poberem. Tedaj sem se spomnil, da imam majhno sekirico, pa sem jo vzel in šel v gozd, da bi ujel kako zver ter ji odrl kožo za meh. Ko sem prišel tja, sta dve srni skakali po eni nogi. Zalučal sem sekirico in jima prelomil tisto nogo, potem pa ju ujel in jima odrl tri mehove. Vanje sem pobral ves med, jih naložil petelinu in odnesel domov. Ko sem prišel domov, se mi je ravno rodil oče, pa so me poslali k Bogu po blagoslovljeno vodo. Začel sem premišljevati, kako naj splezam v nebo, pa sem se spomnil svojega prosa, ki se je streslo v morje. Ko sem prišel tja, sem videl, da je padlo na vlažno mesto in zraslo do neba; pa sem po njem splezal v nebo. Ko sem priplezal gor, je moje proso že dozorelo, Bog pa ga je požel, iz njega zamesil kruh, ga nadrobil v vroče mleko in jedel. Pozdravil sem ga: Bog pomagaj! On pa mi je odgovoril: Bog ti pomagaj, in mi dal blagoslovljeno vodo. Ko sem se vrnil, je na mojo nesrečo udaril dež, morje je naraslo in vse proso poplavilo ter odneslo! Zdaj me je zaskrbelo, kako naj pridem na zemljo! Pa sem se spomnil, da imam dolge lase: kadar stojim, do tal, kadar sedim, do ušes. Vzel sem nož in začel rezati las za lasom ter jih navezovati drugega na drugega. Ko se je zmračilo, sem na lasu zavezal vozel in ostal na njem, da bi prenočil. A kaj naj zdaj brez ognja! Kresilo sem imel, drv pa ne! Nenadoma sem se spomnil, da imam v brezrokavniku šivanko, pa sem jo vzel ven, jo nacepil, zakuril ogenj in se pošteno ogrel, potem pa legel k ognju spat. Ko sem zaspal, je na mojo nesrečo preskočila iskra in prežgala las, jaz pa sem strmoglavil na zemljo in se pogreznil do pasu. Zvijal sem se sem in tja, da bi se nekako izvlekel, ko pa sem videl, da ne gre, sem hitro stekel domov po motiko, se odkopal in odnesel blagoslovljeno vodo. Ko sem prišel domov, so žanjci želi na polju. Pritisnila je vročina, ljubi Bog, da bi žanjci kar zgoreli. Pa sem zavpil: Zakaj ne pripeljete sem naše kobile, ki je dva dni dolga, do poldne široka, po hrbtu pa ji rastejo vrbe, da bo delala senco po njivi? Moj oče je brž stekel ponjo in jo pripeljal, žanjci pa so lepo želi v senci. Jaz sem vzel vrč in šel po vodo. Ko sem prišel tja, je bila voda zamrznjena; snel sem si glavo, z njo prebil led in zajel vodo. Ko sem jo prinesel žanjcem, so zavpili: Kje pa imaš glavo? Potipal sem se z roko, pa res nisem imel glave; pozabil sem jo pri vodi. Brž sem se vrnil, ko pa sem prišel tja, je lisica iz moje glave bezala možgane in jih jedla. Počasi, korak za korakom, sem se prikradel bliže in lisico brcnil v zadnjico, ona pa se je prestrašila in od strahu prd...a ter izpr...a bukve; ko sem jih odprl, je v njih pisalo: meni pogača, golobradcu pa dr...« Tedaj je otrok vstal, vzel pogačo in odšel domov, golobradec pa je ostal in gledal za njim.