Navzikaa najde Odiseja

Besedilo

Navzikaa najde Odiseja

Tako je tam spal mnogo trpeči, božanski Odisej, premagan od spanca in utrujenosti; Atena pa se je odpravila v deželo in mesto Fajakov, ki so nekoč prebivali v prostrani Hiperiji, blizu ošabnih Kiklopov, ti pa so jih nadlegovali, saj so bili močnejši od njih.

Od tam jih je odpeljal bogovom podobni Navzitoos in jih naselil na Sheriji, daleč od ljudi, ki si služijo kruh; mesto je obdal z obzidjem, zgradil hiše, postavil svetišča bogovom in razdelil polja.

Toda njega je smrt že premagala in odšel je v Had; tedaj je vladal Alkinoos, ki so mu bogovi dali modrost. K njegovi palači je šla boginja, svetlooka Atena, snujoč vrnitev domov za velikosrčnega Odiseja.

Stopila je v bogato okrašeno spalnico, v kateri je spala deklica, po postavi in lepoti podobna nesmrtnim boginjam, Navzikaa, hči velikosrčnega Alkinoosa; ob njej sta spali dve služabnici, lepi kakor Harite, vsaka na eni strani podbojev; svetla vrata so bila zaprta.

Kakor dih vetra je boginja šinila k dekličini postelji, obstala nad njeno glavo in jo nagovorila, prevzevši podobo hčere Dimanta, slovitega pomorščaka, ki je bila njenih let in ji pri srcu.

V njeni podobi ji je svetlooka Atena dejala: »Navzikaa, zakaj te je mati rodila tako nemarno? Tvoja lepa oblačila ležijo zanemarjena, poroka pa je že blizu, ko moraš biti sama lepo oblečena in priskrbeti oblačila tudi tistim, ki te bodo odpeljali.

S tem si pridobiš dober sloves med ljudmi in razveseliš očeta in spoštovano mater. Pojdiva torej prat, brž ko se pokaže zarja; tudi jaz bom šla s teboj in ti pomagala, da boš čim prej vse pripravila, saj ne boš več dolgo ostala neporočena. Že te snubijo najodličnejši možje v deželi vseh Fajakov, med katerimi si tudi sama rojena.

Daj, navsezgodaj poprosi slavnega očeta, naj ti pripravi mule in voz, da odpelješ pasove, obleke in bleščeča pregrinjala. Tudi zate bo veliko lepše tako potovati kakor peš, saj so perišča daleč od mesta.«

Ko je svetlooka Atena to izrekla, je odšla na Olimp, kjer je, kakor pravijo, večno trdno bivališče bogov. Ne pretresajo ga vetrovi, nikoli ga ne moči dež in ne zasipa sneg, temveč se nad njim razprostira brezoblačna jasnina in ga obliva bel sijaj; tam se blaženi bogovi veselijo vse dni.

Tja je odšla svetlooka, ko je deklici dala napotke. Brž nato je prišla Zarja na lepem prestolu in prebudila lepo oblečeno Navzikao; ta se je začudila sanjam in šla skozi palačo, da bi jih povedala staršem, ljubemu očetu in materi; našla ju je doma. Mati je sedela ob ognjišču med služabnicami in sukala prejo, obarvano z morskim škrlatom; očeta pa je srečala, ko je odhajal k slavnim kraljem na posvet, kamor so ga klicali plemeniti Fajaki.

Stopila je čisto k ljubemu očetu in mu rekla: »Ljubi očka, ali mi ne bi pripravil visokega voza z dobrimi kolesi, da odpeljem lepa oblačila k reki in operem vse, kar mi umazano leži doma?

Tudi tebi se spodobi, ko sediš med prvaki in se posvetuješ, da nosiš čista oblačila. V palači imaš pet ljubih sinov, dva sta poročena, trije pa mladeniči v cvetu let; ti hočejo vedno v sveže opranih oblačilih hoditi na ples. Za vse to moram skrbeti jaz.«

Tako je rekla, saj jo je bilo sram omenjati svojo srečno poroko ljubemu očetu. On pa je vse razumel in ji odgovoril: »Ne odrečem ti mul, otrok moj, niti česar koli drugega.

Pojdi; služabniki ti bodo pripravili visok voz z dobrimi kolesi in z nameščenim košem.« Tako je rekel in ukazal služabnikom; ti so ga ubogali. Zunaj so pripravili voz z gladko tekočimi kolesi, pripeljali mule in jih vpregli; deklica pa je iz spalnice prinesla svetla oblačila.

Položila jih je na lepo izdelani voz, mati pa je v košaro zložila raznovrstno okusno hrano in prikuho ter nalila vino v kozji meh. Deklica je stopila na voz.

Mati ji je dala še tekočega olja v zlati steklenički, da bi se po kopanju namazala skupaj s služabnicami. Prijela je bič in svetle vajeti ter pognala; zaslišal se je topot mul.

Živahno sta vlekli in peljali oblačila ter njo, pa ne nje same, saj so šle z njo tudi služabnice. Ko so prispele k prelepemu rečnemu toku, kjer so bila perišča, ki niso nikoli presahnila, in je obilna čista voda tekla mimo, dovolj, da bi oprala še tako umazano perilo, so mule odpregle od voza.

Spustile so jih ob vrtinčasti reki, da bi mulile sladko travo; same pa so z voza pobrale oblačila, jih odnesle v temno vodo in jih v koritih urno teptale, tekmujoč med seboj.

Ko so jih oprale in odstranile vso umazanijo, so jih razgrnile drugo ob drugem po morskem bregu, kjer je morje najtemeljiteje pralo kamenčke ob obali. Nato so se okopale in se namazale z gladkim oljem ter obedovale na rečnem bregu, čakajoč, da se oblačila posušijo v sončnem siju.

Ko so se služabnice in deklica nasitile, so odložile naglavne rute in se igrale z žogo; beloroka Navzikaa pa je med njimi vodila pesem in ples.

Kakor Artemida, ki sipa puščice, hodi po gorah, po visokem Tajgetu ali Erimantu, in se veseli lova na merjasce in urne jelene; z njo se igrajo nimfe, hčere Zevsa, nosilca egide, ki prebivajo po poljih, in Leto se v srcu veseli; z glavo in čelom se dviga nad vsemi, zlahka jo prepoznaš, čeprav so vse lepe: tako je neomožena deklica izstopala med služabnicami.

Ko pa je že nameravala spet odpotovati domov, vpreči mule in zložiti lepa oblačila, je boginja, svetlooka Atena, zasnovala nekaj drugega, da bi se Odisej prebudil in zagledal lepo deklico, ki bi ga popeljala v mesto Fajakov.

Kraljeva hči je tedaj vrgla žogo služabnici, a jo zgrešila in jo zagnala v globok vrtinec. Dekleta so glasno zakričala in božanski Odisej se je prebudil; sedel je in premišljeval v srcu: »Gorje mi! V deželo katerih smrtnikov sem spet prišel?

So nasilni in divji, brez pravičnosti, ali gostoljubni in bogaboječi? Do mene je prišel ženski krik, kakor bi kričale deklice, nimfe, ki prebivajo na strmih gorskih vrhovih, ob rečnih izvirih in na travnatih livadah.

Ali pa sem blizu ljudi, ki govorijo s človeškim glasom? Daj, sam bom preveril in pogledal.« Tako je rekel in božanski Odisej je zlezel iz grmovja; z močno roko je v gostem rastju odlomil vejo z listjem, da bi si z njo zakril moško sramoto.

Stopil je kakor gorski lev, ki se zanaša na svojo moč in gre skozi dež in veter, oči pa mu žarijo; žene se za govedom ali ovcami ali divjimi jeleni, lakota pa ga sili, da vdre tudi v trdno ograjen hlev in napade drobnico. Tako se je Odisej namenil stopiti med lepo spletena dekleta, čeprav je bil gol, saj ga je priganjala stiska.

Ves razjeden od slane vode se jim je zdel strašen; razbežale so se vsaka v svojo smer po štrlečih bregovih. Le Alkinoosova hči je ostala, saj ji je Atena vlila pogum v srce in pregnala strah iz udov.

Obstala je pred njim, Odisej pa je premišljeval, ali naj lepo deklico objame okoli kolen in jo prosi ali naj jo od daleč z blagimi besedami poprosi, da mu pokaže mesto in mu da oblačila.

Ko je tako premišljeval, se mu je zdelo bolje, da jo od daleč prosi z blagimi besedami, da se deklica ne bi razjezila, če bi jo prijel za kolena.

Brž ji je spregovoril z blagimi in preudarnimi besedami: »Rotim te, gospodarica! Si boginja ali smrtnica? Če si ena od boginj, ki prebivajo na prostranem nebu, se mi zdiš še najbolj podobna Artemidi, hčeri velikega Zevsa, po lepoti, višini in postavi. Če pa si ena od smrtnic, ki živijo na zemlji, sta trikrat blažena tvoj oče in spoštovana mati, trikrat blaženi tvoji bratje; gotovo jim srce vedno ogreva veselje zaradi tebe, ko gledajo tako cvetočo mladiko stopati v ples.

Najbolj blažen od vseh pa bo v srcu tisti, ki te bo z bogatimi snubnimi darovi pridobil in odpeljal domov. Še nikoli namreč nisem z lastnimi očmi videl takega človeka, ne moža ne žene; ko te gledam, me prevzema spoštljivo občudovanje.

Nekoč sem na Delosu ob Apolonovem oltarju zagledal podobno mlado palmovo mladiko, ki je poganjala kvišku. Tudi tja sem prišel in z menoj je šlo veliko ljudi, na poti, ki mi je bila namenjena prinesti hude bridkosti.

Kakor sem ob pogledu nanjo dolgo stal osupel v srcu, saj še nikoli ni zraslo iz zemlje tako drevo, tako občudujem tebe, žena, in strmim; a silno se bojim dotakniti tvojih kolen. Huda žalost me je zadela.

Šele včeraj, dvajsetega dne, sem ubežal vinsko temnemu morju; ves ta čas so me nosili valovi in siloviti viharji od otoka Ogigije. Zdaj me je božanstvo vrglo sem, da bi nemara tudi tu še kaj pretrpel; ne verjamem namreč, da bo hudega konec, saj mi bodo bogovi naložili še veliko gorja.

Toda usmili se me, gospodarica! Po tolikih prestanih mukah sem najprej prišel k tebi, nikogar drugega pa ne poznam med ljudmi, ki prebivajo v tem mestu in deželi.

Pokaži mi mesto in mi daj kak kos blaga, da se ogrnem, če si morda prinesla s seboj ovoj za oblačila. Bogovi pa naj ti podarijo vse, kar si želiš v srcu, moža in dom, ter vama naklonijo lepo složnost; nič namreč ni boljše in plemenitejše kakor to, da v slogi in enih misli vodita dom mož in žena: sovražnikom v veliko žalost, prijateljem v radost, sama pa najbolje poznata njeno srečo.«

Beloroka Navzikaa mu je odgovorila: »Tujec, saj nisi videti ne hudoben ne nespameten človek. Olimpijski Zevs sam deli srečo ljudem, dobrim in slabim, vsakemu, kakor hoče; tudi tebi je gotovo dal to usodo, zato jo moraš potrpežljivo prenašati.

Ker pa si zdaj prišel v naše mesto in deželo, ti ne bo manjkalo ne oblačil ne česa drugega, kar se spodobi dati nesrečnemu prosilcu, ki ga srečamo.

Pokazala ti bom mesto in ti povedala ime ljudstva. V tem mestu in deželi živijo Fajaki, jaz pa sem hči velikosrčnega Alkinoosa, ki ima v rokah moč in oblast nad Fajaki.«

Tako je rekla in poklicala lepo spletene služabnice: »Ustavite se, služabnice! Kam bežite, ko zagledate moža? Mar mislite, da je kak sovražnik?

Ni ga tako drznega smrtnika in tudi rodil se ne bo, ki bi prišel v deželo Fajakov in prinesel vojno, saj smo nesmrtnim bogovom zelo ljubi.

Živimo daleč proč, sredi morja, ki ga bičajo valovi, na skrajnem robu, in noben drug smrtnik ne prihaja med nas. Ta nesrečnik pa je med tavanjem prišel sem in zdaj moramo poskrbeti zanj; vsi tujci in berači so pod Zevsovim varstvom in tudi majhen dar je dobrodošel.

Dajte torej, služabnice, tujcu jesti in piti in ga okopajte v reki, kjer je zavetje pred vetrom.« Tako je rekla; ustavile so se in druga drugo spodbujale, nato pa Odiseja posedle v zavetje, kakor je naročila Navzikaa, hči velikosrčnega Alkinoosa. Poleg njega so položile plašč in hiton, mu dale tekočega olja v zlati steklenički in ga vabile, naj se okopa v rečnem toku.

Tedaj je božanski Odisej nagovoril služabnice: »Služabnice, stopite malo proč, da si sam sperem sol z ramen in se namažem z oljem; že dolgo moja koža ni poznala mazila.

Pred vami pa se ne bom kopal, saj me je sram stati gol med lepo spletenimi dekleti.« Tako je rekel; odšle so proč in to povedale deklici.

Božanski Odisej pa si je v reki spiral s kože sol, ki mu je prekrivala hrbet in široka ramena, ter si iz las zdrgnil usedlino jalovega morja.

Ko se je ves okopal in se dodobra namazal z oljem ter oblekel oblačila, ki mu jih je dala neomožena deklica, ga je Atena, Zevsova hči, napravila na pogled večjega in močnejšega, z glave pa mu je spustila kodraste lase, podobne hijacintinemu cvetu.

Kakor spreten mojster prevleče srebro z zlatom, mojster, ki sta ga Hefajst in Palada Atena naučila vsakršnih veščin, da ustvarja prelepa dela, tako mu je boginja razlila milino po glavi in ramenih.

Odšel je nekoliko proč in sedel na morski breg, žareč v lepoti in milini; deklica ga je občudovala. Tedaj je nagovorila lepo spletene služabnice: »Poslušajte me, beloroke služabnice, da vam nekaj povem.

Ni proti volji vseh bogov, ki prebivajo na Olimpu, ta mož prišel med bogovom podobne Fajake. Prej se mi je zdel res neugleden, zdaj pa je podoben bogovom, ki prebivajo na prostranem nebu.

Ko bi tak mož postal moj soprog, živel tukaj in si želel ostati pri nas! Dajte torej, služabnice, tujcu jesti in piti.«

Tako je rekla; pozorno so jo poslušale in ubogale ter pred Odiseja postavile hrano in pijačo. Mnogo trpeči, božanski Odisej je jedel in pil hlastno, saj že dolgo ni okusil hrane.

Beloroka Navzikaa pa je pomislila na drugo. Zložila je oblačila in jih položila na lepi voz, vpregla mule z močnimi kopiti in sama stopila nanj, nato pa spodbudila Odiseja in ga nagovorila: »Vstani zdaj, tujec, da greva v mesto in te napotim v palačo svojega modrega očeta; tam boš, ti zagotavljam, spoznal najodličnejše med vsemi Fajaki.

Ravnaj pa takole, saj se mi ne zdiš nespameten: dokler bova hodila med polji in obdelano zemljo, hodi s služabnicami za mulami in vozom z urnim korakom, jaz pa bom kazala pot.

Ko pa pridemo do mesta, ki ga obdaja visoko obzidje — na obeh straneh ima lepo pristanišče, vhod vanj pa je ozek —, so ob poti potegnjene na suho ladje z ukrivljenima koncema, saj ima vsak svojo privezišče.

Tam imajo tudi trg okoli lepega Pozejdonovega svetišča, tlakovan z velikimi kamni, globoko vsajenimi v tla. Tam skrbijo za opremo črnih ladij, za vrvi in jadra, in gladijo vesla.

Fajakom namreč ni mar za lok in tul, temveč za jambore, vesla in skladno grajene ladje, na katerih ponosno prečkajo sivo morje.

Bojim se njihovih zlobnih govoric, da me pozneje kdo ne bi grajal; v deželi je namreč veliko prevzetnežev. Kak podlež, ki bi naju srečal, bi utegnil reči: ‘Kdo je ta lepi, visoki tujec, ki gre za Navzikao? Kje ga je našla? Gotovo bo njen mož.

Morda je pripeljala kakega zablodelega popotnika z njegove ladje, moža iz daljnih krajev, saj v bližini ni drugih ljudi; ali pa se ji je na molitve odzval kak dolgo zaželeni bog, se spustil z neba in jo bo imel za vedno.

Še bolje, če si je sama poiskala moža od drugod; očitno prezira domače Fajake, ki jo snubijo, čeprav jih je veliko in so odlični.’

Tako bodo govorili in te besede bi mi bile v sramoto. Tudi sama bi zamerila drugi, ki bi tako ravnala in se proti volji ljubega očeta in matere, dokler še živita, družila z moškimi, preden bi se javno poročila.

Tujec, pozorno poslušaj moje besede, da boš čim prej od mojega očeta dobil spremstvo in se vrnil domov. Blizu poti boš našel čudovit Atenin gaj topolov; v njem teče studenec, okoli pa je travnik. Tam sta posestvo mojega očeta in njegov cvetoči vrt, tako blizu mesta, da se v njem sliši človekov klic.

Tam sedi in nekaj časa počakaj, dokler ne pridemo v mesto in v očetovo palačo. Ko boš presodil, da smo že prispele domov, pojdi tudi sam v mesto Fajakov in vprašaj za palačo mojega očeta, velikosrčnega Alkinoosa.

Zlahka jo boš prepoznal, še majhen otrok bi te lahko popeljal tja; nobena hiša Fajakov namreč ni zgrajena tako kakor palača junaka Alkinoosa. Ko pa vstopiš na dvorišče in v palačo, hitro pojdi skozi dvorano, dokler ne prideš do moje matere; sedi ob ognjišču v soju ognja in suka prejo, obarvano z morskim škrlatom, čudovito na pogled, naslonjena na steber; za njo sedijo služabnice.

Tik poleg nje stoji očetov prestol, na katerem sedi in pije vino kakor nesmrten bog. Pojdi mimo njega in ovij roke okoli kolen moje matere, da boš kmalu radostno dočakal dan vrnitve, četudi prihajaš iz velike daljave.

Če ti bo ona v srcu naklonjena, lahko upaš, da boš spet videl svoje drage in se vrnil v svoj lepo zgrajeni dom in v rodno deželo.«

Ko je tako spregovorila, je s svetlim bičem pognala mule in te so brž pustile rečni tok za seboj. Lepo sta tekli in urno prestavljali noge; vajeti pa je vodila tako, da so ji peš lahko sledili služabnice in Odisej, in premišljeno je uporabljala bič.

Sonce je zahajalo, ko so prišli do slovitega gaja, posvečenega Ateni; tam je božanski Odisej sedel. Takoj nato je molil k hčeri velikega Zevsa: »Usliši me, otrok Zevsa, nosilca egide, neutrudna boginja! Vsaj zdaj me usliši, saj me prej nisi nikoli slišala, ko sem trpel in me je pogubljal slavni Zemljotresnik.

Daj, da me Fajaki sprejmejo z naklonjenostjo in usmiljenjem.« Tako je molil in Palada Atena ga je slišala. Vendar se mu še ni pokazala iz oči v oči, saj se je ozirala na očetovega brata; ta je silno besnel na bogovom podobnega Odiseja, dokler ni prišel v svojo deželo.