Prevod

Živela sta stric in nečak, pa je nekoč nečak rekel stricu: »Pojdiva, stric, ropat.« Stric je privolil in sta šla. Po poti sta dohitela moža, ki je na vrvici vodil dva ovna. Tedaj je nečak rekel stricu: »Dajva mu ukrasti tista dva ovna.« Stric pa mu je odgovoril: »Kako naj ju, revež, ukradeva, ko pa ju vodi na vrvici?« Nečak mu je rekel: »Zlahka ju bova ukradla, le meni prepusti.« Nato je pohitel naprej, sezul en opanek in ga vrgel na pot, po kateri je moral priti mož z ovnoma, sam pa se je skril ob poti. Ko je mož z ovnoma prišel mimo, je pobral opanek, pa ga spet vrgel proč, rekoč: »Kaj mi bo en sam?« Ko je nečak to slišal, je spet stekel naprej, sezul še drugi opanek in ga vrgel na pot, nato pa se znova skril. Ko je mož z ovnoma prišel do njega in zagledal še en opanek, mu je bilo žal, da ni pobral prvega, pa je svoja ovna ob poti privezal k drevesu in se vrnil ponj, da bi imel par. Medtem | se je nečak pritihotapil zraven, odvezal ovna in ju odpeljal k stricu. Potem sta stric in nečak šla naprej po roparskih poteh. Tako sta zagledala moža, ki je z dvema voloma oral njivo. Tedaj je nečak rekel stricu: »Dajva mu ukrasti enega vola iz jarma.« Stric pa mu je odgovoril: »Kako naj, revež, ukradeva vola človeku pred očmi?« Nečak je rekel: »Zlahka ga bova ukradla. Le pojdi na tisti kamen, sedi nanj in kar naprej vpij: ‚Čudim se!‘ Ko bo prišel k tebi vprašat, čemu se čudiš, pa mu povej, da se čudiš njemu, ker orje z enim samim volom.« Stric je ubogal nečaka, šel sedet na kamen in začel vpiti: »Čudim se! Čudim se!« Ko se je mož, ki je oral, naveličal njegovega vpitja, je ustavil vola, stopil k njemu in ga vprašal: »Čemu se čudiš, revež?« Stric pa mu je s kamna odgovoril: »Tebi se čudim, ker orješ z enim samim volom.« Orač mu je odvrnil: »Ne orjem z enim, ampak z dvema.« Nato je brž pohitel nazaj k plugu pogledat, ali sta oba vola še tam, toda nečak se je medtem pritihotapil zraven in mu ukradel vola iz jarma. Tako sta stric in nečak gnala pred seboj vola in dva ovna. Od tam sta prišla do neke votline. Tam sta se ustavila, zaklala enega ovna, ga odrla in pristavila na ogenj. Ko je bil pečen, je stric rekel nečaku: »Dajva jesti.« Nečak pa mu je odgovoril: »Saj bova, | stric, samo malo naj se ohladi. Dotlej pa poskusiva drug drugega prestrašiti; kdor drugega prestraši, naj začne prvi jesti.« Stric je privolil, stopil pred votlino in začel strašiti: »Bav! Bav! Bav!« Nečak pa mu je iz votline odgovoril: »Nič se ne bojim tvojega strašenja; saj si ti, stric.« Tedaj je stric stopil noter, nečak pa je šel ven, vzel kožo zaklanega ovna in jo napihnil, nato pa začel udrihati po njej s palico in vpiti: »Joj, za božjo voljo! Nisem bil jaz, stric je bil!« Ko je stric v votlini to zaslišal, se je prestrašil, misleč, da je prišel mož, ki sta mu ukradla ovna, pa jo je po drugi strani praznih rok ucvrl domov, in tako je nečaku ostalo vse. — Kdor zna, temu dva.