Prevod

Neki kralj je imel hčer, ki je bila prečudovito lepa, a obenem tako ošabna in prevzetna, da ji noben snubec ni bil dovolj dober. Zavračala jih je drugega za drugim in se jim povrhu še posmehovala. Nekoč je kralj priredil veliko slavje in nanj povabil može od blizu in daleč, ki so se želeli oženiti. Vse so razvrstili v vrsto po činu in stanu: najprej kralje, nato vojvode, kneze, grofe in barone, nazadnje pa še plemiče. Potem so kraljično popeljali mimo njih, toda pri vsakem je našla kaj, kar ji ni bilo po volji. Eden se ji je zdel predebel. »Vinski sod!« je rekla. Drugi previsok. »Dolg in majav, za nobeno rabo prav.« Tretji premajhen. »Majhen in rejen, za nič narejen.« Četrti prebled. »Bleda smrt!« Peti preveč rdeč. »Rdeči petelin!« Šesti ni bil dovolj raven. »Zelen les, za pečjo posušen!« Tako je pri vsakem našla kako napako, še posebej pa se je norčevala iz dobrega kralja, ki je stal čisto na čelu vrste in je imel nekoliko ukrivljeno brado. »Oho,« je vzkliknila in se zasmejala, »ta ima brado kakor drozg kljun!« Od takrat se ga je prijelo ime Drosselbart. Ko pa je stari kralj videl, da njegova hči ne počne drugega, kakor da se posmehuje ljudem, in da je zavrnila vse zbrane snubce, se je razjezil in prisegel, da bo morala vzeti za moža prvega berača, ki pride pred njegova vrata.

Nekaj dni zatem je pod oknom začel peti neki godec, da bi si prislužil skromno miloščino. Ko ga je kralj zaslišal, je rekel: »Pripeljite ga gor.« Godec je vstopil v svojih umazanih, razcapanih oblačilih, zapel pred kraljem in njegovo hčerjo ter na koncu prosil za dar. Kralj je rekel: »Tvoje petje mi je bilo tako všeč, da ti bom dal tole svojo hčer za ženo.« Kraljična se je prestrašila, toda kralj je dejal: »Prisegel sem, da te bom dal prvemu beraču, ki pride mimo, in svojo prisego bom tudi držal.« Nobeno ugovarjanje ni pomagalo. Poklicali so duhovnika in takoj se je morala poročiti z godcem. Ko je bilo to opravljeno, je kralj rekel: »Zdaj se ne spodobi, da bi kot beračeva žena še naprej živela v mojem gradu. Kar odidi s svojim možem.«

Berač jo je prijel za roko in odpeljal ven, z njim pa je morala peš na pot. Ko sta prišla v velik gozd, je vprašala: »Ah, čigav je ta lepi gozd?«

»Kralja Drosselbarta; če bi ga vzela, bi bil tvoj.« »Jaz, uboga deklica, ko bi le vzela kralja Drosselbarta!«

Nato sta šla čez travnik in spet je vprašala: »Čigav je ta lepi zeleni travnik?« »Kralja Drosselbarta; če bi ga vzela, bi bil tvoj.«

»Jaz, uboga deklica, ko bi le vzela kralja Drosselbarta!« Potem sta šla skozi veliko mesto in spet je vprašala: »Čigavo je to lepo veliko mesto?«

»Kralja Drosselbarta; če bi ga vzela, bi bilo tvoje.« »Jaz, uboga deklica, ko bi le vzela kralja Drosselbarta!«

»Prav nič mi ni všeč,« je rekel godec, »da si nenehno želiš drugega moža. Mar ti jaz nisem dovolj dober?« Nazadnje sta prišla do čisto majhne hišice in rekla je:

»O Bog, kako majhna je ta hiša! Čigava neki je ta uboga drobna hišica?« Godec je odgovoril: »To je najina hiša, tu bova živela skupaj.« Morala se je skloniti, da je prišla skozi nizka vrata. »Kje so služabniki?« je vprašala kraljična. »Kakšni služabniki neki!« je odgovoril berač. »Kar hočeš imeti opravljeno, moraš opraviti sama. Kar pri priči zakuri in pristavi vodo, da mi skuhaš kosilo. Ves sem utrujen.« Kraljična pa ni znala ne zakuriti ne kuhati, zato je moral berač sam poprijeti za delo, da je vsaj za silo šlo. Ko sta pojedla svoj skromni obrok, sta legla spat, zjutraj pa jo je že navsezgodaj spravil iz postelje, ker je morala poskrbeti za hišo. Nekaj dni sta tako živela, kakor sta vedela in znala, in porabila vse svoje zaloge. Tedaj je mož rekel: »Žena, tako ne gre več naprej, da tu samo jeva, zasluživa pa nič. Plesti boš morala košare.« Šel je ven, narezal vrbovih šib in jih prinesel domov. Začela je plesti, a trde šibe so ji do krvi ranile nežne roke. »Vidim, da to ne gre,« je rekel mož. »Raje predi, morda ti bo šlo to bolje od rok.« Sedla je in poskusila presti, toda groba nit se ji je kmalu zarezala v mehke prste, da ji je po njih tekla kri. »Vidiš,« je rekel mož, »za nobeno delo nisi sposobna. Slabo sem jo odnesel s teboj. Zdaj bom poskusil trgovati z lonci in lončeno posodo. Ti boš sedela na trgu in prodajala blago.« »Oh,« si je mislila, »če pridejo na trg ljudje iz očetovega kraljestva in me vidijo, kako tam sedim in prodajam, kako se mi bodo posmehovali!« A nič ni pomagalo, morala se je ukloniti, če nista hotela umreti od lakote. Prvič je šlo dobro, saj so ljudje zaradi njene lepote radi kupovali pri njej in plačevali toliko, kolikor je zahtevala. Mnogi so ji celo dali denar, lonce pa ji pustili. Živela sta od zaslužka, dokler ga ni zmanjkalo, potem pa je mož spet nakupil veliko nove posode. Z njo je sedla na vogal trga, jo razpostavila okoli sebe in jo ponujala naprodaj. Tedaj je nenadoma pridrvel pijan huzar in zapodil konja naravnost med lonce, da se je vse razletelo na tisoče črepinj. Zajokala je in od strahu ni vedela, kaj naj stori. »Oh, kaj bo z menoj!« je vzkliknila. »Kaj bo rekel moj mož!« Stekla je domov in mu povedala, kakšna nesreča jo je doletela. »Kdo pa tudi sedi z lončeno posodo na vogalu trga!« je rekel mož. »Nehaj jokati. Saj vidim, da nisi za nobeno pošteno delo. Bil sem v gradu našega kralja in vprašal, ali morda potrebujejo kuhinjsko deklo, pa so mi obljubili, da te bodo vzeli. Za plačilo boš dobivala hrano.«

Tako je kraljična postala kuhinjska dekla. Pomagati je morala kuharju in opravljati najtežja dela. V oba žepa si je pritrdila po en lonček in v njiju nosila domov, kar ji je pripadlo od ostankov. S tem sta se preživljala. Naneslo je, da so pripravljali poroko najstarejšega kraljevega sina. Uboga žena je šla gor, se postavila pred vrata dvorane in hotela gledati. Ko so prižgali luči in so prihajali gostje, vsak lepši od prejšnjega, ter se je vse bleščalo v sijaju in razkošju, se je s težkim srcem spomnila svoje usode in preklela svojo ošabnost in prevzetnost, ki sta jo ponižali in pahnili v tako hudo revščino. Služabniki so ji včasih vrgli nekaj grižljajev slastnih jedi, ki so jih nosili v dvorano in iz nje in katerih vonj je prihajal do nje. Spravljala jih je v svoja lončka, da bi jih odnesla domov. Nenadoma je vstopil kraljevi sin, oblečen v žamet in svilo, z zlatimi verigami okoli vratu. Ko je zagledal lepo ženo, ki je stala pri vratih, jo je prijel za roko in hotel z njo zaplesati. Ona pa se je upirala in prestrašila, saj je videla, da je to kralj Drosselbart, ki jo je snubil in ga je s posmehom zavrnila. Njeno upiranje ni nič pomagalo, potegnil jo je v dvorano. Tedaj se je strgal trak, na katerem sta visela žepa, in lončka sta padla na tla, da se je juha razlila, grižljaji pa razleteli na vse strani. Ko so ljudje to videli, so vsi planili v smeh in se ji začeli posmehovati. Tako jo je bilo sram, da bi se najraje pogreznila tisoč sežnjev globoko pod zemljo. Skočila je skozi vrata in hotela pobegniti, toda na stopnicah jo je dohitel neki mož in jo pripeljal nazaj. Ko ga je pogledala, je videla, da je spet kralj Drosselbart. Prijazno ji je rekel: »Ne boj se. Jaz sem tisti godec, ki je s teboj živel v ubogi hišici. Zaradi tebe sem se tako preoblekel in tudi huzar, ki ti je s konjem razbil lonce, sem bil jaz. Vse to se je zgodilo, da bi ukrotil tvojo ošabnost in te kaznoval za prevzetnost, s katero si se mi posmehovala.« Tedaj je bridko zajokala in rekla: »Hudo krivico sem ti storila in nisem vredna, da bi bila tvoja žena.« On pa je rekel: »Potolaži se, hudi dnevi so minili, zdaj pa bova praznovala najino poroko.« Prišle so sobarice in jo oblekle v najlepša oblačila, prišel pa je tudi njen oče z vsem dvorom in ji zaželel srečo ob poroki s kraljem Drosselbartom. Šele zdaj se je začelo pravo veselje. Ko bi bila tudi midva tam!