Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Na Kitajskem je živel mož po imenu Liu Xiahui. Bil je eden najmodrejših ljudi svojega časa in vsi so ga zelo spoštovali. Imel je mlajšega brata, ki so mu pravili razbojnik Zhi. Ta je prebival globoko v gorah, kamor je privabljal in zbiral vsakršne hudodelce, jih jemal za svoje pajdaše in si prisvajal tuje imetje. Kadar se je odpravil na pot, je vodil s seboj po dva ali tri tisoč teh zlikovcev. Ljudi, ki jih je srečeval na poti, je pokončeval in sramotil ter živel v veselju do vseh mogočih hudobij. Nekoč je Liu Xiahui na poti srečal Konfucija. »Kam ste namenjeni? Že nekaj časa bi vam rad nekaj povedal iz oči v oči, zato sem prav vesel, da sva se srečala,« mu je rekel Konfucij. »Kaj pa je?« je vprašal Liu Xiahui. »Svetoval bi vam rad glede vašega mlajšega brata. Uživa v najhujših hudobijah in spravlja v obup toliko ljudi. Zakaj ga ne obrzdáte?« Liu Xiahui je odgovoril: »Nobene moje besede ne bi poslušal. Zato minevajo meseci in leta, jaz pa lahko le žalujem.« Konfucij je dejal: »Če ga vi ne poučite, pojdem jaz in ga poučim. Kaj pravite?« Liu Xiahui je odvrnil: »Nikakor ne hodite tja. Tudi če bi izrekli najizvrstnejše nauke, se ne bi uklonil. Nasprotno, še kaj hudega bi se utegnilo zgoditi. To nikakor ni pametno.« Konfucij pa je rekel: »Naj bo kdo še tako hudoben, če se je rodil kot človek, ga vendar lahko gane dobra beseda. Trditi, da je hudoben in zato gotovo ne bo poslušal, je zmota. Le počakajte. Poučil ga bom, pa boste videli.« S temi odločnimi besedami se je odpravil k razbojniku Zhiju. Sestopil je s konja in obstal pred vrati. Tam je videl, da pobijajo najrazličnejše živali in ptice ter počenjajo vsakršne hudobije. Poklical je nekoga in mu naročil, naj sporoči: »Prišel je Konfucij iz dežele Lu.« Sel se je nemudoma vrnil z odgovorom: »Po slovesu ga poznam. Kaj ga je prineslo sem? Slišim, da ljudi poučuje. Je prišel poučevat mene? Če mi bodo njegove besede po volji, jih bom sprejel. Če mi ne bodo, bom njegova jetra narezal za surovo jed.« Tedaj je Konfucij stopil naprej, obstal na dvorišču in se najprej priklonil razbojniku Zhiju, nato pa se povzpel v hišo in sedel. Pogledal je Zhija: lasje so mu štrleli navzgor, razmršeni kakor pelin; široko je odpiral velike oči in z njimi zavijal, širil nosnice, škrtal z zobmi ter sedel z nasršenimi brki. »Zakaj si prišel? Jasno povej!« je zakričal Zhi z glasnim, strašnim glasom, polnim jeze. Konfucij si je mislil: »Že prej sem slišal o njem, a nisem si predstavljal, da je tako grozljiv.« Ne po videzu ne po vedenju, še po glasu se mu ni zdel človeški. Srce mu je upadlo in ves je trepetal, vendar se je zbral in spregovoril: »Človek naj na tem svetu živi tako, da mu pravičnost krasi življenje in vodi srce. Pod nebom, ki se razpenja nad njim, in na zemlji, po kateri hodi, naj skrbi za mir na vseh štirih straneh, spoštljivo služi vladarju, sočustvuje z nižjimi od sebe in izkazuje ljudem dobroto. O tebi pa slišim, da se prepuščaš svojim željam in se posvečaš samim hudobijam. Četudi ti je takšno življenje ta hip po volji, se bo na koncu slabo izteklo. Zato je za človeka vendarle najbolje, da sledi dobremu. Poslušaj torej moje besede in živi v skladu z njimi. To sem ti prišel povedat.« Tedaj se je razbojnik Zhi zasmejal z glasom, podobnim gromu, in dejal: »Niti ena tvoja beseda ne drži! In zakaj ne? Nekdaj sta živela cesarja Yao in Shun, ki ju je ves svet častil. Pa vendar njuni potomci na tem svetu nimajo niti toliko zemlje, da bi vanjo zapičili iglo. Za modra moža sta veljala tudi Bo Yi in Shu Qi, a sta obležala na gori Shouyang in umrla od lakote. Med tvojimi učenci je bil tudi neki Yan Hui. Še tako modro si ga poučeval, pa je bil nesrečen in je umrl mlad. In prav tako je bil tvoj učenec neki Šimi, pa so ga ubili pri vratih dežele Wei. Potemtakem se vsa modrost teh modrijanov nazadnje ne izkaže za nič kaj modro. Jaz pa se predajam hudobijam, a me ne zadene nobena nesreča. Kogar hvalijo, ga ne hvalijo dlje kot štiri ali pet dni; kogar grajajo, ga prav tako ne grajajo dlje kot štiri ali pet dni. Ne za slaba ne za dobra dejanja človeka ne hvalijo in ne grajajo dolgo. Zato bom ravnal, kakor je meni po volji. Ti pa si iz odlomljenega lesa delaš pokrivalo in iz kože oblačilo, trepetaš pred svetom in se bojiš vladarjev, pa so te vendar dvakrat pregnali iz Luja in v Weiju zabrisali tvoje sledi. Kje je torej tvoja modrost? Kar govoriš, je čista neumnost. Brž se poberi domov! Niti ene tvoje besede ne bom poslušal.« Konfucij se ni mogel domisliti ničesar več, kar bi rekel. Vstal je, naglo odšel in zajahal konja. Očitno se je hudo prestrašil, saj je dvakrat zgrešil vajeti, ko jih je skušal prijeti, noga pa mu je kar naprej spodrsavala mimo stremena. Ljudje pravijo, da je bil to Konfucijev poraz.