Waltey

Waltey

Dvanajst lovcev

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Dvanajst lovcev

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Die zwölf Jäger

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Dvanajst lovcev

Nekoč je živel kraljevič, ki je imel nevesto in jo je zelo ljubil. Ko je nekega dne ves srečen sedel pri njej, je prišlo sporočilo, da njegov oče leži na smrt bolan in ga želi še pred koncem videti. Tedaj je rekel svoji ljubljeni: »Zdaj moram oditi in te zapustiti. V spomin ti dajem ta prstan. Ko bom kralj, se vrnem in te odpeljem domov.« Nato je odjezdil, in ko je prispel k očetu, je bil ta hudo bolan in že blizu smrti. Rekel mu je: »Preljubi sin, pred smrtjo sem te hotel še enkrat videti. Obljubi mi, da se boš poročil po moji volji,« in mu imenoval kraljično, ki naj bi postala njegova žena. Sin je bil tako žalosten, da sploh ni pomislil, temveč je rekel: »Da, dragi oče, zgodilo se bo, kakor želite.« Nato je kralj zaprl oči in umrl.

Ko so sina razglasili za kralja in je minil čas žalovanja, je moral izpolniti obljubo, ki jo je dal očetu. Poslal je snubce po kraljično in obljubili so mu jo za ženo. To je slišala njegova prva nevesta in se zaradi njegove nezvestobe tako žalostila, da je skoraj shirala. Tedaj ji je oče rekel: »Preljubi otrok, zakaj si tako žalostna? Karkoli si želiš, boš dobila.« Za hip je pomislila, nato pa rekla: »Dragi oče, želim si enajst deklet, ki bi mi bila po obrazu, postavi in rasti povsem enaka.« Kralj je rekel: »Če je mogoče, se ti bo želja izpolnila,« in dal po vsem kraljestvu iskati tako dolgo, dokler niso našli enajst deklet, ki so bila njegovi hčeri po obrazu, postavi in rasti povsem enaka.

Ko so prišla h kraljični, je dala sešiti dvanajst lovskih oblek, eno kakor drugo. Enajst deklet si je moralo nadeti lovske obleke, sama pa je oblekla dvanajsto. Nato se je poslovila od očeta in z njimi odjezdila na dvor svojega nekdanjega ženina, ki ga je tako zelo ljubila. Tam je vprašala, ali potrebuje lovce in ali bi jih hotel vse skupaj vzeti v svojo službo. Kralj jih je pogledal, vendar je ni prepoznal. Ker pa so bili tako lepi ljudje, je privolil in rekel, da jih bo z veseljem sprejel. Tako so postali dvanajsteri kraljevi lovci.

Kralj pa je imel leva, ki je bil čudna žival, saj je vedel za vse skrito in skrivno. Naneslo je, da je nekega večera rekel kralju: »Misliš, da imaš dvanajst lovcev?« – »Da,« je rekel kralj, »dvanajst lovcev je.« Lev je nadaljeval: »Motiš se, to je dvanajst deklet.« Kralj je odgovoril: »To nikakor ni res. Kako mi boš to dokazal?« – »Le daj po predsobi natresti grah,« je odgovoril lev, »pa boš takoj videl. Moški imajo trden korak, in ko hodijo po grahu, se niti eno zrno ne premakne. Dekleta pa drobijo, stopicajo in podrsavajo, da se grah kotali.« Kralju je bil nasvet všeč in dal je natresti grah.

Toda kralj je imel služabnika, ki je bil lovcem naklonjen. Ko je slišal, da jih nameravajo preizkusiti, je šel k njim, jim vse povedal in rekel: »Lev hoče kralja prepričati, da ste dekleta.« Kraljična se mu je zahvalila, potem pa rekla svojim dekletom: »Obvladajte se in trdno stopajte po grahu.« Ko je kralj naslednje jutro poklical dvanajst lovcev k sebi in so prišli v predsobo, kjer je bil natresen grah, so stopali tako trdno ter hodili tako zanesljivo in odločno, da se niti eno zrno ni zakotalilo ali premaknilo. Nato so spet odšli, kralj pa je rekel levu: »Zlagal si se mi, saj hodijo kakor moški.« Lev je odgovoril: »Vedeli so, da jih bodo preizkusili, in so se obvladali. Daj v predsobo prinesti dvanajst kolovratov, pa bodo stopili k njim in se jih razveselili, tega pa noben moški ne stori.« Kralju je bil nasvet všeč in dal je postaviti kolovrate v predsobo.

Služabnik, ki je lovcem iskreno želel dobro, pa je šel k njim in jim razkril načrt. Ko so bile same, je kraljična rekla svojim enajstim dekletom: »Obvladajte se in se nikar ne ozirajte po kolovratih.« Ko je kralj naslednje jutro poklical svojih dvanajst lovcev, so prišli skozi predsobo in kolovratov niti pogledali niso. Tedaj je kralj spet rekel levu: »Zlagal si se mi. Moški so, saj kolovratov niso niti pogledali.« Lev je odgovoril: »Vedeli so, da jih bodo preizkusili, in so se obvladali.« Toda kralj levu ni hotel več verjeti.

Dvanajst lovcev je kralja vselej spremljalo na lov in imel jih je čedalje rajši. Ko so bili nekoč spet na lovu, je prišlo sporočilo, da se kraljeva nevesta že bliža. Ko je prava nevesta to slišala, jo je tako zabolelo, da ji je skoraj počilo srce, in nezavestna se je zgrudila na tla. Kralj je mislil, da se je njegovemu ljubemu lovcu nekaj zgodilo, stekel je k njemu, da bi mu pomagal, in mu snel rokavico. Tedaj je zagledal prstan, ki ga je dal svoji prvi nevesti, in ko ji je pogledal v obraz, jo je prepoznal. Srce mu je bilo tako ganjeno, da jo je poljubil, in ko je odprla oči, ji je rekel: »Ti si moja in jaz sem tvoj in nihče na svetu tega ne more spremeniti.« K drugi nevesti pa je poslal sla in jo prosil, naj se vrne v svoje kraljestvo, saj že ima ženo, in kdor spet najde stari ključ, ne potrebuje novega. Nato so praznovali poroko, lev pa je bil spet deležen kraljeve naklonjenosti, saj je vendar govoril resnico.

Izvirnik

Die zwölf Jäger

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein Königssohn, der hatte eine Braut und hatte sie sehr lieb. Als er nun bei ihr saß und ganz vergnügt war, da kam die Nachricht, daß sein Vater todkrank läge und ihn noch vor seinem Ende zu sehen verlangte. Da sprach er zu seiner Liebsten: "Ich muß nun fort und muß dich verlassen, da geb ich dir einen Ring zu meinem Andenken. Wann ich König bin, komm ich wieder und hol dich heim." Da ritt er fort, und als er bei seinem Vater anlangte, war dieser sterbens krank und dem Tode nah. Er sprach zu ihm: "Liebster Sohn, ich habe dich vor meinem Ende noch einmal sehen wollen, versprich mir, nach meinem Willen dich zu verheiraten," und nannte ihm eine gewisse Königstochter, die sollte seine Gemahlin werden. Der Sohn war so betrübt, daß er sich gar nicht bedachte, sondern sprach: "Ja, lieber Vater, was Euer Wille ist, soll geschehen," und darauf schloß der König die Augen und starb.

Als nun der Sohn zum König ausgerufen und die Trauerzeit verflossen war, mußte er das Versprechen halten, das er seinem Vater gegeben hatte, und ließ um die Königstochter werben, und sie ward ihm auch zugesagt. Das hörte seine erste Braut und grämte sich über die Untreue so sehr, daß sie fast verging. Da sprach ihr Vater zu ihr: "Liebstes Kind, warum bist du so traurig? Was du dir wünschest, das sollst du haben." Sie bedachte sich einen Augenblick, dann sprach sie: "Lieber Vater, ich wünsche mir elf Mädchen, von Angesicht, Gestalt und Wuchs mir völlig gleich." Sprach der König: "Wenns möglich ist, soll dein Wunsch erfüllt werden," und ließ in seinem ganzen Reich so lange suchen, bis elf Jungfrauen gefunden waren, seiner Tochter von Angesicht, Gestalt und Wuchs völlig gleich.

Als sie zu der Königstochter kamen, ließ diese zwölf Jägerkleider machen, eins wie das andere, und die elf Jungfrauen mußten die Jägerkleider anziehen, und sie selber zog das zwölfte an. Darauf nahm sie Abschied von ihrem Vater und ritt mit ihnen fort und ritt an den Hof ihres ehemaligen Bräutigams, den sie so sehr liebte. Da fragte sie an, ob er Jäger brauchte, und ob er sie nicht alle zusammen in seinen Dienst nehmen wollte. Der König sah sie an und erkannte sie nicht; weil es aber so schöne Leute waren, sprach er ja, er wollte sie gerne nehmen; und da waren sie die zwölf Jäger des Königs.

Der König aber hatte einen Löwen, das war ein wunderliches Tier, denn er wußte alles Verborgene und Heimliche. Es trug sich zu, daß er eines Abends zum König sprach: "Du meinst, du hättest da zwölf Jäger?" - "Ja," sagte der König, "zwölf Jäger sinds." Sprach der Löwe weiter: "Du irrst dich, das sind zwölf Mädchen." Antwortete der König: "Das ist nimmermehr wahr, wie willst du mir das beweisen?" - "O, laß nur Erbsen in dein Vorzimmer streuen," antwortete der Löwe, "da wirst dus gleich sehen. Männer haben einen festen Tritt, wenn die über Erbsen hingehen, regt sich keine, aber Mädchen, die trippeln und trappeln und schlurfeln, und die Erbsen rollen." Dem König gefiel der Rat wohl, und er ließ die Erbsen streuen.

Es war aber ein Diener des Königs, der war den Jägern gut, und wie er hörte, daß sie sollten auf die Probe gestellt werden, ging er hin und erzählte ihnen alles wieder und sprach: "Der Löwe will dem König weismachen, ihr wärt Mädchen." Da dankte ihm die Königstochter und sprach hernach zu ihren Jungfrauen: "Tut euch Gewalt an und tretet fest auf die Erbsen." Als nun der König am andern Morgen die zwölf Jäger zu sich rufen ließ, und sie ins Vorzimmer kamen, wo die Erbsen lagen, so traten sie so fest darauf und hatten einen so sichern starken Gang, daß auch nicht eine rollte oder sich bewegte. Da gingen sie wieder fort, und der König sprach zum Löwen: "Du hast mich belogen, sie gehen ja wie Männer." Antwortete der Löwe: "Sie habens gewußt, daß sie sollten auf die Probe gestellt werden, und haben sich Gewalt angetan. Laß nur einmal zwölf Spinnräder ins Vorzimmer bringen, so werden sie herzukommen und werden sich daran freuen, und das tut kein Mann." Dem König gefiel der Rat, und er ließ die Spinnräder ins Vorzimmer stellen.

Der Diener aber, ders redlich mit den Jägern meinte, ging hin und entdeckte ihnen den Anschlag. Da sprach die Königstochter, als sie allein waren, zu ihren elf Mädchen: "Tut euch Gewalt an und blickt euch nicht um nach den Spinnrädern." Wie nun der König am andern Morgen seine zwölf Jäger rufen ließ, so kamen sie durch das Vorzimmer und sahen die Spinnräder gar nicht an. Da sprach der König wiederum zum Löwen: "Du hast mich belogen, es sind Männer, denn sie haben die Spinnräder nicht angesehen." Der Löwe antwortete: "Sie habens gewußt, daß sie sollten auf die Probe gestellt werden, und haben sich Gewalt angetan." Der König aber wollte dem Löwen nicht mehr glauben.

Die zwölf Jäger folgten dem König beständig zur Jagd, und er hatte sie je länger je lieber. Nun geschah es, daß, als sie einmal auf der Jagd waren, Nachricht kam, die Braut des Königs wäre im Anzug. Wie die rechte Braut das hörte, tats ihr so weh, daß es ihr fast das Herz abstieß, und sie ohnmächtig auf die Erde fiel. Der König meinte, seinem lieben Jäger sei etwas begegnet, lief hinzu und wollte ihm helfen, und zog ihm den Handschuh aus. Da erblickte er den Ring, den er seiner ersten Braut gegeben, und als er ihr in das Gesicht sah, erkannte er sie. Da ward sein Herz so gerührt, daß er sie küßte, und als sie die Augen aufschlug, sprach er: "Du bist mein und ich bin dein, und kein Mensch auf der Welt kann das ändern." Zu der andern Braut aber schickte er einen Boten und ließ sie bitten, in ihr Reich zurückzukehren, denn er habe schon eine Gemahlin, und wer einen alten Schlüssel wiedergefunden habe, brauche den neuen nicht. Darauf ward die Hochzeit gefeiert, und der Löwe kam wieder in Gnade, weil er doch die Wahrheit gesagt hatte.