Prevod

Žerjavi so se pasli na kmetovi njivi, ki jo je pravkar posejal s pšenico. Dolgo jih je odganjal tako, da je vihtel prazno pračo in jih strašil. Ko pa so opazili, da z njo zadeva le zrak, se zanj niso več zmenili in niso hoteli odleteti. Tedaj je nehal početi, kar je počel dotlej, ter začel vanje metati kamne in jih večino pošteno potolkel. Žerjavi so zapustili njivo in drug drugemu klicali: »Zbežimo v deželo Pigmejcev! Ta človek nas očitno noče več samo strašiti, ampak je začel tudi ukrepati.« Nauk te zgodbe je, da morajo tisti, ki ravnajo napak, ubogati besedna svarila, da ne bi šele pozneje na lastni koži občutili bolečine, ki jo prinesejo dejanja.