Prevod
Plejade so zahajale in nastopil je čas setve. Neki kmet je po zorani njivi posejal pšenico in stal ob njej na straži, saj je priletela nepreštevna črna jata kavk z rezkimi glasovi, pa tudi škorci, ki so iz zemlje brskali semena. Za njim je hodil deček s pračo. Škorci so iz navade pozorno poslušali, kdaj bo kmet zahteval pračo, in odleteli, še preden jo je dobil v roke. Zato si je kmet izmislil drugo zvijačo. Poklical je dečka in ga poučil: »Fant, ta bistri ptičji rod morava ukaniti. Ko spet priletijo, bom prosil za kruh, ti pa mi namesto kruha podaj pračo.« Škorci so prileteli in se pasli po njivi. Kmet je prosil za kruh, kakor sta se dogovorila, in ptice niso zbežale. Deček pa mu je podal pračo, polno kamenja. Starec je zalučal kamenje in enega zadel v teme, drugega v golen, tretjega v ramo. Ptice so zbežale z njive. Srečale so žerjave, ki so jih vprašali, kaj se je zgodilo. Ena izmed kavk je rekla: »Bežite pred hudobnim človeškim rodom! Naučili so se drug drugemu govoriti eno, delati pa drugo.« Nevaren je rod tistih, ki ravnajo zvijačno.]
