Waltey

Prevod

Tintay, naselje na griču ob Pachachaci v provinci Aymaraes, je bil leta 1613 središče okraja Colcabamba. V njem je živelo skoraj šest tisoč Indijancev; o njegovem pomenu dovolj zgovorno priča že dejstvo, da je imel štiri cerkve.

Kacik iz Tintaya je vsako leto januarja izpolnil svojo dolžnost in odšel v Cuzco, da bi koregidorju izročil pobrane davščine, njegovo vrnitev pa so Indijanci praznovali s tremi dnevi bučnega veseljačenja.

Februarja tistega leta se je kacik vrnil v domači kraj ves ogorčen nad španskimi oblastniki, ki so z njim ravnali brez pravega spoštovanja. Morda so bile prav zato slavnosti še bolj razposajene; zadnji dan, ko je pijanost dosegla vrhunec, pa je kacik dal duška svoji jezi s temi besedami:

--Naši očetje so obredno pili iz zlatih čaš, mi, njihovi izrojeni sinovi, pa pijemo iz glinenih skodel. Virakoče gospodarijo nad vsem, kar je naše, ker smo se tako ponižali, da je v naših dušah zamrl pogum, s katerim bi strli jarem. Sužnji, plešite in pojte v ritmu verige. Sužnji, pijte iz grobih posod, kajti čaše iz žlahtne kovine niso za vas.

Kacikov očitek je razburil Indijance in eden izmed njih je razbil glineno posodo, ki jo je držal v roki, ter vzkliknil: --Za menoj vsi, ki hočete piti iz zlate čaše!

Ljudstvo se je razlilo kakor reka, ki prestopi bregove, planilo nad cerkve in si prilastilo zlate kelihe, namenjene sveti daritvi.

Tintayski župnik, častitljiv starec, je stopil na prag župnijske cerkve s križem v roki, opominjal skrunilce in jim preprečeval vstop. Toda Indijanci, razdraženi od pijače, so ga podrli na tla, stopali čez njegovo telo in ob strašnih krikih vdrli v svetišče.

Tam so na glavnem oltarju in v svetem kelihu zagrešili bogoskrunska dejanja. A sredi plesa in razgrajanja je strahovito, mogočno in neustavljivo zadonel glas služabnika Najvišjega, ki jim je zaklical:

--Prekleti! Prekleti! Prekleti! Bogoskrunska orgija je trajala do polnoči, nazadnje pa so brezbožneži, izčrpani od utrujenosti, utonili v spanec.

Ob zori so se mnogi zbudili v mukah neznosne žeje, njihove žene in otroci pa so šli po vodo k bližnjim potokom.

O božja moč! Potoki so bili suhi. Danes (1880) je Tintay revna vas turobnega videza s tristo štiriinštiridesetimi prebivalci, v njeni okolici pa je rastlinja le malo. Voda v njenih potokih je rahlo slankasta in popotnikom škoduje.

Med ruševinami so leta 1804 našli povsem ohranjeno podobo Gospoda povišanja križa; na njegov slovesni praznik se 14. septembra zberejo verniki iz krajev deset milj naokrog.

Izvirnik

El pueblo de Tintay, situado sobre una colina del Pachachaca, en la provincia de Aymaraes, era en 1613 cabeza de distrito de Colcabamba. Cerca de seis mil indios habitaban el pueblo, de cuya importancia bastará a dar idea el consignar que tenía cuatro iglesias.

El cacique de Tintay cumplía anualmente por enero con la obligación de ir al Cuzco, para entregar al corregidor los tributos colectados, y su regreso era celebrado por los indios con tres días de ancho jolgorio.

En febrero de aquel año volvió a su pueblo el cacique muy quejoso de las autoridades españolas, que lo habían tratado con poco miramiento. Acaso por esta razón fueron más animadas las fiestas; y en el último día, cuando la embriaguez llegó a su colmo, dió el cacique rienda suelta a su enojo con estas palabras:

--Nuestros padres hacían sus libaciones en copas de oro, y nosotros, hijos degenerados, bebemos en tazas de barro. Los viracochas son señores de lo nuestro, porque nos hemos envilecido hasta el punto de que en nuestras almas ha muerto el coraje para romper el yugo. Esclavos, bailad y cantad al compás de la cadena. Esclavos, bebed en vasos toscos, que los de fino metal no son para vosotros.

El reproche del cacique exaltó a los indios, y uno de ellos, rompiendo la vasija de barro que en la mano traía, exclamó:

--¡Que me sigan los que quieran beber en copa de oro!

El pueblo se desbordó como un río que sale de cauce, y lanzándose sobre los templos, se apoderó de los calices de oro destinados para el santo sacrificio.

El cura de Tintay, que era un venerable anciano, se presentó en la puerta de la iglesia parroquial con un crucifijo en la mano, amonestando a los profanadores e impidiéndoles la entrada. Pero los indios, sobreexcitados por la bebida, lo arrojaron al suelo, pasaron sobre su cuerpo, y dando gritos espantosos penetraron en el santuario.

Allí, sobre el altar mayor y en el sagrado cáliz, cometieron sacrilegas profanaciones.

Pero en medio de la danza y la algazara, la voz del ministro del Altísimo vibró tremenda, poderosa, irresistible, gritándoles:

--¡Malditos! ¡Malditos! ¡Malditos!

La sacrílega orgía se prolongó hasta media noche, y al fin, rendidos de cansancio, se entregaron al sueño los impíos.

Con el alba despertaron muchos sintiendo las angustias de una sed devoradora, y sus mujeres e hijos salieron a traer agua de los arroyos vecinos.

¡Poder de Dios! Los arroyos estaban secos.

Hoy (1880) es Tintay una pobre aldea de sombrío aspecto, con trescientos cuarenta y cuatro vecinos, y sus alrededores son de escasa vegetación. El agua de sus arroyos es ligeramente salobre y malsana para los viajeros.

Entre las ruinas, y perfectamente conservada, encontróse en 1804 una efigie del Señor de la Exaltación, a cuya solemne fiesta concurren el 14 de septiembre los creyentes de diez leguas a la redonda.

Nalagam bralnik