Prevod
Si že kdaj slišal, kako je srčeva kraljica spekla nekaj pitic? In mi znaš povedati, kaj se je zgodilo z njimi? »Seveda znam! Saj pesmica vse pove, kajne?
Srčeva kraljica pitice je spekla, nekega poletnega dne; srčev fant pitice je ukradel in odnesel prav vse!« No, da, pesmica res tako pravi. A ubogega fanta vendar ne bi smeli kaznovati samo zato, ker obstaja pesmica o njem. Morali so ga prijeti, mu nadeti verige na zapestja in ga privesti pred srčevega kralja, da bi mu lahko pošteno sodili.
Če zdaj pogledaš veliko sliko na začetku te knjige, boš videl, kako imenitno je sojenje, kadar je sodnik kralj! Kralj je prav veličasten, kajne? A ni videti posebno srečen. Mislim, da mora biti tista velika krona na vrhu njegove lasulje zelo težka in neudobna. Toda nositi je moral oboje, veš, da so ljudje lahko vedeli, da je sodnik in kralj.
In ali ni kraljica videti jezna? Na mizi vidi pladenj pitic, ki jih je spekla s tolikšnim trudom. In vidi porednega fanta (ali vidiš verige, ki mu visijo z zapestij?), ki ji jih je ukradel: zato se mi ne zdi prav nič čudno, če je malce jezna.
Beli zajec stoji ob kralju in na glas bere pesmico, da bi vsem povedal, kako poreden je fant; porota (tam zgoraj, na prostoru za porotnike, lahko vidiš dva izmed njih, žabo in raco) pa mora odločiti, ali je »kriv« ali »ni kriv«.
Zdaj ti bom povedal, kakšna nezgoda se je pripetila Alici. Sedela je namreč tik ob prostoru za porotnike in poklicali so jo za pričo. Ali veš, kaj je »priča«? »Priča« je nekdo, ki je videl, da je obtoženec storil tisto, česar ga obtožujejo, ali pa vsaj ve kaj, kar je pomembno za sojenje.
Toda Alica ni videla, kako je kraljica spekla pitice, in ni videla, kako jih je fant odnesel; pravzaprav o vsem skupaj ni vedela ničesar, zato ti res ne znam povedati, zakaj neki so hoteli, da bi bila priča!
Kakor koli že, hoteli so jo za pričo. In Beli zajec je zatrobil na svojo veliko trobento in zavpil: »Alica!« Alica je zato v naglici skočila pokonci. In potem — kaj misliš, da se je zgodilo potem? Njeno krilo se je zataknilo za prostor za porotnike in ga prevrnilo, vsi ubogi mali porotniki pa so popadali iz njega!
Poskusiva razločiti vseh dvanajst. Saj veš, da jih mora biti dvanajst, da sestavljajo poroto. Vidim žabo in polha, podgano in dihurja, ježa in kuščarja, pritlikavega petelina in krta, raco in veverico ter kričečo ptico z dolgim kljunom tik za krtom.
Toda to jih je šele enajst: najti morava še eno živalco. O, ali vidiš drobno belo glavico, ki kuka izza krta, tik pod račjim kljunom? Z njo jih je vseh dvanajst.
Gospod Tenniel pravi, da je kričeča ptica štorkljica (seveda veš, kaj je to, kajne?), drobna bela glavica pa pripada miški. Ali ni ljubka?
Alica jih je vse zelo previdno pobrala in upam, da se niso preveč poškodovali! XIV.
