Damanaka pri levjem kralju

Besedilo

Damanaka pri levjem kralju

Ko je Piṅgalaka zagledal prihajajočega Damanako, je rekel vratarju: »Odmakni palico! To je Damanaka, sin našega nekdanjega ministra, ki sme neovirano vstopati. Spusti ga noter; njegovo mesto je v drugem krogu.« Vratar je odgovoril: »Kakor ukazujete.« Damanaka je pristopil, se priklonil Piṅgalaki in z njegovim dovoljenjem sedel na odkazano mesto. Piṅgalaka je nanj položil desno šapo, okrašeno s kremplji, trdimi kakor diamant, in ga spoštljivo nagovoril: »Ali se ti dobro godi? Zakaj te tako dolgo ni bilo na spregled?« Damanaka je odgovoril: »Vaše veličanstvo od nas sicer nima nobene koristi. Vendar vam moramo ob pravem času povedati, kar je treba, saj vladarji potrebujejo vse ljudi, naj bodo na visokem, srednjem ali nizkem položaju. Saj je rečeno: Že za čiščenje zob

ali za praskanje po ušesu vladarju pride prav bilka trave; kaj šele človek, ki zna govoriti in delati! Poleg tega smo vaši služabniki po dednem izročilu in vam stojimo ob strani tudi v nesreči. Čeprav nam ne vračate položaja, ki nam pripada, to vendar ni primerno ravnanje vašega veličanstva. Saj je rečeno: Služabnikom in nakitu je treba odmeriti pravo mesto. Dragulja za na teme si ne privežemo na nogo zgolj zato, ker to lahko storimo.

Kajti: Vladarju, ki ne zna ceniti odlik, služabniki ne sledijo, četudi je bogat, plemenitega rodu in je prestol podedoval. Rečeno je tudi: Če služabnika enačijo z manj vrednimi, mu odrekajo čast, ki jo izkazujejo njemu enakim, in mu ne zaupajo odgovornega dela, zaradi teh treh stvari zapusti svojega gospodarja. Če vladar zaradi nerazsodnosti služabnikom, vrednim najvišjih položajev, dodeljuje nizka in nevredna mesta, je krivda njegova, ne njihova. Saj je rečeno: Če dragulj, vreden zlatega okova, vdelajo v kos kositra, se ne pritožuje, a tudi ne zasije; grajo si zasluži tisti, ki ga je tja vstavil.

Gospodar je tudi dejal, da me že dolgo ni videl. Naj prisluhne še temu: Kjer ne ločijo med levo in desno roko, kateri časten človek, ki lahko odide drugam, bi ostal še trenutek? Pri tistih, ki imajo steklo za dragulj in dragulj za steklo, ne ostane niti služabnik, ki je to le po imenu. V deželi, kjer ni poznavalcev, dragocenosti iz morja nimajo cene. V deželi Ābhīrov menda pastirji prodajajo mesečev kamen za tri školjčne novčiče.

Kjer ne poznajo razlike med navadnim rdečim kamnom in rubinom, kako naj tam trgujejo z dragulji? Kadar gospodar brez razločevanja ravna z vsemi služabniki enako, pri tistih, ki so sposobni velikih dejanj, usahne vnema. Brez služabnikov ni vladarja in brez vladarja ni služabnikov; njihovo delovanje je vezano na medsebojno odvisnost. Kralj brez služabnikov, ki skrbijo za blaginjo ljudstva, ne blesti, četudi je mogočen, kakor sonce ne bi sijalo brez žarkov.

Pesto držijo napere, napere pa so vpete v pesto; tako se vrti kolo življenja gospodarja in služabnika. Še lasje, ki jih vedno nosimo na glavi in skrbno mažemo z oljem, postanejo suhi, če jim olja zmanjka; kako se ne bi odtujili služabniki brez naklonjenosti? Zadovoljen kralj služabnikom daje le bogastvo, oni pa mu že za izkazano čast služijo celo za ceno življenja.

Zato naj si kralj izbira služabnike, ki so preudarni, plemenitega rodu, pogumni, sposobni, vdani in iz rodbin, ki mu služijo že dolgo. Kdor za kralja opravi težko, dobro in nadvse koristno delo, pa iz skromnosti o tem ničesar ne reče, je kralju pravi pomočnik. Pravi služabnik je tisti, ki mu lahko zaupaš nalogo in potem brez skrbi počivaš; je kakor druga življenjska družica.

Kdor pride nepoklican, vedno čaka pri vratih in na vprašanje odgovori resnično in jedrnato, je služabnik, vreden kralja. Kdor opazi nekaj, kar škoduje vladarju, in si tudi brez ukaza prizadeva to odpraviti, je služabnik, vreden kralja. Kdor tudi po udarcih, žaljivkah in kaznih, ki mu jih naloži kralj, ne pomisli na maščevanje, je služabnik, vreden kralja. Kdor se ob izkazani časti ne prevzame in ob ponižanju ne obupuje, temveč ohranja miren obraz, je služabnik, vreden kralja.

Kogar ne premagata ne lakota ne spanec, ne mraz, vročina ali druge nadloge, je služabnik, vreden kralja. Kdor ob novici, da njegovemu gospodarju grozi vojna, ohrani veder obraz, je služabnik, vreden kralja. Kadar se pod njegovim vodstvom kraljestvo širi kakor luna v svetli polovici meseca, je tak služabnik vreden kralja. Kadar pa se pod njegovim vodstvom kraljestvo krči kakor koža, položena na ogenj, mora vladar, ki želi ohraniti svojo državo, takega služabnika odpustiti.

Če me gospodar prezira, ker si misli: ‚Saj je samo šakal,‘ tudi to ni prav. Kajti rečeno je: Svila nastane iz črva, zlato iz kamna, trava dūrvā iz kravjih dlak, lotos iz blata, luna iz morja, modri lokvanj iz kravjega gnoja, ogenj iz lesa, dragulj celo iz kačje glave, rumeno barvilo rocanā iz kravjega žolča. Obdarjeni zaslovijo po svojih odlikah; kaj ima pri tem njihov izvor?

Tudi miš, rojena v lastni hiši, je treba ubiti, ker povzroča škodo; tujca pa ljudje privabijo z jedjo, če jim je v korist. Naj nakopičimo še toliko ricinovih stebel, grmičevja, mlečkov in trstja, ne morejo nadomestiti lesa; prav tako ni koristi od nevednih ljudi. Kaj pomaga vdan služabnik, če je nesposoben, in kaj sposoben, če škoduje? Jaz pa sem vdan in sposoben, kralj, zato me ne bi smel prezirati.« Piṅgalaka je rekel: »Naj bo za zdaj tako. Sposoben ali nesposoben, sin našega nekdanjega ministra si. Zato brez zadržkov povej, kar koli želiš.« Damanaka je rekel: »Vaše veličanstvo, nekaj bi vam rad sporočil.« Piṅgalaka je rekel: »Povej, kaj imaš v mislih.« Damanaka je odgovoril: »Še tako neznatne zadeve, ki se tiče vladarja,

ne gre razglašati sredi zbora, je učil Bṛhaspati. Zato naj vaše veličanstvo na samem prisluhne temu, kar mu želim povedati. Kajti: Skrivnost, ki jo slišijo šesterá ušesa, se razkrije; tista, ki jo slišijo štiri, ostane varna. Zato naj se moder človek na vso moč izogiba šesterim ušesom.« Ko so tigri, leopardi, volkovi in vsi drugi v zboru slišali te besede, so razumeli Piṅgalakovo željo in se nemudoma umaknili. Tedaj je Damanaka vprašal: »Gospodar, odpravili ste se k vodi, da bi se napili. Zakaj ste se vrnili in obstali tukaj?« Piṅgalaka je z zadregljivim nasmehom odgovoril: »Nič posebnega.« Damanaka je rekel: »Vaše veličanstvo, če o tem ne smete govoriti, naj ostane pri tem. Saj je rečeno: Nekaj je treba prikriti pred ženo, nekaj pred sorodniki,

nekaj pred prijatelji in nekaj pred sinovi. Moder človek naj premisli, ali je razkritje primerno ali ne, in spregovori le, če za to obstaja tehten razlog.« Ko je Piṅgalaka to slišal, je pomislil: »Ta je, kot kaže, vreden zaupanja. Povedal mu bom, kaj me teži. Saj je rečeno: Če svojo stisko razkriješ gospodarju, ki zna ceniti odlike, krepostnemu in vdanemu služabniku, zvesti ženi ali prijatelju, čigar naklonjenost je neomajna, ti odleže.« »Damanaka, ali slišiš tisti silni glas v daljavi?« Odgovoril je: »Slišim, gospodar. Kaj pa je z njim?« Piṅgalaka je rekel: »Prijatelj, rad bi odšel iz tega gozda.« Damanaka je vprašal: »Zakaj?« Piṅgalaka je odgovoril: »Ker je danes v naš gozd prišlo neko neznano bitje, ki se oglaša s tem silnim glasom. Njegova moč mora biti tolikšna kot njegov glas.«

Damanaka je rekel: »Ni prav, da se je gospodar prestrašil že samega glasu. Saj je rečeno: Voda poruši jez in nevarovana skrivnost se razkrije; obrekovanje uniči prijateljstvo in besede zlomijo človeka v stiski. Zato ni prav, da zapustite gozd, ki ste si ga že prej pridobili. Zvoki so najrazličnejši: oglašajo se veliki bobni, piščali, vīṇe, mṛdaṅge, činele, vojaški bobni, školjčni rogovi, trobente in še marsikaj. Samega zvoka se torej ni treba bati. Saj je rečeno: Vladar, ki mu pogum ne splahni, ko se pojavi silen in strašen sovražnik, ne bo poražen.

Pogumni ne izgubijo srčnosti, četudi jim usoda pokaže svojo grozečo plat; ko poletna vročina izsuši jezera, se morje še vedno mogočno dviga. Rečeno je tudi: Kdor v nesreči ne obupa, se v sreči ne prevzame in se v boju ne ustraši, je redek sin, ki ga rodi mati, dragulj treh svetov. In še: Človeka, ki se uklanja zaradi pomanjkanja moči, je brez notranje trdnosti in časti, doleti enaka usoda kakor lahko, prazno bilko trave.

Pa tudi: Kaj pomaga lep videz tistemu, ki se ob srečanju s tujo močjo ne utrdi? Tak je kakor okrasek iz laka. Zato se morate, gospodar, opreti na svoj pogum. Ne bojte se zgolj glasu. Saj je rečeno tudi: Sprva sem mislil, da je vse polno tolšče; ko pa sem zlezel noter, sem spoznal, da sta le koža in les.« Piṅgalaka je vprašal: »Kako je bilo to?« Damanaka je odgovoril: »2. zgodba: Šakal in boben. Nekoč je šakal po imenu Gomāyu, ki mu je grlo oslabelo od lakote, taval po gozdu in naletel na kraj, kjer sta se spopadli dve vojski. Tam je zaslišal bobnenje bobna, ki je ležal na tleh in po katerem so v vetru udarjali vršički ovijalk in vej. S preplašenim srcem je pomislil: ‚Gorje, konec je z menoj! Dokler me bitje, ki se tako glasno oglaša, še ni opazilo, jo bom ubral drugam. Ali pa vendar ne bi smel tako prenagliti koraka.

Kdor ob strahu ali veselju najprej premisli in ne ravna v naglici, si ne nakoplje obžalovanja. Naj torej najprej ugotovim, od kod prihaja ta glas.‘ Zbral je pogum, se previdno približeval in nazadnje zagledal boben. Ko je spoznal, kaj je, je stopil bliže in iz radovednosti še sam udaril po njem. Ves vesel je pomislil: ‚O, po dolgem času se mi obeta zares obilna pojedina! Gotovo je poln mesa, tolšče in krvi.‘ Nekako mu je uspelo predreti trdo kožo, s katero je bil boben prevlečen, in napraviti odprtino; nato je radostno zlezel vanj. Toda med trganjem kože si je polomil čekane. Ko je v notranjosti našel samo les, je razočaran izrekel verz: ‚Sprva sem mislil, da je vse polno tolšče …‘ Zato se ne gre bati samega glasu.«

Piṅgalaka je rekel: »Poglej, vse moje spremstvo je prestrašeno in bi rado pobegnilo. Kako naj se potem jaz oprem na pogum?« Damanaka je odgovoril: »Gospodar, to ni njihova krivda. Služabniki postanejo podobni svojemu gospodarju. Saj je rečeno: Konj, orožje, učenost, vīṇā, govor, moški in ženska so uporabni ali neuporabni glede na človeka, ki z njimi ravna. Zato se oprite na svojo srčnost in počakajte tukaj, dokler se ne vrnem in vam povem, kaj je vir tega glasu. Potem bomo storili, kar bo primerno.« Piṅgalaka je vprašal: »Ali si res upaš iti tja?« Damanaka je odgovoril: »Ali dober služabnik ob gospodarjevem ukazu sploh razlikuje med tem, kar lahko stori, in tem, česar ne more? Saj je rečeno: Dober služabnik se ob gospodarjevem ukazu nikoli ne ustraši;

stopil bi tudi v kačji gobec ali v neprehodno širjavo oceana. Rečeno je tudi: Služabnika, ki ob gospodarjevem ukazu premišljuje, ali je naloga lahka ali težka, vladar, ki si želi uspeha, ne sme obdržati.« Piṅgalaka je rekel: »Dobro. Če je tako, pojdi. Naj bo tvoja pot srečna!« Damanaka se mu je priklonil in odšel za Saṃjīvakovim glasom. Ko je Damanaka odšel, je Piṅgalaka v strahu pomislil: »Ah, nisem ravnal dobro, ko sem mu zaupal in razkril svoje misli. Ker je izgubil svoj položaj, bi lahko ta Damanaka začel prejemati plačilo z obeh strani in se obrnil proti meni. Saj je rečeno: Tisti, ki jih je kralj najprej počastil, nato pa ponižal, si nenehno prizadevajo za njegov propad, četudi so plemenitega rodu.

Zato bom šel drugam in tam počakal, dokler ne ugotovim, kaj namerava. Morda hoče Damanaka pripeljati tisto bitje in me pogubiti. Saj je rečeno: Tistih, ki ne zaupajo, mogočni ne pokončajo, četudi so šibki; tiste, ki zaupajo, pa lahko pokončajo celo šibki, četudi so mogočni. Preudaren človek, ki si želi blaginje, dolgega življenja in sreče, ne sme slepo zaupati niti Bṛhaspatiju.

Sovražniku ne zaupaj, četudi te z njim vežejo prisege; Śakra je s prisegami pogubil Vṛtro, ki si je prizadeval za oblast. Brez pridobljenega zaupanja sovražnik ne more premagati niti bogov; kralj bogov je raztrgal Ditijin plod, ker si je pridobil njeno zaupanje.« Po tem premisleku se je umaknil drugam in sam čakal ter opazoval pot, po kateri se je moral vrniti Damanaka. Damanaka pa je prišel do Saṃjīvake in spoznal, da je to bik. Ves zadovoljen je pomislil: »O, kako srečno naključje! Če bom med njima sklepal mir ali netil spor, bom imel Piṅgalako v svojih rokah. Saj je rečeno: Kralj ne posluša ministrovih besed zgolj zaradi njegovega plemenitega rodu ali prijateljstva, temveč šele, ko ga doletita nesreča in žalost.

Kralj v stiski je vedno v rokah svojih ministrov; zato si ministri tudi želijo, da bi bil kralj v težavah. Kakor zdrav človek ne išče niti najboljšega zdravnika, tako kralj brez težav ne čuti potrebe po svetovalcu.« S takimi mislimi se je odpravil nazaj k Piṅgalaki. Ko ga je Piṅgalaka zagledal prihajati, je prikril svoja čustva in se postavil kakor prej. Damanaka je pristopil, se priklonil in sedel. Piṅgalaka ga je vprašal: »Ali si videl tisto bitje?« Damanaka je odgovoril: »Po vaši milosti sem ga videl, gospodar.« Piṅgalaka je vprašal: »Resnično?« Damanaka je odgovoril: »Ali bi si drznil vašemu veličanstvu povedati neresnico? Saj je rečeno: Kdor pred kralji ali bogovi izreče še tako majhno laž, hitro propade, četudi je nadvse mogočen.

Rečeno je tudi: Manu je razglasil, da so v kralju utelešeni vsi bogovi. Zato ga glej kakor boga in z njim nikoli ne ravnaj neiskreno. Čeprav kralj uteleša vse bogove, se od njih razlikuje v tem: pri njem pride plačilo za dobro ali slabo dejanje takoj, pri bogovih pa v prihodnjem življenju.« Piṅgalaka je rekel: »Gotovo si ga res videl. Ker se veliki ne jezijo na neznatne, te ni pokončal. Kajti: Vihar ne izruje travnih bilk, ki so mehke in se povsod nizko sklanjajo.

Takšna je narava plemenitih duhov: veliki pokaže svojo moč le nasproti velikim. Pa tudi: Četudi mu pijano brenčeče čebele, ki jih privablja izloček na sencih, s svojimi nožicami udarjajo po glavi, se slon kljub neizmerni moči ne razjezi; mogočni se razsrdi šele nad sebi enako močnim.« Damanaka je rekel: »Naj bo on velik in mi neznatni. Vendar ga bom, če gospodar tako ukaže, pridobil za vašega služabnika.« Piṅgalaka je olajšano vzdihnil in vprašal: »Ali res lahko to storiš?« Damanaka je odgovoril: »Kaj pa je razumu nedosegljivo? Saj je rečeno: Ne z orožjem, ne z mogočnimi sloni, ne s konjenico in ne s pehoto ne dosežemo tega, kar lahko dovršimo z razumom.« Piṅgalaka je rekel: »Če je tako, te postavljam za ministra. Od danes naprej boš ti odločal o nagradah, kaznih in vsem drugem.«

Damanaka se je nemudoma vrnil k biku in ga osorno nagovoril: »Semkaj, semkaj, ti malopridni bik! Gospodar Piṅgalaka te kliče. Kaj se brez vsakega strahu kar naprej dereš v prazno?« Ko je Saṃjīvaka to slišal, je vprašal: »Prijatelj, kdo je ta Piṅgalaka?« Damanaka je rekel: »Mar ne poznaš niti gospodarja Piṅgalake? Počakaj samo trenutek, pa ga boš spoznal po posledicah! Naš gospodar, lev po imenu Piṅgalaka, stoji pod banjanovcem, obdan z vsemi gozdnimi živalmi.« Ob teh besedah je Saṃjīvaka pomislil, da so mu šteti dnevi, in zapadel v globok obup. Rekel je: »Prijatelj, videti je, da ste plemenitega vedenja in spretni v besedah. Če me morate vsekakor odpeljati tja, mi pri gospodarju izposlujte milost in zagotovilo, da se mi ne bo nič zgodilo.« Damanaka je odgovoril: »Prav imate. Tako narekuje tudi modrost vladanja, kajti:«