Starčeva pametna hči

Besedilo

Starčeva pametna hči

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, in tako dalje. Živel je star mož, ki je imel odraslo hčer; glas o njeni pridnosti se je razširil daleč po svetu. Starec se je v drugo oženil z neko starko, ki je prav tako imela odraslo hčer. Toda starka je starčevi hčeri nalagala vsa najtežja hišna opravila, njena lastna hči pa je od samega posedanja že skoraj vzkalila. Uboga starčeva hči je predla, tkala, pekla kruh, pometala in brisala prah, ne da bi črhnila eno samo besedico; starka pa je potegnila s svojo hčerjo, starcu tožila čez njegovo in jo kar naprej zmerjala. Ni minil dan, ki ga je dal Bog, da se ne bi prepirala z njim, naj svojo hčer nažene od hiše. Govorila mu je: »Če ne spraviš hčere od tod, ne bom več jedla s teboj kruha in soli z istega krožnika.« Ubogi mož se je obotavljal; starka pa je neko noč zlila vodo na ognjišče in pogasila žerjavico, ki jo je starčeva hči zvečer skrbno zagrebla pod pepel. Naslednjega dne je dekle vstalo navsezgodaj, da bi zakurilo, saj je vse delo padlo nanjo; toda na ognjišču ni našla niti iskrice. Iz strahu, da je mačeha ne bi ozmerjala, je splezala na streho svoje skromne hiše in se razgledala na vse strani, ali bo kje zagledala vsaj drobcen ogenj, da bi šla prosit za kos žerjavice. A nikjer ni uzrla tega, kar je iskala. Ko pa je že hotela zlesti dol, je daleč na vzhodu opazila komaj zaznaven plamenček. Spustila se je s strehe in se odpravila tja. Hodila je in hodila, do ognja pa nikakor ni prišla; na poti je srečala zanemarjen sadovnjak, ki jo je ogovoril:

»Dekle, dekle, pridi in očisti gosenic tisto drevje, ki mi je še ostalo; ko se boš vračala, ti bom dal zrelega sadja, da se boš najedla.« Dekle se je nemudoma lotilo dela in takoj, ko je končalo, odšlo naprej. Malo dlje je prišlo do vodnjaka, ki ji je zaklical: »Dekle, dekle, pridi in me očisti; ko se boš vračala, ti bom dal mrzle vode, da se boš osvežila.« Dekle je očistilo vodnjak in šlo dalje. Hodilo je še nekaj časa in prišlo do peči, ki ga je prav tako ogovorila: »Dekle, dekle, pridi, zamaži mi razpoke z ilovico in me očisti pepela; ko se boš vračala, ti bom dala topel hlebček.« Dekle je zamazalo razpoke, očistilo peč in nadaljevalo pot. Še malo je hodilo, pa prišlo do hišice in potrkalo na vrata. »Kdo je tam?« se je zaslišalo od znotraj. »Če je dober človek, naj vstopi, če ni, naj ne hodi noter; imam namreč psičko z železnimi zobmi in jeklenimi kočniki, ki ga bo raztrgala na drobne koščke.« »Dober človek sem,« je odgovorilo dekle. Ko je vstopilo, je vprašalo, ali morda potrebujejo služkinjo, saj se je balo, da ga bo mačeha pretepla, če se vrne domov, ker se je tako dolgo zamudilo. Sveta Petka, ki je živela v hišici in je dekle sprejela, ji je odgovorila, da prav potrebuje takšno dekle, in tako je ostala pri njej. Najprej ji je povedala, da mora zjutraj nakrmiti njene živalice na dvorišču, hrana pa ne sme biti ne vroča ne mrzla; potem naj pobriše prah in pospravi hišo. Mati sveta Petka je nato odšla v cerkev. Dekle je naredilo vse, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je sveta Petka vrnila domov, je svoje živalice, med katerimi so bili zmaji, kače, podlasice, sove, kuščarji, gadi in martinčki, vprašala, kako jim je dekle postreglo s hrano. Vse so odgovorile, da sploh niso opazile, da je ni bilo doma, tako lepo je bilo poskrbljeno zanje. Mati sveta Petka je stopila v hišo, videla, da je vse lepo na svojem mestu, in bila zelo zadovoljna. Čez nekaj časa je dekle dejalo: »Mati sveta Petka, stožilo se mi je po domačih. Bodi tako dobra in mi dovoli oditi.« »Le pojdi, hči moja; prej pa mi še pobrskaj po laseh. Videla boš, da bo mimo hiše pritekla voda in prinesla najrazličnejše škatle, skrinje in skrinjice. Katero si boš izbrala, tista bo tvoje plačilo.« Sedli sta in kmalu je dekle zagledalo vodo, o kateri ji je govorila, po njej pa so plavale prelepe skrinje in skrinjice. Dekle je pomislilo, da si tako lepe skrinje s svojim delom ni zaslužilo, zato je počakalo, dokler ni priplavala majhna, grobo zbita škatla. Tedaj je reklo: »Mati sveta Petka, tole sem si izbrala; ravno prav bo za moje delo.« »Vzemi jo, hči moja, če si nisi hotela izbrati česa lepšega, in pojdi z Bogom.« Starčeva hči se je poslovila, si stisnila škatlo pod pazduho in odšla. Ko se je vračala mimo peči, je dobila topel hlebček; ko je šla mimo vodnjaka, se je napila mrzle vode in se osvežila; ko pa je prišla do sadovnjaka, se je najedla zrelega sadja. Dekle je prišlo domov in našlo očeta, ki mu je žalost strla srce. Povedalo mu je vse, kar je doživelo, in odprlo škatlo. In kaj je bilo v njej? Biseri, dragi kamni, ogrlice, srajce, posute z zlatimi bleščicami, in svilena krila. Starka in njena hči sta starčevi hčeri zavidali, njemu pa je srce raslo od veselja. Starka je poslala še svojo hčer, naj stori, kar je storila starčeva. Hodila je in hodila tudi starkina hči in prišla do sadovnjaka, ki je še njo poklical, naj ga očisti. A mu je odgovorila: »Kaj sem mar nora, da si bom zaradi tebe opraskala roke?« Pustila ga je za seboj in šla naprej, dokler ni prišla do vodnjaka. Ko jo je ta poklical, mu je odvrnila: »Kaj pa še! Mar sem se najedla čemerike, da bi se mučila s teboj in te čistila?« Odšla je dalje in hodila, dokler ni prišla do peči, ki jo je poklicala prav kakor starčevo hčer. Tudi njej je zabrusila:

»Kaj še! Le zakaj bi si mazala ročice in lezla vate?« Šla je naprej, dokler ni tudi sama prišla k sveti Petki. Ta jo je izprašala prav kakor starčevo hčer in jo sprejela v službo. Nato ji je mati sveta Petka naročila isto kot starčevi hčeri in odšla v cerkev. Ko se je vrnila, so vse zverinice iztegovale vratove in tožile, da jim je dekle oparilo grla. Stopila je v hišo in zagledala tak nered, da mu ni bilo videti ne konca ne kraja. Nazadnje je leno dekle dejalo: »Mati sveta Petka, stožilo se mi je po domačih. Daj mi, kar mi gre, da se vrnem domov, saj se mi je tukaj že vse uprlo.« »Le pojdi, hči moja,« je odgovorila sveta Petka, »samo še malo počakaj. Mimo vratc bo pritekla voda in prinesla najrazličnejše reči. Izberi si tisto, ki ti bo všeč, dotlej pa mi malo pobrskaj po laseh.« Komaj se je dekle dotaknilo njene glave, že je planilo k vodi in pograbilo največjo in najlepšo skrinjo, kar jih je videlo. Sveta Petka mu je rekla: »Ker si si izbrala to skrinjo, jo vzemi; vendar je ne odpiraj, dokler ne prideš domov. In ko jo odpreš, bodita z materjo sami v sobi, da nihče ne bo videl, kaj je v njej.« Dekle je vzelo skrinjo in odšlo. Ko se je vračalo mimo peči, je zagledalo tople hlebčke in jih hotelo vzeti, saj že ni več moglo prenašati lakote, pa ni moglo do njih. Mimo vodnjaka je šlo polno hrepenenja, saj mu ta ni dal niti kapljice vode, da bi se osvežilo; ko pa je šlo mimo sadovnjaka, so se mu pocedile sline, a se ni moglo niti približati, da bi se vsaj za hip umaknilo pred sončno pripeko v senco. Ko je prišlo domov, izmučeno in lačno, ni moglo več čakati, temveč je poklicalo mater na stran in ji reklo, naj starca in njegovo hčer spravi iz hiše. Brž ko sta ostali sami, sta odprli skrinjo. In kaj je planilo iz nje? Zmaji, kače in vse tiste zveri, ki jim je dekle oparilo grla, ko jih je hranilo; pri priči so ju raztrgale in požrle. Vsa vas se je zgrozila nad tem dogodkom in vsakdo je spoznal, da je bila to božja kazen. Starčeva hči pa se je omožila z enim najlepših fantov v vasi, ki je pri njenem očetu zaprosil za njeno roko in jo vzel za ženo. Ob njuni svatbi je bilo v vasi veliko veselja in še danes živita srečno. Kdor ne verjame, naj se le ozre naokrog, pa bo videl mnogo takšnih domov. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako dalje.