Waltey

Prevod

Nekoč je živel mož po imenu Norimitsu, nekdanji upravitelj province Mutsu in oče Tachibane no Suemichija, nekdanjega upravitelja province Suruga. Čeprav ni izhajal iz bojevniške rodbine, so se ga ljudje bali, saj je bil izredno močan, in užival je precejšen sloves. V mladosti je služil kot dvorni spremljevalec pri cesarski straži. Neke noči je iz stražarskega prenočišča odšel k neki ženski; opasal si je le meč in vzel s seboj enega samega dečka, mladega služabnika. Ko je šel proti jugu po ulici Ōmiya, se mu je zazdelo, da nekdo stoji za velikim obzidjem. Obšla ga je bojazen, vendar je šel naprej. Bilo je pozno ponoči, osmega ali devetega dne v mesecu, in luna se je že približala zahodnim goram, zato je bila notranja stran zahodnega obzidja v senci in ni mogel videti, ali tam kdo stoji. Tedaj se je iz smeri obzidja zaslišal glas: »Hej, ti, ki greš mimo! Ustavi se! Tu so plemeniti gospodje, ne boš kar tako odšel!« Norimitsu si je mislil: »Saj sem vedel,« in pospešil korak. »Kaj, misliš, da nam boš kar pobegnil?« je zavpil nekdo in se pognal za njim. Ko je zaslišal žvenket, je sklonil glavo in pogledal nazaj. Loka ni videl, zagledal pa je bliskajoč se meč. »Torej nima loka,« si je rekel, se pritajil in stekel. Zasledovalec ga je dohiteval in že se mu je zdelo, da mu bo razklal glavo, zato je nenadoma švignil vstran. Mož, ki se je zaletel za njim, se v svojem zagonu ni mogel pravočasno ustaviti in ga je prehitel. Norimitsu je počakal le toliko, da je potegnil meč, nato pa zamahnil in mu razklal glavo po sredini. Mož je omahnil naprej in se zvrnil na obraz. Komaj si je Norimitsu oddahnil, že je nekdo zavpil: »Kaj se je zgodilo z njim?« in drugi mož se je pognal za njim. Meča še v nožnico ni utegnil spraviti; stisnil si ga je pod pazduho in bežal. »Kakšen predrznež!« je vpil zasledovalec in se mu bližal. Ta je tekel še hitreje od prvega, zato je Norimitsu pomislil: »Tega pa najbrž ne bom mogel ukaniti kakor prejšnjega.« Nenadoma je počepnil. Zasledovalec se je v svojem silovitem teku spotaknil obenj in padel na obraz. Norimitsu se je obrnil, skočil k njemu in mu, še preden se je mogel pobrati, razklal glavo. Zdaj je že mislil, da je konec, a bili so trije in preostali je zavpil: »Zdaj pa res ne boš odšel kar tako! Kakšna nesramna baraba!« Ter se trdovratno pognal za njim. »Tokrat bom gotovo ob življenje. Bogovi in Buda, pomagajte mi!« je v mislih prosil Norimitsu. Meč je prijel kakor sulico in se nenadoma obrnil proti možu, ki je drvel za njim. Ta se je s polnim zaletom naravnost nasadil nanj. Tudi sam je zamahnil, toda ker je pritekel preblizu, ni presekal niti Norimitsujeve obleke. Meč, ki ga je Norimitsu držal kakor sulico, pa ga je prebodel skozi sredo telesa. Ko je Norimitsu obrnil ročaj, se je mož zvrnil vznak. Nato ga je še udaril in mu pri rami odsekal roko, v kateri je držal meč. Norimitsu je odskočil in prisluhnil, ali je tam še kdo, vendar ni bilo slišati nobenega glasu. Stekel je naprej, stopil skozi vrata Nakamikado in se stisnil k stebru. »Kaj neki se je zgodilo z dečkom?« je pomislil in čakal. Deček je medtem ves objokan hodil proti severu po ulici Ōmiya. Norimitsu ga je poklical in ta je ves vesel pritekel k njemu. Poslal ga je v stražarsko prenočišče po drugo obleko in se preoblekel. Ker sta bila vrhnje oblačilo in široke hlače, ki jih je nosil prej, okrvavljena, je dečku naročil, naj ju dobro skrije, in mu strogo zabičal, da mora molčati. Nato je spral kri z meča, vse skrbno uredil in se, kakor da se ni nič zgodilo, vrnil v prenočišče ter legel. Vso noč mu je srce nemirno razbijalo ob misli: »Kaj, če se razve, da sem to storil jaz?« Ko se je zdanilo, pa so ljudje začeli razburjeno govoriti: »Pri Ōmiyi in Ōimikadu ležijo trije veliki možje, pobiti le malo drug od drugega. Kako strahovito je moral kdo vihteti meč! Najprej smo mislili, da so se pobili med seboj, a po ranah se vidi, da je vse posekal isti meč. Jih je pokončal kak sovražnik? Sicer pa so videti kakor razbojniki.« Dvorjani so se začeli vabiti: »Pojdimo si jih ogledat!« Tudi sam bi jih bil rad videl, vendar mu ni bilo do tega, da bi šel tja; po drugi strani bi utegnil vzbuditi sum, če ne bi šel. Tako se jim je nejevoljno pridružil. Natlačili so se v voz in se odpeljali na kraj. Ko so se približali in pogledali, so trupla še vedno ležala tam, ne da bi se jih bil kdo dotaknil. Ob njih je stal mož, star nekaj čez štirideset let, z gostimi zalizci. Oblečen je bil v neokrašene široke hlače in obledelo modrikasto oblačilo iz svile jamabuki; spodaj je nosil dobro obeljeno spodnjo obleko. Opasan je bil z mečem, ki je imel nožnico in ročaj prevlečena z merjaščevo kožo, na spodnjem delu nožnice pa še krzneno zaščito. Nosil je usnjene nogavice iz goveje kože in nizko prirezane čevlje. Praskal se je pod pazduho, kazal s prstom zdaj sem, zdaj tja, se obračal na vse strani in govoril. Norimitsu se je ravno spraševal, kdo neki je ta človek, ko je pritekel dvorni sluga in dejal: »Tisti mož pravi, da je on opravil z razbojniki, ki so ga napadli.« »Kako dobrodošle besede!« si je mislil Norimitsu. Tedaj je dvorjan, ki je sedel spredaj v vozu, ukazal: »Pripeljite ga sem, da ga povprašamo o podrobnostih.« Sluga je stekel ponj in ga privedel. Od blizu so videli, da ima mož goste zalizce, obrito brado in široke nosnice. Brki so mu bili rdečkasti, oči pa krvavo podplute. Pokleknil je na eno koleno in položil roko na ročaj meča. »Kako se je to zgodilo?« so ga vprašali. »Sinoči okoli polnoči sem bil nekam namenjen in sem šel tod mimo,« je odgovoril. »Tedaj so se trije zagnali za menoj in zaklicali: ‘Kaj, misliš, da boš kar tako odšel?’ Pomislil sem, da so najbrž razbojniki, se spopadel z njimi in jih pobil. Ko pa sem si jih danes zjutraj ogledal, sem videl, da so to možje, ki bi me bržkone najraje videli mrtvega. Kaže torej, da so me napadli iz sovraštva. Zdaj stojim tu in čakam, da pridejo oblastniki.« Med pripovedovanjem se je dvigal in posedal, kazal s prstom in se širokoustil. Ljudje so vzklikali: »No, no!« in ga spraševali naprej, on pa se je ob pripovedovanju čedalje bolj razvnemal, kakor bi bil obseden. Šele tedaj je Norimitsu lahko prepustil zaslugo drugemu in si mirno ogledal trupla, čeprav ga je na tihem še skrbelo: »Se mi vendarle ne vidi na obrazu?« Ko se je bil namreč pojavil nekdo, ki se je sam razglasil za storilca, je vse prepustil njemu in o tem molčal. Šele na stara leta je svojim otrokom povedal to zgodbo.

Izvirnik

今は昔駿河前司橘季通か父に陸奥前司のりみつと云人ありけり兵の家にはあらねとも人に所をかれ力なとそいみしうつよかりける世におほえなとありけりわかくて衛府の蔵人にそありける時殿居所より女のもとへ行くとて太刀はかりをはきて

小舎人童をたた一人くして大宮をくたりにいきけれは大垣の内に人のたてるけしきのしけれはおそろしと思て過けるほとに八九日の夜ふけて月は西山にちかくなりたれは西の大垣の内は影にて人のたてらんもみえぬに大垣の方よりこゑ斗してあのすくる人まかりとまれ公達のおはしますそえすきしといひけれはされはこそと思てすすとくあゆみて過るをおれはさてはまかりなんやとて走かかりて物のきけれはうつふきてみるに弓のかけはみえす太刀のきらきらとしてみえけれは木にはあらさりけりとおもひてかいふして逃るを追付てくれは頭うちわられぬとおほゆれは俄にかたはらさまにふとよりたれはをふ物の走はやまりてえととまりあへすさきに出たれはすこしたてて太刀をぬきて打けれは頭を中よりうち破たりけれはうつふしにはしりまろひぬようしんとおもふ程にあれはいかにしつるそといひて又物の走

かかりてくれは太刀をもえさしあへす脇にはさみてにくるをけやけきやつかなといひて走かかりてくるものはしめのよりは走のとくにおほえけれはこれはよもありつるやうにははかられしと思て俄にゐたりけれは走はやまりたるものにて我にけつまつきてうつふしにたうれたりけるをちかひてたちかかりておこしたてす頭を又打破てけりいまはかくとおもふ程に三人ありけれはいま独かさてはえやらしけやけくしていく奴かなとてしうねく走かかりてきけれはこのたひは我はあやまたれなんす神仏たすけ給へと念て太刀を桙のやうにとりなして走はやまりたるものに俄にふと立むかひけれははるはるとあはせて走あたりにけりやつも切けれともあまりにちかく走あたりてけれはきぬたにきれさりけり桙のやうに持たりける太刀なりけれはうけられて中よりとほりたりけるを太刀の束を返しけれはのけさまに

たうれたりけるを切てけれは太刀もちたるかいなを肩より打おとしてけりさて走のきて又人やあるとききけれとも人のをともせさりけれは走まひて中御門の門より入て柱にかひそひてたちて小舎人童はいかかしつらんと待けれは童は大宮をのほりになくなくいきけるをよひけれは悦て走きにけり殿居所にやりてきかへとりよせてきかへてもときたりけるうへのきぬ指貫には血の付たりけれは童してふかくかくさせて童の口よくかためて太刀に血のつきたるあらひなとしたためて殿ゐ所にさりけなくて入ふしにけり夜もすから我したるなときこえやあらんすらんとむねうちさはきておもふ程に夜明てのち物ともいひさはく大宮大炊御門辺に大なる男三人いく程もへたてす切ふせたるあさましくつかひたる太刀かなかたみに切合て死たるかとみれはおなし太刀のつかひさま也敵のしたりけるにやされと盗人と

おほしきさまそしたるなといひののしるを殿上人ともいさ行てみてこんとてさそひてゆけはゆかしはやと思へともいかさらんも又心えられぬさまなれはしふしふにいぬ車にのりこほれてやりよせてみれはいまたともかくもしなさてをきたりけるに年四十余斗なる男のかつらひけなるか無文の袴に紺のあらひさしの青き山吹のきぬの衫よくさらされたるきたるか猪のさやつかのしりさやしたる太刀はきて牛の皮たひに沓きりはきなしてわきをかきおよひをさしてとむきかうむき物いふ男たてりなに男にかとみるほとに雑色の走よりきてあの男の盗人かたきにあひてつかうまつりたると申といひけれはうれしくもいふなる男かなとおもふ程に車の前に乗たる殿上人のかの男めしよせよ子細とはんといへは雑色走よりてめしもてきたりみれはたかつらひけにてをとかひそり鼻さかりたり赤ひけなる男の血目にみなし

て片膝つきて太刀の束に手をかけてゐたりいかなりつる事そととへは此夜中はかりに物へまかるとてここをまかり過つる程に物の三人おれはまさにまかり過なんやと申て走つつきてまうてきつるを盗人なめりと思給へてあへくらへふせて候也今朝みれはなにかしを見なしと思たまふへきやつ原にてさふらひけれは敵にて仕りたりけるなめりと思給れはしや頭ともをまつてかくさふらふなりとたちゐぬをよひをさしなとかたりたれは人々さてさてといひてとひきけはいととくるふやうにしてかたりおるその時にそ人にゆつりえて面もたけられてみけるけしきやしるからんと人しれす思たりけれと我となのるもののいてきたりけれはそれにゆつりてやみしと老て後に子ともにそかたりける

Nalagam bralnik