Waltey

Waltey

Kako je Motosuke padel s konja

Uji Shūi Monogatari · anonimna srednjeveška zbirka
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Kako je Motosuke padel s konja

Vir
Uji Shūi Monogatari
Avtor
anonimna srednjeveška zbirka
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
日本語
Čas branja
3 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
162 元輔落馬事

O izvirniku

Uji Shūi Monogatari

Srednjeveške japonske pripovedi o menihih, duhovih, čudežih, prevarah in vsakdanjih presenečenjih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Uji Shūi Monogatari v jeziku 日本語.

Besedilo

Kako je Motosuke padel s konja

Nekoč je pesnik Motosuke, ki je postal namestnik predstojnika cesarskih skladišč, služil kot cesarski odposlanec na prazniku svetišča Kamo. Ko je jezdil po veliki aveniji Ičidžō, je prišel mimo številnih kočij dvorjanov, ki so se postavili v vrsto, da bi gledali sprevod. Pomislil je, da se ne spodobi kar mirno odjezditi mimo, ko pa ga vsi gledajo, zato je silovito pognal konja. Konj se je splašil in ga vrgel s sebe; starec je padel naravnost na glavo. Mladi plemiči so zgroženo strmeli vanj, toda že se je naglo pobral. Pri tem mu je z glave zdrknilo dvorno pokrivalo. O čopu ni bilo niti sledu; videti je bilo, kakor da ima na glavi poveznjeno lončeno skledo. Konjski spremljevalec je ves zmeden pobral pokrivalo in mu ga skušal posaditi nazaj na glavo, Motosuke pa ga je z roko odrinil za hrbet. »Nehaj že sitnariti! Malo počakaj, tem mladim gospodom moram nekaj povedati,« je dejal in stopil pred kočije dvorjanov. Sonce mu je sijalo na glavo, da se je vsa bleščala; bil je prav klavrn prizor. Ljudje na aveniji so se gnetli kakor na sejmu in se brez konca krohotali ter vpili. Tudi iz kočij in z gledalskih odrov je donel smeh. Motosuke je stopil k eni izmed kočij in spregovoril: »Mladi gospodje, mar mislite, da sem izpadel bedak, ker sem padel s konja in izgubil pokrivalo? Nikar tako ne mislite. Zakaj celo razsodnemu človeku se pogosto zgodi, da se ob kaj spotakne in pade. Kaj šele konju, ki vendar nima človeške pameti! Ta avenija je strašno kamnita. Konju z uzdo zategujemo gobec, da še hoditi ne more, tudi če bi hotel; če ga pri tem vlečemo zdaj sem, zdaj tja, seveda skoraj pade. Konju torej ne gre ničesar očitati. O kitajskem sedlu niti ne govorimo, pa še v stremena se ni mogoče pošteno opreti. In ker se je konj tako hudo spotaknil, sem padel. V tem ni nič sramotnega. Kar pa zadeva pokrivalo: saj ni reč, ki bi si jo privezali. Na glavi ga držijo lasje, ki jih skrbno zatlačimo vanj. Meni pa so lasje ob sencih izginili, tako da jih kratko malo ni več. Če pokrivalo zato pade, mu nimam česa zameriti. Pa tudi brez primere ni to. Ta in ta minister ga je izgubil med obrednim očiščenjem pred slovesnostjo velikega okušanja prvega riža, ta in ta srednji svetnik pa med tedanjim cesarskim sprevodom. Takšnih primerov je toliko, da jih sploh ni mogoče vseh našteti. Zato se mladi gospodje današnjih dni, ki teh reči ne poznate, ne bi smeli smejati. Če se smejete, ste pravzaprav sami bedaki.« Tako je hodil od kočije do kočije, upogibal prste, našteval primere in jim vse razlagal. Ko je naposled povedal do konca, je velel: »Daj sem pokrivalo!« Vzel ga je in si ga poveznil na glavo. Tedaj je spet završal nepopisen krohot. Konjski spremljevalec je pristopil, da bi mu popravil pokrivalo, in rekel: »Zakaj si ga niste nadeli takoj po padcu? Čemu ste jim govorili vse te nepotrebne reči?« Motosuke pa mu je odvrnil: »Ne govori neumnosti! Prav zato, ker sem jim vse tako razumno pojasnil, se mi ti mladi gospodje poslej ne bodo več smejali. Sicer bi se mi ti jezikavi mladci smejali še leta in leta!« Takšen je bil: spravljati ljudi v smeh je imel kar za svoje poslanstvo.

Izvirnik

162 元輔落馬事

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

いまはむかし哥よみの元輔くらのすけになりて賀茂祭の使しけるに一条大路わたりける程に殿上人の車おほくならへたてて物見けるまへわたる程においらかにてはわたらて人見給にと思て馬をいたくあをりけれは馬くるひて落ぬ年老たるものの頭をさかさまに落ぬ君達あないみしと見る程にいととくおきぬれは冠ぬけにけり本鳥つゆなしたたほときをかつきたるやうになん有ける馬副手まとひをして冠をとりてきせさすれとうしろさまにかきてあなさはかししはしまて君達にきこゆへき事ありとて殿上人ともの車の前に歩よる日のさしたるに頭きらきらとしていみしうみくるし大路のもの市をなしてわらひののしる事限なし車桟敷の物ともわらひののしるに一の車のかたさまに歩よりていふやう君達この馬よりおちて冠おとしたるをはおこなりとや思給しかおもひ給まし其故は心はせある人たにも

物につまつきたをるる事は常の事也まして馬は心ある物にもあらす此大路はいみしう石たかし馬は口をはりたれはあゆまんと思たにあゆまれすとひきかう引くるめかせはたをれなんとす馬をあしと思へきにあらすから鞍はさらなる鐙のかくうへくもあらすそれに馬はいたくつまつけは落ぬそれわろからす又冠のおつるは物してゆふ物にあらす髪をよくかき入たるにとらへらるる物なりそれにひんはうせにたれはひたふるになしされはおちん冠うらむへきやうなし又例なきにあらすなにのおととは大嘗会の御禊におつなにの中納言はその時の行幸におつかくのことくの例もかんかへやるへからすしかれは案内もしり給はぬ此比のわかき公達わらひ給へきにあらす笑たまははかへりておこなるへしとて車ことに手をおりつつかそへていひきかすかくのことくいひはてて冠もてこといひてなん取てさし入けるその時にとよみてわらひののしる事限なし冠せさすとてよりて馬そひの

いはくおち給則冠をたてまつらてなとかくよしなし事は仰らるるそといひけれはしれ事ないひそかく道理をいひきかせたらはこそこの君達はのちのちにもわらはさらめさらすは口さかなき君達はなかく笑なん物をやとそいひける人わらはする事役にするもの也けり