Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je dvorni služabnik po imenu Kadobe no Fushō. Bil je mlad in reven, a je nadvse rad streljal z lokom. Vadil je celo ponoči; iz strehe svoje skromne hiše je pulil deske in si z njimi svetil pri streljanju. Ženi to ni bilo po volji, tudi sosedje so govorili: »Joj, kako nespametno ravna!« On pa je odvrnil: »Če bom ostal brez hiše in bom moral tavati naokrog, kaj bo zaradi tega trpel kdo drug?« In še naprej je kuril strešne deske ter streljal. Ni ga bilo človeka, ki ga ne bi zaradi tega grajal. Tako so nazadnje pošle vse deske na strehi, potem pa je razcepil in pokuril še špirovce in letve. Zatem je za kurjavo porabil sleme in prečne tramove, nazadnje pa razsekal in sežgal še lege in stebre. Medtem ko so se ljudje zgražali, češ kako neverjeten človek je to, je razcepil in pokuril celo podnice in tramove pod njimi ter se zatekel pod streho k sosedu. Ko je gospodar opazoval njegovo početje, si je mislil: »Ta bo razdrl in pokuril še mojo hišo!« Zato ga ni bil prav nič vesel, toda Fushō ga je miril: »No, no, le še malo potrpite,« in tako je mineval čas. Glas o njegovem izvrstnem streljanju je nazadnje prišel do dvora. Poklicali so ga, da bi nastopil na lokostrelskem tekmovanju, in ker se je odrezal imenitno, je požel cesarjevo občudovanje. Nazadnje so ga poslali v province nabirat rokoborce za sumo. Zbral je veliko dobrih rokoborcev, poleg tega pa si pridobil še nešteto dragocenosti. Ko se je vračal v prestolnico, je plul mimo kraja, imenovanega Kawane-jima, kjer so se zbirali morski razbojniki. Eden njegovih spremljevalcev je tedaj rekel: »Poglejte tja! Tisti čolni so gotovo razbojniški. Kaj boste storili?« Kadobe no Fushō mu je odgovoril: »Možje, nikar ne zganjajte preplaha! Četudi bi jih bilo na milijone, boste že videli!« Iz usnjene skrinje je vzel oblačila, ki jih je nosil na lokostrelskem tekmovanju, se skrbno oblekel ter si po vseh pravilih nadel dvorno pokrivalo in vrvice, s katerimi se je privezovalo. Spremljevalci so se razburili: »Se vam je zmešalo? Četudi se jim ne moremo ubraniti, bi si vendar lahko vsaj postavili ščite!« Ko si je vse lepo uredil, je razgalil ramo, se ozrl na desno in za seboj ter stopil na streho ladijske kajute. »So zdaj že na šestinštirideset bujev od nas?« je vprašal. Spremljevalci so od groze bruhali žolč in govorili: »Zdaj ni več čas za takšna vprašanja!« Spet jih je vprašal: »No, so se že toliko približali?« In ko so mu odgovorili: »Zdaj bodo menda že kakih šestinštirideset bujev proč,« se je na strehi postavil v pravilno strelsko držo, dvignil lok in nekaj časa čakal. Ko je pogledal navzgor, je zagledal razbojniškega poglavarja v temni obleki, ki je mahal z razprto rdečo pahljačo in vpil: »Hitro, hitro, veslajte bliže! Vkrcajte se nanje in preložite plen!« Fushō se ni vznemiril. Čvrsto je napel lok, nato pa gladko izpustil puščico. Spustil je lok in pogledal: puščica je tako hitro švignila do prostora, kjer je sedel poglavar, da je oko ni moglo ujeti. Ost se mu je že zarila v levo oko. Razbojnik je kriknil, izpustil pahljačo in se zvrnil vznak. Ko so puščico izvlekli in si jo ogledali, so videli, da sploh ni bila podobna pravim puščicam, kakršne uporabljajo v boju, temveč je bila komaj kaj več kot drobna iver. Ob tem so razbojniki vzkliknili: »Ojoj, to ni navadna puščica! To je božanska puščica! Hitro, hitro, vsi veslajte nazaj!« In so zbežali. Tedaj se je Kadobe no Fushō narahlo nasmehnil. »Kakšni bedaki, da se takole brezskrbno nastavljajo pred menoj!« je dejal, si spustil rokav in sedel s prekrižanimi nogami. Ko so razbojniki v preplahu bežali, jim je v morje padla vreča in še nekaj drugih reči. Plavale so na vodi, Fushō pa jih je pobral in se smehljal, tako pripovedujejo.