Prevod

Tudi to se je zgodilo davno tega, za vladavine cesarja Horikawe. Ko so na dvor poklicali menihe iz Nare, da bi brali Veliko sutro popolne modrosti, je med njimi prišel tudi Meisen. Cesar je tedaj igral na flavto in pri tem menjaval tonske načine, Meisen pa je vsakokrat povzdignil glas v natančnem sozvočju z njim. Cesar se je začudil in dal meniha poklicati k sebi. Meisen je pokleknil na dvorišču, nato pa se je na cesarjev ukaz povzpel na leseno verando. »Ali igraš na flavto?« ga je vprašal cesar. »Nekoliko že znam,« je odgovoril. »Sem si kar mislil,« je rekel cesar, mu podal svojo flavto in mu velel zaigrati. Meisen je skladbo Banzairaku zaigral tako čudovito, da tega ni mogoče opisati. Cesar je bil navdušen in mu je flavto pri priči podaril. Pravijo, da je ta flavta prehajala iz rok v roke in je zdaj pri Kōseiju, predstojniku svetišča Hachiman. (Omenjeno flavto je Kōsei v tretjem letu dobe Kenpō podaril sedanjemu cesarju.)