Prevod

Leta 1853 je judovski krošnjar, čigar cula je bila lahka, mošnja pa polna, prosil, ali bi smel prenočiti v hiši Daniela Bakerja blizu Lebanona v Misuriju. Prošnji so ugodili in tedaj so Samuela Moritza videli zadnjič; ko pa so nekateri sosedje zmajevali z glavami in se čudili, od kod Bakerju toliko denarja, so drugi odgovarjali, da je krošnjarjem nemogoče slediti in da se nikogar ne tiče, če je Moritz hotel zgodaj zjutraj nadaljevati pot ali pa se vrniti v St. Louis po blago. Nekega večera leta 1860, ko se je po grapah vlekla megla in je na zahodu visel mlad mesec, se je častiti gospod Cummings, duhovnik iz tistih krajev, s kočijo vračal domov. Ko je prispel do mostu blizu kmetije »starega« Bakerja, je na njem zagledal moža s culo na hrbtu in palico v roki, ki je nepremično strmel v nekaj pod mostom. Duhovnik ga je vedro pozdravil in ga vprašal, ali bi se rad peljal z njim, mož pa mu je pogledal v obraz in pokazal proti robu mostu. Gospod Cummings je pogledal navzdol, a ni videl ničesar; ko je spet dvignil pogled, je mož s culo izginil. V istem hipu je njegov konj prhnil in planil v dir, tako da se je moral duhovnik povsem posvetiti temu, da je žival spet obvladal; ko se je ozrl nazaj, je videl, da mož še vedno stoji na mostu in gleda čez njegov rob. Duhovnik je sosedom povedal, kaj se mu je pripetilo, in ko se je naslednje jutro z dvema od njih vrnil tja, so našli truplo starega Bakerja, ki je za vrat viselo z mostnega trama natanko pod mestom, kjer je stala prikazen — kajti morala je biti prikazen, saj v prahu, četudi ga je navlažila rosa, ni bilo niti ene stopinje. Ko so možje snemali truplo, so zrahljali zemljo na poševnem bregu in prod, ki se je usul, je razkril okostje z nekaj ostanki oblačil, za katere so ugotovili, da so pripadali Samuelu Moritzu. Je starega Bakerja vest, blaznost ali usoda privedla do tega, da se je obesil nad grobom svoje žrtve?