Prevod
»Pekel, v katerem so ognji ugasnili,« so poimenovali Pusto deželo Dakote. Drzno zahodnjaško poimenovanje se kraju prilega. To je pradavno morsko dno, katerega glinene plasti so zmrzal in povodnji izoblikovale v podobe pagod, piramid in terasastih mest. Med temi fantastičnimi vrhovi, ki žarijo v živih barvah, a so pusti, divji in tesnobni, se vijejo blodnjaki kanjonov. Po gričih, podobnih utrdbam, se podi divjad, klopotače se grejejo na robu kraterja nad gorečimi premogovnimi plastmi in divji ljudje so se tu v obupu upirali prodirajoči civilizaciji. Pokrajino okoli osamelca, imenovanega »Pes čuvaj«, morda straši belka, ki je padla žrtev ljubosumja rdečekožca, ali pa Indijanka, ki so jo tam ubili; naj bo tako ali drugače, v tej pustinji prebiva banši, katere kriki so ledenili kri tudi tistim, ki jim ne bi zastala ob pogledu na medveda ali panterja. V mesečini, ko je pokrajina najbolj skrivnostna in nezemeljska ter oglašanje volkov in sov zbuja nelagodje, je na griču miljo južno od Psa čuvaja videti prikazen; lasje ji plapolajo v vetru, z rokami pa dela nenavadne kretnje.
Če bojne odprave, izseljenci, kavboji, lovci ali kdor koli, ki z dobrimi ali slabimi nameni potuje skozi to deželo, ponoči gredo mimo strašenega osamelca, se skale zasvetijo v fosfornih bliskih in banši šine proti njim. Kot bi želela spregovoriti ali čakala na vprašanje, ki ga še nikomur ni prišlo na misel zastaviti, obstane ob njih v proseči drži; če pa jo vprašajo, kaj hoče, vrže roke kvišku in s krikom, ki miljo daleč odmeva po opustošenih grapah, izgine, hip zatem pa jo je videti na vrhu njenega griča, kako si vije roke. Živina se noče pasti blizu strašenega osamelca in kavboji se ga ogibajo, kajti nihče še ni izrekel besede, ki bi razrešila skrivnost te pokrajine ali pomirila nesrečno banši.
To bitje ima včasih spremljevalca: okostnjaka brez trohice mesa, ki se potika po pepelu in glini ter obiskuje tabore, iščoč glasbo. Če jo zasliši, sede pred vrata in ob njej v ritmu prikimava; če pa mu na dosegu pustijo violino, jo željno pograbi in igra nanjo polovico noči. Njegova glasba je čudovita: zdaj nežna kakor šelest vetra v pelinu, zdaj rezka kakor volčje tuljenje ali srhljiva kakor rožljanje klopotače. Ko se začne vzhod svetliti, glasba vse bolj zamira, in ko se povsem zdani, docela utihne. Toda kdor jo posluša, ne sme za nobeno ceno slediti godcu, če se okostnjak odpravi proč, kajti ne le da ga bo zvabil v skalne pasti, iz katerih ni rešitve, temveč ga bo tam glasba opila, pognala v blaznost in mu nazadnje z urokom izvabila dušo iz telesa.
