Prevod

Jelen, ki ga je mučila žeja, je prišel k nekemu izviru. Med pitjem je v vodi zagledal svoj odsev in se razveselil svojega rogovja, občudujoč njegovo velikost in razvejanost, nad nogami pa je bil zelo nezadovoljen, ker so bile tako tanke in šibke. Ko je še premišljeval o tem, se je pojavil lev in ga začel zasledovati. Jelen se je pognal v beg in si kmalu pridobil veliko prednost. Dokler je tekel po odprti ravnici, je bil na varnem, saj je leva puščal daleč za seboj. Ko pa je prispel v gozd, se mu je rogovje zapletlo med veje, tako da ni mogel več teči, in lev ga je ujel. Tik preden ga je lev pokončal, si je rekel: »Nesrečnež! Reševale so me noge, za katere sem mislil, da me bodo pustile na cedilu, rogovje, v katero sem tako zaupal, pa me je pogubilo.« Tako nas v nevarnosti pogosto rešijo prijatelji, ki jim ne zaupamo, tisti, ki jim povsem zaupamo, pa nas izdajo.