Čaplja in rak

Besedilo

Čaplja in rak

Kako naj najde mir tisti, ki prebiva v hiši skupaj s kačo?

In še:

Prebivati v hiši, kjer je kača, pomeni gotovo smrt.

Celo če kača živi le na robu vasi, je življenje vaščanov v nevarnosti.

Tudi nam, ki prebivamo tam, je življenje vsak dan v nevarnosti.«

Odvrnil je: »Zaradi tega nikar ne obupujta. Tistega požrešneža bo gotovo mogoče ubiti, vendar le z zvijačo.

Zmaga, ki jo nad sovražnikom dosežeš z zvijačo, je večja od zmage z orožjem.

Kdor pozna zvijače, je lahko še tako droben, pa ga niti junaki ne morejo premagati.

Prav tako velja:

Neka čaplja je požrla mnogo rib, velikih, majhnih in srednjih,

nazadnje pa je zaradi prevelike pohlepnosti umrla v rakovem prijemu.«

Vprašala sta: »Kako se je to zgodilo?« Odgovoril je: »7. zgodba: Čaplja in rak. V nekem gozdu je bilo veliko jezero, polno najrazličnejših vodnih živali. Ob njem je prebivala čaplja, ki se je že postarala in ni več mogla loviti rib. Od lakote je bila vsa izčrpana. Sedla je na jezerski breg in jokala; potoki solza, podobnih biserom, so ji kapljali na tla. Približal se ji je rak v družbi drugih vodnih živali. Čapljina žalost ga je ganila, zato jo je spoštljivo vprašal: »Stric, zakaj si danes ne iščeš hrane? Zakaj le sediš tu s solznimi očmi in vzdihuješ?«

Čaplja je odgovorila: »Otrok moj, prav si opazil. Tako zelo se mi je uprlo uživanje rib, da sem se sklenil postiti do smrti. Zato ne jem niti rib, ki mi pridejo čisto blizu.«

Ko je rak to slišal, je vprašal: »Stric, kaj pa je vzrok, da se ti je hrana tako uprla?«

Čaplja je odgovorila: »Otrok moj, ob tem jezeru sem se rodil in odrastel. Slišal sem, da se bliža suša, ki bo trajala dvanajst let.«

Rak je vprašal: »Od koga si to slišal?« Čaplja je odgovorila: »Iz ust zvezdoslovca. Saturn bo namreč presekal voz ozvezdja Rohiṇī in se nato pomaknil proti Marsu in Veneri. Tudi Varāha Mihira pravi:

Če Sončev sin na nebu preseka voz Rohiṇī,

Indra dvanajst let ne pošlje dežja na zemljo.

In še:

Ko je voz Prajāpatija prebit, zemlja, kakor bi zagrešila hud greh,

posuta s pepelom in drobci kosti, opravlja pokoro kakor asket, ki nosi lobanjo.

Prav tako: če Sončev sin prebije voz Rohiṇī,

ali pa ga prebije Mars ali Mesec,

kaj naj še rečem? V tem morju nesreč

ves svet doleti poguba.

Ko Mesec stoji sredi voza Rohiṇī,

ljudje, ki v njem iščejo zavetje,

tavajo neznano kam, jedo meso kuhanih otrok

in pijejo vodo iz razpok, razbeljenih od sonca.

V tem jezeru je malo vode in kmalu se bo izsušilo. Ko se bo to zgodilo, bodo zaradi pomanjkanja vode poginili vsi, s katerimi sem odraščal in se vse življenje igral. Ne morem gledati, kako jih izgubljam, zato sem se sklenil postiti do smrti. Vodne živali iz drugih majhnih jezer njihovi sorodniki že prenašajo v večja. Nekatere, denimo krokodili, varani, rečni delfini in povodni konji, se tja odpravljajo same. Živali v tem jezeru pa so povsem brez skrbi. Zato še toliko bolj jočem, saj tu ne bo ostal živ niti eden, da bi ohranil rod.« Ko je rak to slišal, je čapljine besede sporočil drugim vodnim živalim. Ribe, želve in vsi drugi so prestrašeni prišli k njej in vprašali: »Stric, ali obstaja kakšna pot, po kateri bi se lahko rešili?«

Čaplja je odgovorila: »Nedaleč od tod je jezero, polno vode in okrašeno z goščavami lotosov. Ne bi se izsušilo niti po štiriindvajsetih letih brez dežja. Če mi kdo zleze na hrbet, ga odnesem tja.« Zaupali so ji in jo obstopili z vseh strani ter vzklikali: »Oče! Stric! Brat! Mene najprej! Mene najprej!« Čaplja pa jih je z zlobnim namenom drugega za drugim jemala na hrbet, jih nosila do skale nedaleč od jezera, jih treščila obnjo in jih po mili volji požirala. Nato se je vračala k jezeru in z lažnimi novicami in pozdravi razveseljevala vodne živali. Tako si je vsak dan priskrbela hrano.

Nekega dne ji je rak dejal: »Stric, z menoj si se najprej prijateljsko pogovarjal. Zakaj me torej puščaš tu in odnašaš druge? Danes reši še moje življenje.«

Ko je čaplja to slišala, je zlobno pomislila: »Ribjega mesa sem že naveličan. Danes si bom za spremembo privoščil tega raka.« Posadila ga je na hrbet in se odpravila proti skali, kjer je morila. Rak pa je že od daleč zagledal kup kosti ob skali in spoznal, da so ribje. Vprašal je: »Stric, kako daleč je še tisto jezero? Pod mojo težo si že zelo utrujen. Povej mi.« Nespametna čaplja si je mislila, da ji rak kot vodna žival na kopnem ne more ničesar storiti, zato je z nasmeškom odgovorila: »Rak, kakšno drugo jezero neki? Tako se preživljam. Zdaj se spomni svojega izbranega božanstva, kajti tudi tebe bom treščil ob skalo in požrl.« Komaj je to izrekla, jo je rak z obema kleščama zgrabil za mehki vrat, bel kakor lotosovo steblo, in jo ubil. Nato je s čapljinim vratom počasi odšel nazaj k jezeru. Vse vodne živali so ga vprašale: »Hej, rak, zakaj si se vrnil? Tudi strica ni s teboj. Kaj ga zadržuje? Vsi nestrpno čakamo, pripravljeni na pot.« Rak se je zasmejal in jim odvrnil: »Neumneži! Tisti lažnivec je vse vodne živali prevaral, jih odnesel do skale nedaleč od tod, jih treščil obnjo in požrl. Ker mi je bilo usojeno še živeti, sem spregledal namen tega izdajalca in prinesel njegov vrat. Nikar se ne vznemirjajte več. Odslej bodo vse vodne živali varne.«

Zato pravim: »Neka čaplja je požrla mnogo rib.««

Vran je dejal: »Prijatelj, povej mi torej, kako bo tista hudobna kača dočakala smrt.«

Šakal je odgovoril: »Pojdi v mesto, kjer prebiva kralj. Tam kakemu bogatemu človeku, kralju ali njegovemu ministru, ki ne bo dovolj pazljiv, izmakni zlato verižico ali ogrlico in jo spusti v kačjo duplino. Ko bodo prišli ponjo, bodo kačo ubili.« Ko sta vran in vrana to slišala, sta nemudoma poletela, vsak v svojo smer. Vrana je priletela do nekega jezera in zagledala žene iz kraljevega harema, ki so se igrale v vodi. Ob bregu so odložile zlate verižice, biserne ogrlice, oblačila in nakit. Vrana je pograbila zlato verižico in poletela proti svojemu domovanju. Dvorni stražarji in evnuhi so opazili, da jo odnaša, pograbili gorjače in pohiteli za njo. Vrana je verižico spustila v kačjo duplino in se umaknila daleč stran. Ko so kraljevi služabniki splezali na drevo in pogledali v duplino, so zagledali črno kačo z razprtim vratnim ščitom. Z gorjačami so jo pobili, vzeli zlato verižico in se vrnili, od koder so prišli. Vran in vrana pa sta odtlej živela srečno. Zato pravim: »Kar lahko dosežeš z zvijačo …« *********************************************************************** Za razumnega torej ni nič nedosegljivo. Rečeno je tudi:

Kdor ima razum, ima moč; od kod naj ima moč tisti, ki je brez razuma?

Leva, ki ga je v gozdu opijanila lastna moč, je pogubil zajec.

Karaṭaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Odgovoril je: »8. zgodba: Lev po imenu Bhāsuraka. V nekem gozdu je živel lev po imenu Bhāsuraka. Ker je bil silno močan, je vsak dan brez prestanka pobijal številne jelene, zajce in druge živali. Nekega dne so se vsi gozdni prebivalci, jeleni, merjasci, bivoli, zajci in drugi, zbrali, stopili k njemu in rekli: »Gospodar, čemu vsak dan pobijaš toliko živali, ko pa se nasitiš že z eno samo? Skleni z nami dogovor. Odslej ti bo vsak dan prišla sem, kjer boš počival, po ena žival za hrano; posamezne vrste se bodo menjavale. Tako se boš lahko preživljal brez napora, nas pa ne boš povsem iztrebil. Ravnaj torej po kraljevi dolžnosti. Rečeno je:

Moder vladar, ki kraljestvo uživa počasi in po njegovih zmožnostih,

se kakor ob krepčilnem zdravilu silno okrepi.

Če jo obdelujemo na pravi način in ob ustreznih svetih obrazcih, tudi suha in izčrpana

zemlja daje sadove, kakor les za netenje daje ogenj.

Varovanje podložnikov je hvalevredno in veča zaklad zaslug za nebesa;

njihovo zatiranje pa ruši pravičnost ter prinaša greh in sramoto.

Vladar naj kakor pastir iz krave, ki so njegovi podložniki, počasi molze mleko bogastva,

tako da jih varuje in hrani; preživlja naj se pravično.

Kralj, ki v zaslepljenosti pobije svoje podložnike kakor kozo,

se nasiti le enkrat, drugič pa nikoli več.

Kralj, ki si želi sadov, naj skrbno neguje svoje ljudstvo

z vodo darov, časti in drugih dobrot, kakor vrtnar neguje poganjke.

Čeprav kralj kakor svetilka črpa olje bogastva iz podložnikov,

mu tega nihče ne zameri, če v njem gorijo svetle vrline kakor stenji.

Kakor kravo molzemo ob pravem času in jo hkrati skrbno redimo, tako ravnajmo s podložniki;

tudi ovijalko zalivamo in obiramo, da nam daje cvetje in sadove.

Kakor droben kalček, ki ga skrbno varujemo,

ob svojem času obrodi sadove, jih daje tudi dobro varovano ljudstvo.

Zlato, žito, dragulji in najrazličnejša vozila,

pa tudi vse drugo, kar ima kralj, prihaja od podložnikov.

Vladarji, ki skrbijo za blaginjo ljudstva, uspevajo;

če pa ljudstvo propade, brez dvoma propadejo tudi sami.«

Ko je Bhāsuraka slišal njihove besede, je dejal: »Res, prav imate. Če pa bom sedel tu in mi kak dan ne bo prišla niti ena žival, vas bom gotovo vse požrl.« Obljubili so mu, da bo tako, in se pomirjeni spet brez strahu sprehajali po gozdu. Vsak dan je po vrsti odšla k njemu ena žival. K opoldanskemu obedu se mu je izmed njih odpravil kdo, ki je bil star, naveličan življenja, strt od žalosti ali pa se je bal, da bo izgubil otroke in družico. Nekoč je prišla na vrsto zajčja vrsta. Vse živali so poslale nekega zajca, ki se je, čeprav nerad, počasi odpravil na pot. Premišljeval je, kako bi leva pogubil, in namenoma zamujal, ne da bi ga to vznemirjalo. Med potjo je zagledal vodnjak. Ko se je nagnil čezenj, je v vodi uzrl svojo podobo. Ob tem je pomislil: »Našel sem dobro zvijačo. Bhāsurako bom razdražil in ga s svojo pametjo pripravil do tega, da bo skočil v vodnjak.« K levu je prispel šele proti koncu dneva. Lev je bil zaradi zamude že ves sestradan in razjarjen; oblizoval si je kotičke gobca in premišljeval: »Jutri zjutraj bom za zajtrk izpraznil gozd vseh živali!« Medtem ko je tako razmišljal, se mu je zajec počasi približal, se priklonil in obstal pred njim. Bhāsuraka, ki je ves gorel od jeze, ga je ozmerjal: »Ti ničvredni zajec! Ne le da si majhen in si prišel sam, še zamudil si! Zaradi tega prekrška te bom ubil, jutri zjutraj pa iztrebil še vse živalske rodove.«

Zajec je ponižno odgovoril: »Gospodar, nisem kriv jaz, pa tudi druge živali ne. Poslušaj, zakaj sem zamudil.«

Lev je dejal: »Hitro povej, preden se znajdeš med mojimi čekani!«

Zajec je odgovoril: »Gospodar, ko so danes vse živali videle, da je po vrsti napočil dan zame in da sem tako droben, so me poslale skupaj s petimi drugimi zajci. Med potjo pa je iz neke votline stopil drug, velikanski lev in nam dejal: »Spomnite se svojega izbranega božanstva!«

Odgovoril sem mu: »Po dogovoru gremo h gospodarju, levu Bhāsuraki, da mu bomo za hrano.«

On pa je rekel: »Če je tako, vedite, da je ta gozd moj. Vse živali morajo skleniti dogovor z menoj. Bhāsuraka je navaden tat. Če pa trdi, da je tukaj kralj, pustite pri meni štiri zajce za poroštvo, ti pa ga pojdi poklicat in se čim prej vrni. Tisti izmed naju, ki se bo s svojo močjo izkazal za kralja, bo požrl vse te živali.«

Po njegovem ukazu sem torej prišel k tebi, gospodar. Zato sem zamudil. Zdaj pa ti odloči, kaj naj storimo.«

Ko je Bhāsuraka to slišal, je dejal: »Prijatelj, če je tako, mi nemudoma pokaži tistega tatinskega leva. Nanj bom izlil jezo, ki jo čutim do živali, in se pomiril. Rečeno je:

Ozemlje, zaveznik in zlato so trije sadovi vojne.

Če ne more prinesti niti enega od njih, je nikar ne začenjaj.

Kjer ni pričakovati velike koristi in kjer grozi poraz,

naj razumen človek ne izzove vojne in se ne spušča vanjo.«

Zajec je dejal: »Gospodar, to drži. Bojevniki se bojujejo za svojo zemljo in zaradi žalitev. Toda tisti lev ima zavetje v trdnjavi. Iz nje je prišel in nam zastavil pot. Sovražnika, ki se skriva v trdnjavi, pa je težko premagati. Rečeno je:

Niti s tisoč sloni niti s sto tisoč konji kralji v vojni ne dosežejo tega, kar dosežejo z eno samo trdnjavo. En sam lokostrelec na obzidju se lahko upre stotim. Zato poznavalci vladarske modrosti tako hvalijo trdnjave. Nekoč je Śakra po učiteljevem nasvetu iz strahu pred Hiraṇyakaśipujem z Viśvakarmanovo močjo dal zgraditi trdnjavo. Ta mu je naklonil tudi dar: kralj, ki ima trdnjavo, bo zmagovalec. Zato je na zemlji na tisoče trdnjav. Kakor kača brez strupnikov in slon brez bojne sle postane kralj brez trdnjave plen vsakogar.«

Ko je Bhāsuraka to slišal, je dejal: »Prijatelj, pokaži mi tistega tatinskega leva, četudi je v trdnjavi, da ga ubijem. Rečeno je:

Kdor sovražnika ali bolezni ne zatre takoj, ko se pojavita, ga pozneje, ko se okrepita, pogubita, četudi je sam še tako močan.

In še:

Kdor si želi dobro, ne sme prezreti sovražnika, ki se dviga. Modri namreč učijo, da sta sovražnik in bolezen enaka, saj oba rasteta.

Pa tudi: še tako šibek sovražnik, ki ga ljudje, zaslepljeni od napuha, malomarno zanemarijo, je sprva zlahka obvladljiv, nato pa

kakor bolezen postane neobvladljiv.

Prav tako:

Kdor pretehta svojo moč in se nato odpravi v boj s pogumnim srcem, lahko sam pobije mnoge, kakor je Bhārgava pobil bojevnike.«

Zajec je dejal: »To drži. Vendar sem videl, da je zelo močan. Ne bi bilo prav, gospodar, da se odpraviš proti njemu, ne da bi poznal njegovo moč. Rečeno je:

Kdor ne pozna svoje in nasprotnikove moči, pa se vseeno vneto požene proti sovražniku, propade kakor vešča, ki leti v ogenj. Kdor gre ubit sovražnika, prevzetnega zaradi svoje moči, se lahko tudi sam, čeprav močan, vrne brez ponosa, kakor slon z zlomljenim oklom.«

Bhāsuraka je dejal: »Kaj te to skrbi? Pokaži mi ga, četudi je v trdnjavi.«

Zajec je odgovoril: »Če je tako, naj gospodar pride z menoj.« Nato je stopil naprej.

Pripeljal ga je do vodnjaka, ki ga je opazil na poti, in dejal: »Gospodar, kdo bi mogel zdržati pred tvojo silno močjo? Tatinski lev te je zagledal že od daleč in se umaknil v svojo trdnjavo. Pridi, da ti ga pokažem.« Bhāsuraka je dejal: »Pokaži mi trdnjavo.« Zajec mu je pokazal vodnjak. Neumni lev je v vodi na dnu zagledal svojo podobo in zarjovel. Iz vodnjaka se je zaradi odmeva dvignilo še dvakrat močnejše rjovenje. Lev je pomislil, da je tam njegov sovražnik, se vrgel nanj in izgubil življenje. Zajec pa se je vesel vrnil, razveselil vse živali in odtlej ob njihovih pohvalah srečno živel v gozdu. Zato pravim: »Kdor ima razum, ima moč.« ***********************************************************************

Če torej dovoliš, bom šel tja in z močjo svojega razuma razdrl njuno prijateljstvo.«

Karaṭaka je dejal: »Prijatelj, če je tako, pojdi. Naj bodo tvoje poti srečne. Uresniči, kar si si zamislil.«

Damanaka je nato opazil, da je Piṅgalaka sam, brez Sañjīvake, izkoristil priložnost, stopil k njemu, se priklonil in sedel predenj. Piṅgalaka mu je dejal: »Prijatelj, zakaj te tako dolgo ni bilo na spregled?« Damanaka je odgovoril: »Vaše veličanstvo nas ne potrebuje, zato ne prihajam. Ko pa sem videl, da so kraljeve koristi ogrožene, mi je srce zagorelo od skrbi in sem v svojem nemiru sam prišel, da vam spregovorim. Rečeno je:

Naj bo prijetno ali neprijetno, dobro ali slabo,