Prevod

Ob velikem gozdu je živel reven drvar z ženo in otrokoma; dečku je bilo ime Hänsel, deklici pa Gretel. Komaj so imeli kaj za pod zob, in ko je nekoč v deželi nastopila huda draginja, ni mogel več preskrbeti niti vsakdanjega kruha. Zvečer je ležal v postelji, premišljeval in se od skrbi premetaval, nato pa vzdihnil in rekel ženi: »Kaj bo z nami? Kako naj nahraniva najina uboga otroka, ko pa še zase nimava ničesar več?« – »Veš kaj, mož,« je odgovorila žena, »jutri navsezgodaj odpeljiva otroka v gozd, tja, kjer je najgostejši. Tam jima zakuriva ogenj in vsakemu dava še košček kruha, potem pa greva na delo in ju pustiva sama. Poti domov ne bosta našla in tako se ju znebiva.« – »Ne, žena,« je rekel mož, »tega ne bom storil. Kako naj bi imel srce pustiti svoja otroka sama v gozdu! Kmalu bi prišle divje zveri in ju raztrgale.« – »Oh, ti bedak,« je rekla, »potem pa bomo vsi štirje umrli od lakote in lahko kar začneš skobljati deske za krste.« Ni mu dala miru, dokler ni privolil. »Vseeno se mi uboga otroka smilita,« je rekel mož.

Tudi otroka od lakote nista mogla zaspati in sta slišala, kaj je mačeha rekla očetu. Gretel je bridko jokala in rekla Hänslu: »Zdaj je po naju.« – »Tiho, Gretel,« je rekel Hänsel, »nikar ne žaluj, že najdem rešitev za naju.« Ko sta odrasla zaspala, je vstal, si oblekel suknjič, odprl spodnji del vrat in se izmuznil ven. Luna je svetlo sijala in beli kamenčki pred hišo so se bleščali kakor sami srebrniki. Hänsel se je sklonil in jih nabral v žep suknjiča, kolikor jih je le šlo vanj. Nato se je vrnil in rekel Gretel: »Le pogumno, ljuba sestrica, mirno zaspi, Bog naju ne bo zapustil,« ter spet legel v posteljo.

Ko se je zdanilo, še preden je vzšlo sonce, je prišla žena in zbudila otroka: »Vstanita, lenuha, v gozd gremo po drva.« Nato je vsakemu dala košček kruha in rekla: »Tole imata za opoldne, a ne pojejta prej, ker več ne dobita.« Gretel je spravila kruh pod predpasnik, saj je imel Hänsel v žepu kamenčke. Potem so se vsi skupaj odpravili proti gozdu. Ko so že nekaj časa hodili, se je Hänsel ustavil in ozrl proti hiši, nato pa to počel znova in znova. Oče je rekel: »Hänsel, kaj se oziraš in zaostajaš? Pazi in ne pozabi premikati nog!« – »Ah, oče,« je rekel Hänsel, »gledam svojo belo mucko, ki sedi na strehi in se poslavlja od mene.« Žena je rekla: »Bedak, to ni tvoja mucka, to je jutranje sonce, ki sije na dimnik.« Hänsel pa ni gledal mucke, temveč je vsakič iz žepa vrgel na pot enega od bleščečih kamenčkov.

Ko so prišli v osrčje gozda, je oče rekel: »Otroka, zdaj naberita drva, zakuril bom ogenj, da vaju ne bo zeblo.« Hänsel in Gretel sta nanosila za cel kup dračja. Dračje so prižgali, in ko so plameni že visoko švigali, je žena rekla: »Zdaj pa lezita k ognju, otroka, in si odpočijta. Midva greva v gozd sekat drva. Ko končava, se vrneva po vaju.«

Hänsel in Gretel sta sedela ob ognju, in ko je prišlo poldne, je vsak pojedel svoj košček kruha. Ker sta slišala udarce sekire, sta mislila, da je oče v bližini. Vendar to ni bila sekira, temveč veja, ki jo je privezal na suho drevo in jo je veter udarjal sem ter tja. Ko sta tako dolgo sedela, so se jima od utrujenosti zaprle oči in trdno sta zaspala. Ko sta se naposled zbudila, je bila že temna noč. Gretel je začela jokati in rekla: »Kako bova zdaj prišla iz gozda?« Hänsel pa jo je potolažil: »Počakaj malo, da vzide luna, potem bova že našla pot.« Ko se je dvignila polna luna, je Hänsel prijel sestrico za roko in šel po sledi kamenčkov, ki so se svetili kakor sveže kovani srebrniki in jima kazali pot. Hodila sta vso noč in ob svitu spet prišla do očetove hiše. Potrkala sta na vrata, in ko je žena odprla ter zagledala Hänsla in Gretel, je rekla: »Poredna otroka, zakaj sta tako dolgo spala v gozdu? Mislila sva že, da sploh nočeta več domov.« Oče pa se je razveselil, saj ga je bolelo srce, ker ju je pustil tako sama.

Kmalu zatem je spet povsod zavladala stiska in otroka sta slišala, kako je mati ponoči v postelji rekla očetu: »Spet smo vse pojedli, le še pol hlebca kruha imamo, potem pa je konec. Otroka morata proč. Odpeljiva ju še globlje v gozd, da ne bosta našla poti iz njega; drugače za naju ni rešitve.« Možu je bilo težko pri srcu in mislil si je: Bolje bi bilo, da bi zadnji grižljaj delil s svojima otrokoma. Toda žena ni poslušala ničesar, kar je rekel, zmerjala ga je in mu očitala. Kdor reče A, mora reči tudi B, in ker je prvič popustil, je moral še drugič.

Otroka pa sta bila še budna in sta slišala njun pogovor. Ko sta odrasla zaspala, je Hänsel spet vstal in hotel ven, da bi kakor prejšnjikrat nabral kamenčke; toda žena je zaklenila vrata in Hänsel ni mogel iz hiše. Kljub temu je potolažil sestrico in rekel: »Ne jokaj, Gretel, in mirno spi, ljubi Bog nama bo že pomagal.«

Zgodaj zjutraj je prišla žena in spravila otroka iz postelje. Dobila sta vsak svoj košček kruha, a še manjšega kakor prejšnjikrat. Na poti v gozd je Hänsel kruh drobil v žepu, se pogosto ustavljal in metal drobtinice na tla. »Hänsel, zakaj se ustavljaš in oziraš?« je rekel oče. »Hodi naprej!« – »Gledam svojega golobčka, ki sedi na strehi in se poslavlja od mene,« je odgovoril Hänsel. »Bedak,« je rekla žena, »to ni tvoj golobček, to je jutranje sonce, ki sije na vrh dimnika.« Hänsel pa je postopoma raztrosil vse drobtinice po poti.

Žena je odpeljala otroka še globlje v gozd, kamor še nikoli v življenju nista prišla. Tam so spet zakurili velik ogenj in mati je rekla: »Kar tukaj sedita, otroka, in če bosta utrujena, lahko malo zaspita. Midva greva v gozd sekat drva, zvečer, ko končava, pa prideva po vaju.« Opoldne je Gretel delila svoj kruh s Hänslom, ki je svoj košček raztrosil po poti. Nato sta zaspala in večer je minil, a k ubogima otrokoma ni prišel nihče. Zbudila sta se šele v temni noči in Hänsel je potolažil sestrico: »Počakaj, Gretel, da vzide luna, potem bova videla drobtinice, ki sem jih raztrosil. Pokazale nama bodo pot domov.« Ko je vzšla luna, sta se odpravila, vendar nista našla niti drobtinice več, saj jih je pozobalo na tisoče ptic, ki letajo po gozdu in poljih. Hänsel je rekel Gretel: »Bova že našla pot.« Toda nista je našla. Hodila sta vso noč in še ves naslednji dan od jutra do večera, pa nista prišla iz gozda. Bila sta strašno lačna, saj sta imela le nekaj jagod, ki so rasle pri tleh. Ker sta bila tako utrujena, da ju noge niso več hotele nositi, sta legla pod drevo in zaspala.

Bilo je že tretje jutro, odkar sta zapustila očetovo hišo. Spet sta se odpravila na pot, vendar sta zašla čedalje globlje v gozd, in če ne bi kmalu prišla pomoč, bi morala poginiti od lakote. Opoldne sta na veji zagledala lepo, snežno belo ptičico, ki je tako lepo pela, da sta obstala in ji prisluhnila. Ko je odpela, je zamahnila s krili in poletela pred njima, onadva pa sta ji sledila, dokler nista prišla do hišice, na katere streho je sedla. Ko sta se povsem približala, sta videla, da je hišica zgrajena iz kruha in prekrita s kolačem, okna pa so bila iz prozornega sladkorja. »Kar lotiva se je,« je rekel Hänsel, »in si privoščiva dobro pojedino. Jaz bom pojedel kos strehe, Gretel, ti pa lahko ješ okno, to je sladko.« Hänsel je segel navzgor in si odlomil košček strehe, da bi poskusil, kakšnega okusa je, Gretel pa je stopila k oknu in ga začela grizljati. Tedaj je iz hiše zaklical tanek glas:

»Hrst, hrst, hrustek, kdo grizlja mojo hišico?« Otroka sta odgovorila: »Veter, veter, nebeški otrok,« in nemoteno jedla naprej. Hänslu je streha zelo teknila, zato si je odtrgal velik kos, Gretel pa je iztisnila celo okroglo šipo, sedla na tla in se sladkala z njo. Tedaj so se nenadoma odprla vrata in ven je prilezla prastara žena, ki se je opirala na berglo. Hänsel in Gretel sta se tako prestrašila, da sta izpustila vse, kar sta držala v rokah. Starka pa je zamajala z glavo in rekla: »O, ljuba otroka, kdo vaju je pripeljal sem? Le pridita noter in ostanita pri meni, nič hudega se vama ne bo zgodilo.« Oba je prijela za roko in ju odpeljala v svojo hišico. Tam jima je postregla z dobro jedačo, z mlekom in palačinkami s sladkorjem, z jabolki in orehi. Nato je pripravila dve lepi posteljici z belo posteljnino, Hänsel in Gretel pa sta legla vanju in mislila, da sta v nebesih.

Starka se je le delala prijazno, v resnici pa je bila hudobna čarovnica, ki je prežala na otroke, in krušno hišico je zgradila samo zato, da bi jih privabila. Ko ji je kak otrok padel v roke, ga je ubila, skuhala in pojedla, in to je bil zanjo praznik. Čarovnice imajo rdeče oči in ne vidijo daleč, imajo pa oster voh kakor živali in začutijo, ko se bližajo ljudje. Ko sta Hänsel in Gretel prišla v njeno bližino, se je hudobno zasmejala in posmehljivo rekla: »Ta dva imam, ne bosta mi več ušla!« Zgodaj zjutraj, še preden sta se otroka zbudila, je že vstala, in ko ju je videla tako ljubko spati s polnimi, rdečimi lički, je zamrmrala sama pri sebi: »To bo pa dober grižljaj.« S svojo suho roko je zgrabila Hänsla, ga odnesla v majhen hlevček in zaprla za rešetkasta vrata. Naj je še tako kričal, nič mu ni pomagalo. Nato je šla h Gretel, jo stresla, da se je zbudila, in zavpila: »Vstani, lenoba, prinesi vodo in skuhaj bratu kaj dobrega. Zunaj je v hlevčku in se mora zrediti. Ko bo dovolj rejen, ga bom pojedla.« Gretel je začela bridko jokati, a vse je bilo zaman; morala je storiti, kar je zahtevala hudobna čarovnica.

Ubogemu Hänslu so zdaj kuhali najboljše jedi, Gretel pa je dobivala le rakove lupine. Vsako jutro je starka prilezla do hlevčka in zaklicala: »Hänsel, pomoli prst ven, da potipam, ali si že dovolj rejen.« Hänsel pa ji je pomolil koščico, in ker je imela starka motne oči, je ni razločila. Mislila je, da je to Hänslov prst, in se čudila, zakaj se nikakor noče zrediti. Ko so minili štirje tedni, Hänsel pa je bil še vedno suh, jo je minila potrpežljivost in ni hotela več čakati. »Hej, Gretel,« je zaklicala deklici, »pohiti in prinesi vodo! Naj bo Hänsel rejen ali suh, jutri ga bom zaklala in skuhala.« Oh, kako je uboga sestrica tožila, ko je morala nositi vodo, in kako so ji tekle solze po licih! »Ljubi Bog, pomagaj nama vendar,« je vzkliknila, »ko bi naju vsaj požrle divje zveri v gozdu, bi umrla skupaj!« – »Nehaj se cmeriti,« je rekla starka, »nič ti ne pomaga.«

Navsezgodaj je morala Gretel ven, obesiti kotel z vodo in zakuriti ogenj. »Najprej bova pekli,« je rekla starka, »peč sem že zakurila in testo zamesila.« Ubogo Gretel je potisnila k peči, iz katere so že švigali plameni. »Zlezi noter,« je rekla čarovnica, »in poglej, ali je dovolj vroče, da lahko dava kruh v peč.« Ko bi bila Gretel v njej, je nameravala peč zapreti, da bi se deklica spekla, potem pa bi jo pojedla. Toda Gretel je spregledala njen namen in rekla: »Ne vem, kako naj to naredim. Kako naj zlezem noter?« – »Gos neumna,« je rekla starka, »odprtina je dovolj velika, saj vidiš, še sama bi lahko zlezla vanjo.« Prilezla je bliže in vtaknila glavo v peč. Tedaj jo je Gretel sunila, da je zletela globoko vanjo, zaprla železna vrata in porinila zapah. Uh, kako grozljivo je začela tuliti! Gretel pa je zbežala in brezbožna čarovnica je morala bedno zgoreti.

Gretel je stekla naravnost k Hänslu, odprla njegov hlevček in zaklicala: »Hänsel, rešena sva, stara čarovnica je mrtva!« Hänsel je skočil ven kakor ptica iz kletke, ko ji odprejo vratca. Kako sta se veselila, se objemala, poskakovala in poljubljala! Ker se jima ni bilo treba več bati, sta stopila v čarovničino hišo. Po vseh kotih so stale skrinje z biseri in dragimi kamni. »Ti so še boljši od kamenčkov,« je rekel Hänsel in si jih natlačil v žepe, kolikor jih je le šlo vanje. Gretel pa je rekla: »Tudi jaz bom kaj odnesla domov,« in si napolnila predpasniček. »Zdaj pa pojdiva,« je rekel Hänsel, »da prideva iz čarovničinega gozda.« Ko sta hodila že nekaj ur, sta prišla do velike vode. »Ne moreva čez,« je rekel Hänsel, »nikjer ne vidim ne brvi ne mostu.« – »Tudi čolnička ni,« je odgovorila Gretel, »tam pa plava bela račka. Če jo prosim, nama bo pomagala na drugo stran.«

Poklicala je: »Račka, račka, tu stojiva Gretel in Hänsel. Ne brvi ne mostu ni, na belem hrbtu naju prenesi ti.« Račka je priplavala bliže, Hänsel ji je sedel na hrbet in prosil sestrico, naj prisede k njemu. »Ne,« je odgovorila Gretel, »za račko bi bilo pretežko. Naj naju prenese vsakega posebej.« Dobra živalca je tako tudi storila, in ko sta bila srečno na drugi strani ter sta še nekaj časa hodila, se jima je gozd zdel vse bolj znan. Naposled sta v daljavi zagledala očetovo hišo. Začela sta teči, planila v izbo in se vrgla očetu okrog vratu. Mož ni doživel niti ene vesele ure, odkar je pustil otroka v gozdu, žena pa je medtem umrla. Gretel je stresla svoj predpasniček, da so biseri in dragi kamni poskakovali po izbi, Hänsel pa je iz žepov dodajal prgišče za prgiščem. Tako je bilo vseh skrbi konec in skupaj so živeli v samem veselju. Moje pravljice je konec, tamle miška teče; kdor jo ujame, si lahko iz nje naredi veliko kučmo.