Waltey
Vdovčeva otroka in zajec, lisica, volk ter medved
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Vdovčeva otroka in zajec, lisica, volk ter medved
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 22 min branja
- Obseg
- 18 strani
- Naslov izvirnika
- 030 Copiii văduvului și epurele, vulpea, lupul și ursul
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Vdovčeva otroka in zajec, lisica, volk ter medved
Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli … Živel je mož, ki je imel hčer in sina. Ko mu je umrla žena, mati njegovih otrok, mu vrag ni dal miru, dokler se ni še enkrat oženil. Novi ženi sta bila otroka trn v peti. Ni bilo jutra, ni bilo večera, ni bilo ure, ki jo je dal Bog, da jima ne bi grenila življenja. Zdaj ju je pretepala, zdaj ju je zmerjala, zdaj spet ju je podila od hiše in obkladala z vsemi mogočimi žaljivkami. Ubožca, otroka kakor otroka, nista vedela, kaj naj storita, kako naj se obrneta, da bi ji ustregla; a vse je bilo zaman. Nista imela več mirnega dne, saj jima je bila venomer za petami. Nekega dne je rekla možu: »Poslušaj, mož, če ne odpelješ svojih otrok kam v divjino, da se ju znebiš, ne bom več jedla s teboj kruha in soli z istega krožnika.« »Ljuba žena, kako naj vendar pogubim tako ljubka otročiča? In kam naj ju odpeljem?« »Tega ne vem. Stori, kar ti pravim, pa nič več besed!« Kaj naj bi storil ubogi mož? Če je ne bi ubogal, se je bal, da mu bo razdrla dom in uničila življenje. Če bi jo ubogal, sta se mu smilila otroka. Žena pa mu je toliko časa kljuvala glavo, da je nazadnje sklenil storiti po njeni volji, kajti s svojim nenehnim jezičenjem ga je spravila že skoraj ob pamet. Zgodaj zjutraj je vstal, vzel otroka s seboj in odpravili so se, češ da gredo po drva. Deklica, ki je bila starejša od bratca, je v predpasnik vzela nekaj pesti koruznega zrnja in ga po poti potresala za seboj. Ko so prišli v gozd, jima je oče zakuril ogenj in rekel: »Tako, otroka, ogenj sem vama zakuril. Ostanita tukaj in se grejta, jaz pa grem malo tja naprej nasekat drv. Ko se vrnem, vama prinesem jabolk.« »Prav, očka,« sta odgovorila otroka, »samo nikar se predolgo ne mudi, ker naju je sama strah.« »Nič ne skrbita.« To je rekel in odšel. Ustavil se je kak lučaj stran, splezal na drevo in na njegov vrh privezal kos deske. Kadar je zapihal veter, je deska udarjala ob deblo, otroka pa sta govorila: »Slišiš, oče seka drva.« On se je medtem vrnil k ženi in ji povedal, kaj je storil. Ko se je zvečerilo, sta sedla k mizi in večerjala. Ostalo jima je še nekaj drobtinic in žena je rekla: »Le kje sta zdaj tvoja otroka, mož? Lahko bi pojedla, kar nama je ostalo.« »Tukaj sva, tukaj!« sta se oglasila otroka, prišla izza dimnika njune koče in pojedla ostanke. Ko je oče vstal od mize, ju je mačeha vprašala, kako sta našla pot nazaj. Deklica ji je povedala vse, kar je storila, in kako sta se po prihodu domov skrila za dimnik, ker sta se bala, da bosta tepena. Domov sta torej prišla po sledi koruznega zrnja, ki ga je deklica potresala na poti v gozd. Minilo je nekaj časa in hudobna mačeha je spet začela sitnariti možu, naj se ju znebi. Ker si ni vedel več pomagati, je oče še enkrat vzel otroka in ju odpeljal v gozd. Deklica je tudi tokrat hotela vzeti koruzno zrnje, pa ga ni več našla. Stopila je k ognjišču, da bi zajela pepel, a jo je mačeha s pokerjem udarila po roki. Ko so prišli v gozd, jima je oče zakuril ogenj in ju pustil tam, češ da gre sekat drva. In je šel, pa še kako je šel, kajti k njima se ni več vrnil. Pustimo ga torej in poglejmo, kaj sta počela otroka. Čakala sta in čakala, ko pa sta videla, da očeta ne bo nazaj, sta šla v smeri, kamor je odšel, da bi ga poiskala. Ker ga nista našla, sta blodila po gozdu do večera. Deček, ki je bil mlajši, je od utrujenosti in lakote začel jokati. Tudi deklica je tarnala, saj ni vedela, kaj naj mu da jesti in kje naj najdeta zavetje. Hodila sta in hodila, nazadnje pa sta spet prišla k ognju, pri katerem ju je pustil oče. Deček je kar naprej jokal, ker je bil na smrt utrujen. Mrak ju je zatekel lačna in neprespana. Da bi bratca potolažila in bi z mislijo na jed zaspal ter nehal jokati, je deklica v žerjavico položila kravjak, ki ga je našla tam v gozdu, in mu rekla: »Nikar ne jokaj, sestričin fantek. Poglej, v ogenj sem dala kolač, da se speče. Medtem pa položi glavico sestrici v naročje in malo zadremaj.« Deček je sestri verjel in utihnil. Takrat pa se je pred njima nenadoma pojavil starček. »Dober dan, vnuka moja,« ju je pozdravil. »Bog daj, dedek,« je odgovorila deklica. »Kaj pa imata tam v ognju?« »Kaj naj bi imela, dedek? Kravjak sem položila vanj, da bi potolažila tegale otroka, ki je ves izmučen in sestradan.« Čez nekaj časa je starec rekel, naj ga vzame iz žerjavice, ker bo gotovo že pečen. Deklica ga je ubogala, čeprav je močno dvomila. In kaj mislite, kaj je potegnila ven? Bel hlebec, bel kakor božje obličje. Ta starec namreč ni bil nihče drug kot sam Bog, le da deklica tega ni vedela. Ko je videla tak čudež, se je prestrašila. Saj je dobro vedela, kaj je položila v ogenj, zdaj pa je iz njega vzela nekaj čisto drugega. Vsi skupaj so sedli in jedli. Jedli so in jedli, kruha pa kar ni zmanjkalo. Potem je starec deklici izpulil las, naredil zanke in majhen lok ter jih izročil dečku. »Zdaj imata kruh. S tem pa lovita ptičke, da bosta imela še kaj za zraven.« »Hvala, dedek, hvala!« sta odgovorila oba hkrati. Nato je starec dečka naučil uporabljati zanke in lok, ju pustil tam in izginil. Odtlej je deček hodil po gozdu in lovil ptice, sestra pa jih je pripravljala, tako da sta imela kaj jesti. Zrasla sta in naveličala sta se prenočevati po duplih in goščavah. Želela sta si kotiček, kjer bi lahko položila glavo na vzglavje. Nekega dne je deček na lovu srečal zajca. Že je napel lok, da bi ga ustrelil, ko mu je zajec rekel: »Ne streljaj me, junak, pa ti dam enega svojih mladičev, ki ti bo še v veliko pomoč.« Deček je zajcu ugodil in vzel njegovega mladiča. Šel je naprej in srečal lisico. Rekla mu je enako kot zajec in tudi od nje je dobil mladiča. Čez čas je srečal volka in še od njega dobil mladiča, ker mu je prizanesel in ga ni ustrelil. Prav tako se je zgodilo, ko je srečal medveda. Zdaj je imel deček štiri živali, ki jih je imenoval svoje kužke. Vrnil se je k sestri, za njim pa so šli njegovi kužki, in skrbel je zanje kakor za največji zaklad. Nekega dne je sestra rekla bratu: »Splezaj, bratec, na visoko drevo in se ozri na vse strani, ali boš kje zagledal kaj takega, kar bi bilo podobno vasi.« Do grla sta bila namreč sita tavanja po gozdu, kakor bi bila kakšna razbojnika, od Boga zavržena. Fant je splezal na drevo in sestra ga je vprašala: »Vidiš kaj, bratec?« »Nič ne vidim, le tamle, naravnost pred menoj, se mi zdi, da se nekaj beli. Ne vem pa, kaj je, ker je predaleč, da bi razločil.« »Dobro poglej,« mu je rekla, »in si zapomni, v kateri smeri je. Potem pridi dol, da greva naravnost tja.« Ko sta hodila že kako uro, je spet splezal na visoko drevo, pogledal v tisto smer in zdaj jasno videl hiše. Ko ga je sestra vprašala, ji je povedal, kaj vidi. Pogumno sta jo ubrala naprej in hodila, dokler nista prišla prav tja. In kaj sta zagledala? Pravo gosposko palačo. V njej je prebival zmaj. Vstopila sta, vendar nista našla nikogar. Deklica se je lotila dela, pobrisala prah, pospravila in vsako stvar postavila na svoje mesto. Potem je skuhala jed, sedla z bratom k mizi in jedla. Nato sta se skrila v kamrico. Zvečer je prišel zmaj. Ko je opazil, da ni vse razmetano, kakor je pustil, je vzkliknil: »Kdo mi je naredil to dobroto, da mu jo povrnem?« Otroka sta prišla iz skrivališča in deklica mu je odgovorila: »Jaz sem pobrisala prah in pospravila.« Kako vesel je bil zmaj, se ne da povedati. Pogrinjali so mizo, vsi skupaj jedli in šli spat. Naslednje jutro je fant vzel svoje kužke in šel na lov, saj je bilo to njegovo delo. Tudi zmaj je storil enako. Ko sta se zvečer vrnila, sta ju jed in juha že čakali pripravljeni. Sedli so, se najedli in poveselili. Tako je bilo danes, tako jutri, dnevi pa so bežali, kakor bi jih vrag podil. Čez čas se je zmaj začel vračati z lova pred fantom. Pogovori z dekletom so mu namreč čedalje bolj prijali. In tako je med pomenkovanjem začutil, da mu srce nekam poskakuje, kadar je bil ob njej ali kadar se mu je nasmehnila in mu rekla kaj prijaznega. Prebrisani zmaj je kmalu spoznal, zakaj ga ne vleče več na lov, in začel iskati najrazličnejše izgovore, da bi ostajal doma. Tako je šlo, dokler se z dekletom nista pošteno zaljubila. Fant je medtem gledal svoja opravila in ni opazil, da se zmaj zapleta z njegovo sestro. Poznal je le poštenje, za drugo pa mu ni bilo mar. Zmaju in dekletu se je začelo dozdevati, da jima je fant napoti. Karkoli sta hotela storiti, se jima je zdelo, da ju prav on ovira. Ubožec pa ni ničesar videl in ničesar slišal. Ni se menil za njuno šepetanje, ni opazil zvijač in nagajivosti, s katerimi sta ga nenehno nadlegovala. Enkrat je prišel prepozno in sta že jedla, da se jed ne bi razkuhala, njemu pa sta dala, kar je ostalo; drugič je prišel prezgodaj in je moral počakati, da bo kosilo; zdaj je bilo narobe to, zdaj ono. Enkrat se je sestra jezila na njegove kužke, drugič ga je zmaj gledal izpod čela, in še marsikaj podobnega se je dogajalo. Nekega dne sta se zmaj in fantova sestra dogovorila, da ga ubijeta in se ga tako znebita. Zmaj je hotel za njim v gozd in ga požreti. »Nikar ne hodi, za božjo voljo,« mu je rekla. »Njegovi psi bi te raztrgali na drobne koščke.« »Kaj naj torej storiva?« »Le počakaj, bom že kaj ukrenila, potem pa ti povem, kaj moraš storiti.« Ko je bil načrt tako sklenjen, je sestra začela moledovati pri bratu, da ji je sami doma dolgčas. Prosila ga je, naj ji pusti kužke za družbo. Brat sprva ni hotel, saj jih je bil vajen ob sebi. Po mnogih prošnjah pa se mu je sestra zasmilila in ji jih je pustil, da ji ne bi bilo dolgčas. Ko je odšel na lov brez svojih kužkov, jih je sestra odpeljala v gorsko votlino, nato pa sta z zmajem pred vhod zavalila veliko skalo. Zmaj se je zatem odpravil za fantom v gozd. Ko ga je fant že od daleč zagledal, kako besen in razkačen prihaja proti njemu, je splezal na drevo. Ko je zmaj prišel pod drevo, mu je rekel: »Pridi dol, sovražnik, da te požrem!« »Požrl me že boš,« je odgovoril fant, »prej pa mi daj še toliko časa, da zapojem pesmico iz svojih mladih dni.« »No, pa naj ti bo, ko si si že tako zaželel. Samo hitro poj, nimam časa na pretek.« Fant je zapel: »Naj sliši me, naj vidi me težka zemlja, lahki veter! Kužki moji, prihitite, vaš gospodar umira!« »Zdaj pa pridi dol, da te požrem,« je rekel zmaj. »Počakaj še malo,« je odgovoril fant, »da zapojem še eno pesmico, ti pa medtem vzemi tale opanek in ga glodaj.« Zapel je isto pesem. Da bi smel zapeti še tretjič, mu je vrgel še drugi opanek. Ko je videl, da se še vedno nič ne zgane, mu je dal glodati še kučmo, da bi lahko zapel četrtič. In kaj mislite, kaj se je medtem zgodilo? Ko je zaklical prvič, ga je zaslišal zajec in rekel: »Bratje, naš gospodar je v smrtni nevarnosti!« »Molči, cunja uhljata!« mu je odvrnila lisica in ga klofnila. »Kako si drzneš kaj takega misliti o našem gospodarju?« Ko je zaklical drugič, ga je zaslišala lisica. Ko je ponovila zajčeve besede, jo je volk klofnil in ji odgovoril prav tako, kakor je ona odgovorila zajcu. Ko je fant zaklical tretjič, ga je zaslišal volk. Ko je še on ponovil lisičine besede, ga je medved klofnil in oštel, kako more kaj takega misliti o njihovem gospodarju. Ko pa je zaklical četrtič, ga je zaslišal tudi medved. Zajec se je začel kujati, ker je bil po krivici ozmerjan. »O tem se bomo pomenili pozneje,« je rekel medved, »zdaj pa pokažimo, kaj znamo. Vsi skupaj se uprite v skalo, da jo odvalimo, potem pa v enem dihu k gospodarju, da ga rešimo smrti.« Zajec je nastavil ramo, pa se ni nič poznalo. Pomagala je še lisica in zdelo se je, da se je skala le malo zganila. Še volk se je uprl vanjo in skala se je zamajala. Ko pa je svojo ramo pristavil medved, se je skala odkotalila, medved pa z njo vred. Vsi so planili ven. Nato so se dogovorili, da bodo tekli kakor veter, ne kakor misel, ker bi se sicer pogubili. Ko je fant videl, da njegovih kužkov še vedno ni, se je že začel spuščati z drevesa, kajti zmaj ga je priganjal z grožnjami.
Tedaj pa so, glejte, prihrumeli njegovi kužki, kakor vrtinec, ki ga žene nevihta, in v hipu so bili tam. Fantu se je srce vrnilo na svoje mesto, saj mu je prej že pošteno upadlo. Ko jih je zagledal še zmaj, se je pri priči spremenil v ožgan štor. Kužki so pritekli in vprašali: »Kaj ukazuješ, gospodar?« »Vidite tisti ožgani štor?« »Vidimo.« »Raztrgajte mi ga na kosce, stresite ga, da ne ostane cel, in požrite mu vse meso. Le srce in jetra mi pustite, ker ju potrebujem.« In tedaj so se, častita gospoda, ti štirje kužki lotili ožganega štora in ga tako razmesarili, da od njega ni ostalo niti prahu. V hipu sta ostala samo še srce in jetra. Fant je splezal z drevesa, napravil raženj, nanj nataknil zmajevo srce in jetra ter si ga zavihtel na ramo. Nato se je s kužki vrnil domov. Ko je prišel, je dal raženj sestri, da bi meso spekla nad ognjem. Ko je začelo cvrčati, ji ga je vzel iz rok, meso z vseh strani zarezal in ga obilno nasolil. Potem ga je spet pristavil k ognju, da bi se speklo, a bi ostalo še sočno. Nato je vzel raženj v roko in rekel sestri: »Poglej me, sestra. Odkar te poznam, ti še nikoli nisem dobro pogledal v oči.« Pogledala ga je. Tedaj jo je z ražnjem udaril po očeh, da je oslepela. In rekel ji je: »Sestra moja! Jokaj, dokler s svojimi solzami ne napolniš devetih sodov. Pri devetem ti bom prišel pomagat, in šele tedaj se ti bo povrnil vid.« Pustil jo je tam, da se pokori za svoje grehe, sam pa je s kužki odšel in igral na pastirsko piščal. Hodil je in hodil, dokler ni prišel iz tistega strašnega gozda. Šel je še naprej in nazadnje prispel v vas. Ker je postal žejen, je stopil k neki hiši in prosil vode. Starka, ki je živela tam, mu je rekla: »Nimam vode, ljubi sinko. Pri nas je en sam vodnjak, v njem pa gospodari velik zmaj. Vodo dovoli zajemati samo tistemu, ki mu daruje človeško življenje.« »Dajte mi vedro,« je odgovoril fant, »pa vam grem jaz ponjo.« Vzel je vedro in šel k vodnjaku. Zajel je vodo, se napil in starki prinesel polno vedro. Ko ga je starka zagledala, je vodo pri priči popila, saj jo je žgala strašna žeja. Prosila ga je, naj ji prinese še eno vedro. Ko ji ga je prinesel, je popila tudi tega. »Bog ti povrni in ti daj srečo, ljubi moj fant!« mu je rekla. »Odkar nisem pila, sem že pozabila, kakšen okus ima voda. Komaj še kaj življenja je bilo v meni. Malo je manjkalo, pa bi od žeje izdihnila. Prinesi mi še eno vedro, pa naj ti bo poplačano na onem svetu.« Fant je šel še po eno vedro. In kaj je zagledal? Ob vodnjaku je stala prelepa, ljubko oblečena deklica, tako prikupna, da bi jo najraje popil iz vrča, in jokala je debele solze. »Zakaj jočeš in tožiš, dekle?« jo je vprašal. »Kako naj ne jočem in ne tožim, ko me bo vsak hip doletela smrt?« »Zakaj pa naj bi umrla, sestrica?« »Mar ne veš, da je v tem vodnjaku velikanski kačji zmaj, ki pustoši med ljudmi?« »Nekaj sem že slišal o tem, a ničesar ne vem in ničesar nisem videl. Iz daljnih krajev sem in šele zdaj sem prišel sem. Toda zakaj moraš ti stati tukaj, da te zmaj požre? Mar nimaš staršev?« »Imam starše in vse. Toda pri nas je navada, da mora vsaka družina tej nenasitni pošasti dati človeka, da nam dovoli zajemati vodo iz vodnjaka, saj drugega v vsej okolici ni. Zdaj smo mi na vrsti, da damo človeka za hrano tej zveri. Oče pa ima samo mene. Pripeljal me je, da opravi svojo dolžnost, in moj oče je cesar te dežele.« Fantu se je zasmilila in rekel ji je: »Nikar se ne boj, deklica, saj sem tudi jaz tukaj.« »Z menoj vred te bo pokončal zmaj. Že take junake, kot si ti, pa še lepše in postavnejše, je ugonobila ta prekleta zver.« »Naj poskusi še z menoj. In če pokonča tudi mene, ne bo velike škode, saj nimam nikogar, ki bi jokal za menoj, razen morda svojih kužkov, če me bodo pogrešali. Tako se bom pač tudi jaz pogubil.« »Pojdi, junak, reši vsaj svoje življenje, kajti če ostaneš tukaj, bova umrla oba.« »Po čem pa se pozna, da zmaj prihaja ven?« »Iz vodnjaka začne tuliti.« »Prav. Ti mi medtem malo pobrskaj po laseh, in ko zaslišiš tuljenje, me zbudi, če bom zaspal. Samo nikar ne brskaj po mojem tulcu s puščicami.« Položil ji je glavo v naročje in pri priči zaspal, kakor da bi ga kdo s topim delom sekire udaril po glavi. Dekle pa si ni moglo kaj, da ne bi pobrskalo po njegovem orožju, in pri tem je izgubilo eno puščico za njegov mali lok. Ko je zaslišalo, da je iz vodnjaka začelo tuliti, se ga je balo zbuditi, da ga ne bi oštel, ker ni ubogalo njegove besede. Začelo je tako bridko jokati in prelivati take potoke solza, da bi se človeku od usmiljenja raztrgalo srce. Ena njenih solz mu je padla na lice in fant je pri priči planil pokonci. »Kaj mi je padlo na lice, da me je speklo kakor ogenj?« je vprašal. »Moja solza,« je odgovorila deklica. »Iz vodnjaka je začelo tuliti.« Fant je vzel lok v roke, stopil k vodnjaku in zavpil: »Brž pridi ven, ostudna zver!« »Kaj hočeš od mene, junak?« je odgovorila kača. »Saj sem ti pustila, da po mili volji zajemaš vodo.« »Pridi ven, grda pošast, in se bojuj z menoj!« »Ničesar nimam s teboj. Pojdi po svojih opravkih in me pusti, da opravljam svoje, kakor sem se dogovorila z ljudmi te dežele in kakor mi je namenil Bog.« Fant ni več izgubljal besed, temveč je napel lok. Puščica je poletela in zmaju odbila en jezik, kajti ta pošast jih je imela devet.
Kača je prilezla ven in se spopadla z njim. Jeziki so ji v gobcu švigali kakor bliski in z njimi je tako silovito udrihala po fantu, da je bilo groza. On pa je izstrelil novo puščico in ji odbil še en jezik, potem še enega in spet enega, dokler jih ni odstrelil osem. Ko je hotel na lok položiti deveto puščico, je ni bilo nikjer. Hitro je skočil k dekletu, ji iz las vzel iglo, jo položil na lok in z njo odstrelil še deveti zmajev jezik. Iz zveri je pritekla črna, temna kri, ki je tako smrdela, da se je človeku obračal želodec. Pošast se je še nekaj časa zvijala in premetavala, nazadnje pa obležala mrtva kakor klada. Fant je deklico prosil za robec, vanj zavezal jezike in odšel, igraje na piščal, kužki pa za njim. Dekle je vpilo za njim in ga klicalo. Ko je videlo, da se ne vrne, je hrepeneče gledalo za njim, potem pa spet zajokalo. Njenemu očetu se je zdelo, da mineva že preveč časa, in ker je mislil, da je zmaj njegovo hčer že požrl, je poslal ciganskega slugo z vedrom po vodo. Cigan je delal v kuhinji in je imel za pasom velik nož. Ko je prišel k vodnjaku, se je na moč prestrašil, saj je videl dekle živo in nepoškodovano, zmaja pa mrtvega v velikanski mlaki krvi. Potem se je nekoliko zbral, in ko se je prepričal, da je kača res mrtva, mu je vrag prišepnil, naj potegne nož iz nožnice. Začel je sekati po kači križemkražem in vsevprek, dokler je ni vse razkosal in se od glave do pet poškropil s krvjo. Tako krvav, kakor mesar iz klavnice, je stekel nazaj k cesarju in povedal, da je storil veliko junaštvo: ubil je kačo, ki je pustošila po cesarstvu, in rešil tudi njegovo hčer smrti. Cesar Ciganovim besedam ni prav verjel. Ko pa mu je pripeljal hčer in jo je videl živo, mu je verjel. Dekle je povedalo, da je zmaja ubil nekdo drug, Cigan pa je na ves glas kričal, da je to junaštvo opravil on, in zahteval, naj mu jo dajo za ženo. Cesar je namreč razglasil, da bo njegova hči postala žena tistega, ki jo reši smrti. Dekle pa za nobeno ceno ni hotelo vzeti Cigana za moža. Tedaj se je skozi lino ozrlo v smer, kamor je odšel junak s svojimi kužki, ga zagledalo in ga pokazalo tudi očetu. Cesar je nemudoma poslal za njim nekaj hitrih slov. Dohiteli so ga in ga prosili, naj se vrne, ker ga želi cesar videti in govoriti z njim. Fant se je sprva nekoliko branil, ko pa so ga tako vztrajno prosili, se je pustil pregovoriti in se vrnil. Ko ga je cesar zagledal, ga je vprašal: »Mladenič, si ti rešil mojo hčer smrti?« »Jaz, cesar.« »Laže, cesar!« se je oglasil Cigan. »Ali nam moreš dokazati, junak, da si prav ti ubil to ostudno zver?« »Njeni jeziki bi lahko pričali,« je odgovoril fant. Nato je razvezal robec in mu pokazal jezike. »To je moj robec, oče,« je rekla deklica. »Jaz sem mu ga dala, da je vanj spravil jezike.« Cigan je povsem izgubil pogum. Ko je zagledal jezike, je obstal kakor od strele zadet. Cesar je poslal po zmajevo glavo. Pregledali so jo in vsi navzoči so videli, da nima jezikov. Cesar je razsodil, naj njegovo hčer za ženo dobi junak, ki je ubil zmaja, Cigana pa je ukazal privezati za repa dveh neukročenih konj. Ko so ju spustili, sta ga raztrgala na dvoje. Nato je pripravil veličastno svatbo. Take poroke in takega veselja ne vidiš zlepa. Ko je fant zaživel v sreči in blagostanju, se je spomnil tudi svoje grešne sestre. Kmalu po poroki se je s kužki odpravil ponjo, da jo poišče in tudi njo odreši. Našel jo je, ko je objokovala svoje grehe. Napolnila je že osem sodov solza. Pri devetem ji je pomagal in skupaj sta napolnila še tega. Nato si je s to mešanico solza umila obraz in oči in vid se ji je povrnil. Toda v mislih je še vedno nosila hudičevo zlobo. Brž ko je spet videla, mu je rekla: »Bratec, že dolgo ti nisem pobrskala po laseh. Položi glavo sem, sestrici v naročje, in malo zadremaj, da se spet spomniva otroških dni.« »Prav praviš, sestra. Pozabiva malo na svoje gorje.« Položil ji je glavo v naročje in zaspal. Sestra pa mu je tedaj za uho zabodla drobno kost iz zmajevega okostja in brat je pri priči umrl. Njegovo truplo je položila v sod, ga dobro zaprla in spustila po vodi. Ko so kužki začutili, da je njihov gospodar mrtev, so začeli tako žalostno tuliti, da bi človek najraje zbežal na konec sveta. Volk je s smrčkom v vetru tekal na vse strani, dokler ni našel sledi. Vsi skupaj so se podali za njim ob reki, dokler voda soda ni prinesla bliže bregu. Medved je ves čas prežal, in ko se mu je ponudil pravi trenutek, je planil v vodo, zgrabil sod, ga odnesel na suho in ga treščil ob tla, da se je razletel. Iz njega so potegnili truplo svojega gospodarja in začeli jokati. Ko so tako stali tam in žalovali, je prišla sraka, poskakovala, opletala z repom in govorila: »Čak, čak! Ujemite tatinsko srako, pa ne mene, temveč drugo, meni podobno. Prelomite ji vrat in na mrliča, ki ga objokujete, kanite tri kaplje krvi, pa bo oživel.« Zvita lisica ji je odgovorila: »Kaj praviš, kaj? Stopi malo bliže in povej še enkrat, ker te nisem dobro slišala.« Sraka je prišla bliže in še kar poskakovala. Ko je hotela znova spregovoriti, jo je lisica šavs! zgrabila s šapo in ujela. Prelomila ji je vrat, na gospodarja kanila tri kaplje krvi in oživel je. »O Bog, kako trdno sem spal!« je rekel. »Še dolgo in dobro bi lahko spal, če ne bi bilo nas.« Povedal jim je, da ne ve, kaj ga tako boli za ušesom. Medved je pogledal, zagledal zmajevo kost in začel sesati rano, dokler ni kosti izvlekel. Nato je rano lizal in lizal, dokler se ni zaprla in zacelila. Fant si je umil obraz, vzel piščal in s kužki odšel k svoji ženici, ki ga je že vsa iz sebe od skrbi čakala. Poslal je cesarske služabnike po sestro. Ko so jo pripeljali, je sklical velike sodnike, dvanajst bojarjev, stopil prednje, povedal svojo tožbo in jih prosil, naj pravično razsodijo med njim in njegovo sestro. Bojarji so sklenili, da si zasluži smrt. Cesar pa se je tedaj odpovedal prestolu in nanj posadil zeta, saj je zdaj tudi sam videl, da je pogumen, pravičen in usmiljen, kakršen mora biti cesar. Jaz pa sem zajahal sedlo …
Izvirnik
030 Copiii văduvului și epurele, vulpea, lupul și ursul
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Lost odata ea nici odata, etc. A fostil odata unit omit. Elil avea o fats §i Si remaindii veduvil de mums copiiloru, ilU indemna ariciulu sa se insore de a doua Ora. Neveste-sei lista acesti copila0 ca sarea in ochi. Nu era diminela, nu era sera nu era chid lasata de la Dumnecleil sa nu-i amarasca. Gaud ii ciomagea, cand if cicalea si cand II da tutuloril refloat gonindu-i. Copiif, bietu, ca copii, nu sciati ce sa faca, ce sa dregs, ca sa umble dupa placulti ei ; dara in de;;ertii. Nu mai aveafi di albs ; cad ea se Linea mereil de cara lord. Intr'o cli, ea c.lisebarbatului ei: Me, barbate, de nu ti-ei lua copiii sa-I duel unde-va in pustietate, ca prapadesci, eii paine cu sare de pe unu taleril cu tine nu mai manancii. Da bine, fa nevasta, cum sa prapadescii eti aa lungtate de copila0 ? Si unde sa-1 Nu selu de astea. Sa faci ce 41icu eu, oyi mai multe nu. Ce era sa faca bietulii omit Sä nu o asculte, ii era ca i se risipesf..,e casa si 10 perde rostula. Sä o asculte, ii era mil. de copii. Dupa mai ciocmani muerea o tons, puse in gandu sa-1 faca voia, caci limbutia nevestei 116 scosese afar& din !ilia Se scula, deci, de diminela, iii lua copiii qi plecara impreuna cu vorba ca merge la lemne. Fata, ca una ce era 0 mai mare de catil baiatulu, lua in qorlii vr'o doi pumni de unit baiatd. sa-I duce? eit ce -lit d'ala
presera pe drumii. rand in 1 adure. aci data ajunsera, tatald lord le facu foculii, at of le clise : Eata, copii, facutil focubi : statI aci si ye incalditi ca ea me ducil ia. catil colea, sa tab." nitele lemne, si can, me voiil intorce ame sa ye aducil mere. Bine, tatuta, respunsera copiii, numai sa nu zabovesee multi, cad ne este frica singuri. Fit! pe pace din partea asta. Vise si pleca. Eli se opri la o depArtare catu arunci cu o sburatura de tandare, si se sui inteunil copaciil §i lega unit capataiil de scandura de verfulil copaciului. De cite on batea vintuld scandura se lovea, era copii *eau: Audi, tata -tae lemne. Elu insa se interse la nevasta, si ii qpuse ceea cc fAcuse. Eara daca se facu sera, pusera masa si mancara. Mai remaindu-le nisce tarainituri, II clise nevasta: Undp ore fi copiii tea, barbate, are putea sa manance 0 et .ceea ce ne-a remasii. Eata-ne no!, eta-ne aci. Si e0ra de dupa cosuli bordeiului si mancara. Pupa ce se scula tatabi copfiloril, vitrega intreba pe copii cum a nemeritti de s'ati Intorsti. Era fata ii povesti tote ce Meuse, ci cum se ascunsera dupa co01, data ajunsera acasa de frica sa nu-I bath. Past -mi-te ei se luase dupa dire de malaie ce o presarase fata, cand mersera in padure. Mai trecu, ce mai trecu, §i strigoica de vitrega era se tinu 'de cara barbatului see ca sail prapadesca. 5i neavendil ce-0 face capului, tatalfi isi lua copiiI0 pleca cu de0i er4i in padure. Fata voi sa ia si de asta data melaie, dart nu mai gasi; se duse la vatra st ia cenup ; dart vitrega o lovi cu vetrafulti peste 'nand. Ajungendil in padure, Wahl lore le facu foculil, lass acolo ca sa se duct sa tae lemne. Si s'a cam mai' dusil, si dusil a fostil, caci pe la den0I nu se mai intorse. tzi y'amil aci copiii. IT Int laid,
A*eptart ce ateptara, si data veclurt copiii ci tattlii lore nu se mai intorce, o luart si ei in spre partea in cotro se dusese elu, ca saute. Si negtsindu-lii orbactirt si ei prin ptclure pint in desert. Baiatultl, mai micil fiiiidu, incepu sa scAncesct de ostenelt si de fame. Fata se vaicarea si ea ca nu scia ce sa -1 dea de mancare unde sa se aciueze. Umblati ce unThlaff, si ertsi se intorciail la foculti unde ii lasase tatalil lora. Baiatulil scancea mereil, CA era ruptil de ostenelt. Amurguld dase peste den§ii nemancati si neodihnili. Atunci fata, ca st impace pe copal, st-lil fact a adormi cu gandulil la mancare si sa nu mai plangt, bagt in spuza focului o baligt de vacs ce gtsi p'acolo prin padure, RI clise fratelui seu celui mai micil : Tad cu dada, btietelulil dade!, 'ea ulte ama pusil turta in focti sa se coca. Pant atunci pune iti in pala dadel si trage unu somnuletil Baiatulti creclu pe soru-sa si ttcu. Intr'acestea eta ea se pomenesce cu unti unchine. Bunt vremea, nepotilorti, le clise. Multumimu dumitale respunde fata. Dart ce aveti acolo in foci' ? Ce st avernii, tat& mople, ect am pusii o baligt de vacs ca sa impact"' copilulti asta, care este ruptil de ostenela fii pocaltitti de fame. Si dupa ce mai .Tecju nitelti, clise mosulu sa o scats din spuza et s'o fi coptu. Fata se supuse ; dart cam cu indoialt Candii ce sa vedeti D-vostrt ? scose o ptine albs ca fata lul Dumnecleil. Past-mi-te mosulu acela era chiaril Dumnecleti, fart insa sa scie fata ce-va despre asta. Veclendil fata o astfelil de minune Fe spaimentt. Vecli ca scia ce pusese ea acolo, si acum eca ce scose. Se pusert cu totii si mancart. Mancail mere' §i ptinea nu se mai sfirea. Apo! moplil lua o vita de peril din capulit fete!, facu laturi i unti arculetil, si dandu-le baiatului, le 4ise : sa-lil si capon; bunt. moeicule, ii
Acum aver paine. Cu astea sä prindeti paserele ca sa aver ce manta. Multumim, tats mosule, multumim, respunsera amandot de odata. Apoi mosubi inveta pe Matti cum sa se intrebuinteze cu laturile si cu arculu, ii lass acolo si elii se facu neveclutl De aci inainte baiatulu umbla prin padure si prindea paseri ; era soru-sa le gatea ci aveati de mancare. El se facusera marl' si li se urise a mai manta sera prin scorburi si prin hatisuri. Arti fi voitu sä alba si el unit locsorti sä pue capulti pe capeteitt. Umblandil baiatubi in vinatil, inteuna din dile, intalni unit epure. Elf intinse amnia sageteze. Dara epurele II ciise Nu me sageta, voinicule, ea da tutu puit'l de at met. carele ir va f de mare Noel. Baiatulti asculta pe epure si II lua puiulu. Merse mai inainte si se intalni cu vulpea. Ea ii clise ca si epurele, si if lua unu puiu. Mai merse ce merse, si intalnindu-se cu lupulu, II lua si caci ilu ascultase f.1,getase. Asemenea tacu data se intilni si cu ursulti. Acum baiatul avea patru flare, pe care le numea catelusii lui. Se interse, decI, la soru,sa cu cateIusiI dupa densulii si ingrijea de el' ca de unit lucru mare. Odata, ce -I veni fetii in gandii, ciise fratelui : Urca-te leica intr'unf copaciii mare si to uita in tote partile, dera de vet vedea ce-va asa care sa semene a satit Cad ii sa acrise totii umblandf incoce si incolo prin padure ca nisce haidamaci, urgisiti de Dumnedef. Si se sui baiatulii si-lf intreba soru-sa : VeclI ce-va, leica ? Nu veclil nimicii, de catii, uite, in partea asta incoa. dreptii inainte, mi se alicesce albindf ce-va ; der& nu sciii ce este ca nu mi s'alege, find prea departe. Uita-te bine, ii mai dise fata si sa tii minte incotro este da-te josil sa mergemd drepta acolo. Dupd ce meriera o era se sui pomii se sa-la : lui unit punt, si meld si di intr'una 'naltii,
uita intr'acolo §i veclu bine ca suntil case. Si data ild intrebd fata, elu spuse ceea ce Si plecard §i merse voinicesce pins ce ajunsera dreptil acolo. Cand, color ce sa vecla ? nisce palaturi ca de domnil : era sAl4luinta unui smed ; intrard, darn nu veclurd pe nimeni. Atunci se pune fata §i scuturd, §i dereticA, §i a§eda tote lucru§Orele pe la locurile lord ; apol gati bucate §i se puse la mass si maned cu frate-sed. Apol se ascunserd inteo camard. Sera, eca-te ca vine si Smeuld. Vecju eld ca nu este tote tabard cum l'asase, §i incepu a clice : tine mi-a facutil astu bine sd-1 filed si eti El e§ira de unde erad ascunO, si fata u respunse : ei amd scuturatil §i amil dereticati. Si na bine ce-I paru Smeului, catu nu se p6te spune. Pusera masa, mancara cu tofii §i se culcard. A doua cIi bdeatuld fsi lug caleil §,i pleca in vinati, cd na era treba lui. Asemenea facu si Smeuld. Sera cand se IntOrserd, gasird mancarica si fierturica gata. Se pusera de imbucara §i se veselira. maine asa, trecea dilele ca pecatele de iute. De cats -va vreme Smeuld se intorcea de la vindtore inaintea baeatului. Se dadulcise, vecjI, la vorba cu fata. Si din vorba in vorba, incepu a mi -ti Smeuld ca 11 cam tacae inima cand se da pe langd fatd, on cand acesta II zimbesce si ii spune cate ce-va gogleze. Eli pricepu, holomanulti, de ce nu -li mai trage inima sa merga la vinatii, §i cata felti de felii de pricini ca sä ramie acasa. Si toti astd-felii pima ce se indrAgosti cu fata cum se cade. Baiatuld i§i cats de treba lui §i nu MO de sema ca Smeuld incepuse a umbla cu sotia. Eli scia o dreptate, §i incolo pace bung. Smeului si fetei incepu a li se parea ca baiatulit le std in tale. Ce faceati, ce dregeati, li se parea ca tad de eli se 'mpedica. Dara elti saracultl, nici nu vedea, nici nu auclea. Eli nu lua aminte la §optele lord, nu se uita la tertipurile si la renghiurile ce-I totti juca : ba ca a venitil veclu. lul. tta, Atli vsimti
prea tarcliu, §i, ca sa nu se treed bucatele de fertti, el mancaserd mai 'nainte, Yi lui ii da, te ce; ba ca a venitti prea de vreme si sd mai atepte pin& sa se pue masa; ba ca una, ba, ca alta cand se supdra soru-sa pe cateii lui, cand Smeulti II cata chionddrigt, si multe d'alti de astea, de tote. Intr'o cu Smeuld se vorbi cu sora bdiatului ca sa-lit omore, §i sd scape de elu. Smeulu voia SA' se clued in padure dupa densula §i manance, Nu te duce, val de mine, ii ;Ilse ea, a te face midi farime cainii lul. Apoi cum sd faceintl dart ? Lad ca puiti eft la tale, si pe urma 111 spuiit eu ce sa faci. astii-felti fiindti s,iretenia, sora baiatulul incepu_sti se milogesca pe langa frate-seti, ca ii este uritit singurd acasa. Pentru acesta flu rugti ca s& -i lase cateii sd-I tie de urn. De o cam data frate-seil nu voi, cad se invetase cu el. Dart dupa mai multe rugAciuni, i se facu mild de soru-sa, MA alai ea sd-i tie de uritii. Plecanda eld in vinatti fara cateil lul, soru-sa iI lud, II baga intr'o vagdund de munte, §i puse impreund cu smeulit, unit bolovanti mare la gura vagdunei. Apoi Smeulii se lud dup& densulit in pAdure. Vedendti elu pe Smell de departe a vine necdjitit §i teacdnitti dupd densulti, se sui inteunit copaciti. Cum ajunse, Smeulu ii dise : Da-te josti, vrajma§ule, ca an& sd te manancii. De mancatil, me vei mance ; Ara pima una alta, da -in regazti sd cantil unit cantecelit de rand eramti tinerelit, respunse baiatulti. El, aide, hatdrulil ti-e mare. Dara cants mai curandin ca n'amii vreme de perdutti. Elu cant& : Unit N'aude N'a vede Na greulti parnintului. mill i se-la §i-,
Si usorulti ventului, Ca'telusii mei, Ca vd piere stapAnula. Di acum date joss sa to manancil, clise Mai star nitelii, respunse bdiatulti, sa mai cantil unu cantecelti, si na opinca asta de o rode ping atunci. Elu cants acelasil cantecti. Si ca sa mai cante unit canted'', ii dete dna o opined. Vddendii ca nu se simte nimicil, elu ii dete si caciula sa o rods pind va canta si a patra Ora. Ce sa ve4i D-ta ? Gaud a strigata hataiii, a auclitii epurele, si clise : fraploril, se prapadesce stdpinelubl nostru. Tad' urechi de carps, ii 4ise vulpea si-i trase o palma, to sa gandesci stapanului nostru asa? Gaud a strigatil a doua ors, a auclitia vulpea. Picenda ea ce ;Ilse si epurele, lupulu i-a trasil o palnati si i-a respunsil intocmai cum facuse vulpea epurelui. Gaud a striagtil a treia ors, a auchtti. lupulu. Si clicendit si elu ceea ce clisese vulpea, ursulu ii trase o palmd si lui si iilu infrunta de ce sa &lased stapanului asa Dail dud a strigatil a patru Ora, at* si ursulti. Epurele incepu sa se fitiescd ca pe nedreptil a fostil infuntatti. Lasa ca ne-ornii judeca pe urma, clise Ursula, acum sa ye vedem Ia lucru. Puneti 'liana toff cu totulti sa ddmil bolo vanulii la o parte si sa mergemii Intr'unti sufletil sä ne scapannti stapanulti de la peire. Puse epurele umerula ; dara nu se cunoscu nimicil. Puse si Vulpea, si pare ca incepu sa se cunOsca ors -cumil ca se misca bolovanulu. Puse si lupulu umerubl, si cletind; erdIcand puse, mare, Ursula, umerulti lui, se dete bolovanulti d'a rostogolubl, si ursulu peste ea. Si esird cu totif dud Apol se sfatuird a merge ca ventultl, era nu ca gandulu, cAci se prdpaclescu. Baiatula data veclu, ca nu vial cdtelusii lui, totmal incepuse a se da josil; cad Smeulia ilu intelise cu Imbiela. Cdni Smeulti. Aucliti, reit.
unde lmi venea mare, catelusiI, Si ImI venea ca vartejula dust' de furtunA, si Inteo clipA ajunsera dreptii acolo. BaiatuluI II veni inima la locii, cad o cam sfeclise. Ears Smeulu, daca ii veclu si elu se facu unit bustenil pi rlitil.. Cum ajunsera catelusiI, ii clisera : Ce poruncesci, stapane ? Vedell voi bustenulti Ala pirlitu ? flu vedemil. Sa mi-hi facell harta, parta ; scuturall, sa mi-15 totil trupult1 sa-I mane*, d6r inima si ficati1 sa-I cA -mi trebue mie. Unde mise se puse, cinstifl boerl, AT catelusI pe bustenulii cell"' pirlitu si unde mi hartanira de nu se alese nici prafulil de densulil. lute° clipela de ochi nu mai remase de densulii de catil inima si ficatil. Si dAndu -se josu din copaciii, baiatulti facu o frigare, puse inima si ficatii SmeuluI inteensa, si o lua d'a spinare. Apo' se /ntorse acasa cu catelusl cu Daca ajunse acask dete frigarea soru -sei sa o pue la foc ca sa se friga carnurile. Dupa ce incepu a se parpAli, baiatulti luA frigarea din mana suroru-sei, crests friptura pe de tote partile si 11 dete sare multA. Si puind'o- erasi 1a focil sa se friga pinA ce era cu mustulil intr'Ansa. Apol lu- Ana frigarea in mana, aise soru-seI.: Uita-te, soro, in mine ; cad de cand to cunoscil, eu nu veclutii ochisoriI. Ea se ulta 1a clansulii. Ears elu ii dete cu frigarea peste ochi, de orbi. Si ri clise : Soru-mea! sa' plane pinA vei umplea cu lacramile tale noa burl ; la cea d'a noa voiu veni si eu sa -ti ajutu si numai atunci sail vie ochil la locti. 0 lash' acolo ispasesca pecatele I era ell)." pled. cu sel, cantandu din cavalil. Si se duse, si se duse, pinA ce esi din codru acela naprasnicula. Mai merse ce mai merse si dete de unit satil. Si insetosanclil, se duse la a cad si ceru 'ea apa. Baba, stApAna casel, II tlise : sfesiati, lAsati, o lad cAtelusil sa tont B-arrin
N'amu dragulii mamei, apa; cad la not se afla numai o fantanA. In ea este Wapiti unul balauril mare ; si elil lad sä ia apa numai pe eel ce ii darue cate capil de omil. Ad'o vadra, respunse OA, sa me duct' et' sa aduct. apa Elu lua vadra §i se duse la fantana. LuA apA si beu, qi aduse babel vadra plina. Cum o veclu baba o ton, cAci era fripta de sete. Ea liii rugA sa-I mai aduca una : §i data fi aduse, o beu si pe aceea. Dumnecleil sä primescA, §i sa te norocesca, dragulit rnamei flecaia§il I ii mai dise baba. Si uitasemil gustulil apei de cand n'amil mai JAW". Nu mai ramasese sufletil in mine. P'aci, p'aci, era sa me sfar§esc de sete. Mai adu -mi una, si sa o gAseti pe lumea cealalta. Pidata se duse sa mai aduca o vadra. and ce sa vacla ? La gura fantanei o rata frumoasa de WO sorbi intr'o bardaca si gingas imbracata, plangea cu lacrAmile catii De ce plangi si te tanguesci, fats mare ? o-- Intreba Cum n'41 plange cum nu m'a§i tangui, candii imi amortea din clips in clip& ? Da de ce sa mod, suratA ? Apoi D-ta nu scil CA aid in fantana este unit balauril mere de ..erpe care bantue omenirea ? Amu auclitil de aa ce-va; darn nici nu sciii, nici n'amil veclutu ; cad et' sun tit de pe alte morii, si numai acum amt' ajunsil aid. DarA to de ce BA staff aid sa te manance balaurulii? Ail dOra n'ai parinti ? Ba amt' §i paring §i totil. InsA la not este obiceiulil ca fie-care sa dea cate un capil de omit acestul nesatiosil ca sa -i lase sa ia apA de la fantana,caci numai astA fantana este in coprinsulil acesta: §i acumil este rendulil nostru sa dam omil pentru mancarea acestei jivine. Si tata numai pe mine me are ; elu m'a adusil ca faca rendulli §i tata este imperatulil locului acestuia. Lul i se Wu mils de dena §i ii clise : Nu te teme, fetico, de nimeni, cAci suntii qi et' pe aid. E01 cu minei. unA bau pun-multi. balaura, ai otepta
Cap voinici ca d'al de tine, si Inca si mai cbipesi, si mai tantosi de cate tine, mai rapuse asta flail blestemata. SA me bisuie si of ; si de nfo repune si pe mine, data jafif in ciuperci; cad n'are eine sä planga dupa mine ; afara doll de catelusii me!, data me yore 1 Asa si el sä me prApAdescii. Du-te voinicule, de-ti scapa macarti viata to ; caci standti aid, amendoi perimii. Ce Berme are balaurule cand ese afara ? Incepe a urla fantana. Bine. Ia cauta-mi to mai bine nitelii in cape, si cand ye! aucli urletulti sA me scoll, de voiti fl adormite ; dara nu care cum-va sA umbli in tolba mea cu sagetile. Si puse capulti in pOla fete!, si indata adormi, ca si cand Pare fi lovitti cine -va cu muchea secure! in cape. FE.ta nu se putu tine si umbla la uneltele lei si-1 perdu o sageticA de care punea elu in arculetule lul. Si audinde faritana ca incepe a urla, ea se temii de a-hi scula, ca sa n'o dojenOsca ca i-a cAlcate vorba. Si unde incepu a plange cu foce si cu pirjoie, de ti se rupea inima de mila el. Si picandd o lacramA dd ale el pe obraclulti lui, ehl oda% sari dreptil In susii, clicende : Ce fu Ore aceea ce pica pe obrazule mee ca m'a fripte In fie*" ? Lacremile mele, ii respunse fata. A Inceputil sa urle Multi. AtuncI Raub"' lsi lea arculetuhl in mans. Si ducendu-se la gura fantanel, odata racni : Esi mai curandti afara fiara spurcata Ce ai cu mine voinicule, respunse serpele ; ca te iambi sa iei apa die. void. Es!, dihanie urfta, cu mine sA te lupti. Eti n'amil nimicti cu tine, du-te intr'ale tale si da-mi pace sa'mi faptuescti treburile mele, dupa invoiala ce ame eu cu 45menii locului acestuia, si dupa cume m'a lasate pe mine Dumnedee. Atunci baiatulfi nici una, nici doa, intinse arculii si sburand sageta, lug o limbs balaurului; cad' avea nog limb! acea !
jiganie. $i esindu serpele se lua la lupta cu densulti. Iijuca limbile in gura ca fulgerulti si le arunca asupra baiatului, de prapadescli. Ears elu mai trase o saga& mai lua o limbi si inca una, si era, una. ping ce sageta optii limb!. Cand sa pue si a noua sageta, ia-o de unde nu e. Se repecji jute si Ina fetii din capii unii ad], ilu puse la arca, si cu elu lua si limba anoua a balaurului. Si curse din fiara nisce sange negru si mohoratti si cu o duhere de-11 era scarba. Se mai svarcoli ce se mai svareoli dihania, si ramase morta bumbena. Si cerendii batista de la fata, lega limbile inteensa si plecd cantandti din cavalti, cu cateii dupa Ilu striga fata, ilti chema ; si data ve0 ca nu se intone, se uita cu jindu dupa densulti. Apol se puse de isnOva pe plansti Veclendu tatalti fete! ca se Intarclie timpulu, si ereclendii ca balaurulti fi va fi mancatil fata, trimise unit tiganti cu vadra sfi aduca apd. Tiganulu fiindii la bucatarie, avea unti cutitil mare la brad. Daca ajunse la cantina, se sperie, bahnita veclendu fata vie nevatamata, era pe balaurii mortis inteunti baltacti de sange catii pe colo de mare. Apol nitelti in fire, si lucredintandu-se ca serpele e mortis, ce-i da lul dracula in gandti ca-s1 nose cutitult din teca si incepu a mi-ti cresta pe serpe si crucisa si curmecjisii, pans ce flu facu ciopati, ciopati, si se umplu de sange de susti pana josii. Asa plin, ca unil parlagiii de la zalhana, se interse fuga la imperatulii si spuse a a fatutu o isbanda mare, ca omorase pe serpele ce-i bantuia imperatia scapase si fata de la merte. Imperatului nu-T prea venea sä crecla spusele tiganului dara dupa ce -i aduse fata si o vecju, creclu. Fata spuse ca altulti ra omoratil ; dud tiganulu striga in gura mare a etii a facutil acea vitejie §i cerea as -I dea fata, de sotie ; cad asa clisese imperatulti, ca tine i-o scapa fata de la morte, a lul sotie sd fie. Fata nu vrea nici in ruptulti capului si is pe tiganii de, barbatti. Atunei se uita prin butia rotii in spre partea In care plecase voiniculii cu catelusii lui vedu, arata si tataluT seu si-I densulti. viindu-al gi-lit
Imperatulti trimise numal de eau dupe densulti nisce oracari Ilil ajunse, qi-lil rugara se se intone ca voesce imperatulil gift vacla qi se-I vorbesca. Elti se mai impotrivi nitelii. Dare, dace veclu ca-lil tntetescil cu rugaciunile, se indupleca qi se interse. Cum Ilii ve;lou Imperatulii, 11 Oise : Flacaule, tu mi-al scepata fata de la morte? Eii, imperate. Minte, imperate, cjise qi liganulil. Putere-ai tu voinicule, se ne dovedesci, ca tu esci acela ce a ucisil Tiara spurcatO Limbile chiar ale dihaniI aril putea sa marturisesce, respunse elil. Atunci scose Batista qi-i areta limbile. Acesta este batiste mea, tate, 11 4ise qi fata. Eli i-amil dat'o de a pusii limbile 1ntr'ensa. Tiganulu o sfeclise. Elii remase ca tresnitil din ceru, tend veclu limbile. Imperatulti trimise de aduse capetina balaurului. Si cautandil veciura top cel de fate ce ea n'avea limbi. imperetult1 hotera ca pe fate sic) is de sotie voiniculii carele a ucisil balaurulii, ere pe tiganil porunci de-14 lege de cOdele a del cal neinvetati, qi dandu-le drumuhl l'a ruptil in doe. Apol facu o nunta d'alea infricoqatele. Aqa nunta q'ara veselie mai la rani. Earl elit data se veclu In bine, IV aduse aminte qi de pacetOsa de soru-sa. Nu trecu multu de la ctmunie, qi se duse cu cateii dupe densulfi sa o caute qi se o mentuiascii qi pe dense. 0 gesi deci plangenduli pacatele. Umplusese nptil buti de lacrimi. Elli 11 ajutti la butia a noa qi o umplu qi pe acesta. Apoi spoian.du-se pe obrazil qi pe ochi cu amestecatura acesta de lacrimi, Ii veni veclulil. Ea ,1nsa tail cu gandulti dracului. Cum se facu cu lumina, II clise: ,- Frate, este multil timpti de dud nu ti-amil mai cautatil
in capti. Pune capuld ici in pole dadei, si mai trage unit somnisorti, ca se ne mai aducemil aminte din copilarie. Ca bine dici, soro. Ia se mai uitarmi necazurile. Si puse capulu si adormi. Soru-sa atunci Ii infipse unit °sit din osele snaeului dupa urechi, si Indata muri fratele sea. Apol luandu-I trupulti, flu baga intr'unti butoiti, ilu infunde bine si ilu dete pe Caleii cum simfira ca li s'a rapusu stapanulu, se pusera pe unti chilomanti de-fl venea sa-11 el lumea in capil. Eara lupulu incepu a alerga cu nasulil in ventil in tote partile pina ii dete de urma. Si se luara cu totil dupa densulti pe marginea Oriel pine ilu dete apa mai la male. Ursuld se atinea mereil, One fi veni bine, se repecli in apa, lua butoiuld in brate, esi cu densulti la uscatil si trantindu-lii odata, se sparse. Scosera trupulti stapanului lord din butoiti si Incepura planga. Standit el acolo si plangende, eta ca vine o colofana jucandii si fitiindu din coda, cjicea : Cata, cafe. I sa prindeli o cotofana faura, dar nu pe mine, ci alta ca mine ; se-I rupeti gatule in doe, si sa picafi trel. picaturi de sange peste mortaciunea ce o plangep, si va invia Dare vulpea cea sireta, II respunse Ce elici tu, ce cua? ea de-te mai incoce si mai spune odate, ca n'auclii bine. Cotofana se dete mai aprope si totti juca Si cand era sa mai dice. Inca o date, hat ! pune Vulpea ghiara pe densa si o prinde. Si rupandu-I gatuld, pica trei picaturi de sange peste stapenult"' lord si invie. Of Domnel greti somnti mai dormiiii, clise elti. Puteal tu sa dormi multii si bine, data nu eram noi. Elu spuse ca nu scie ce are de ilti dare dupe ureche. Ursulti se ate, si veclendii osulti smeului, puse gura si supse rana pine ce esi osulu, apoi incepu a linge, si linse, si linse pine ce se Inchise si se vindeca. Se spala pe ochi, si luandu-s1 cavalulti plea cu cafelusii dupe densulii si ajunse la sotiora lui care Ili astepta cu inina sarita. Trimise slujitorii imperatesci de aduse pe soru-sa. Si aducand Oda. si tow st-ld
pe judecgtoril eel marl', tau boerl din doi-spre-clece, merse de se jelui, si ceru sä faca judecata drepta intre elti qi soru-sa Boerii gAsira cu cale cá ea cu mOrte sä se omOre. Era imperatulli se cobori atunci din scaunula imps rAtiei §i puse pe ginere-seti, fiindu ca veclu §i elu acum ca era vitezti, dreptil milosit ca unit Imperatil Era eu incklecaill etc.
Nadaljuj z branjem
