Prevod

Izvor mnogih nenavadnih zemljepisnih imen je postal predmet golih ugibanj, kar je še toliko večja škoda, saj zbujajo tako slikovite predstave. Radi bi na primer vedeli, kako sta Burnt Coat in Smutty Nose dobila svoji imeni. Konglomerat, ki leži raztresen po poljih južno od Bostona, domačini poznajo kot roxburyjski pudingov kamen; po besedah dr. Holmesa so te skalne gmote kosi pudinga, velikega kot kupola državnega parlamenta, ki ga je velikanova družina v navalu jeze razmetala naokrog in je okamenel tam, kjer je padel. A zaradi njegovega videza bi mu v vsakem primeru rekli pudingov kamen. Dogodek, po katerem je čer Norman's Woe dobila ime, se ni ohranil v zapisih, čeprav je znano, da sta se gospodar Norman in njegov sin tam naselila v sedemnajstem stoletju. To legendo je skali podaril Longfellow, ki opisuje brodolom v divjanju zimskega viharja leta 1680 — brodolom ladje Hesperus pod poveljstvom Richarda Normana, po katerem je naslednje jutro naplavilo na obalo truplo neznanega lepega dekleta, odetega v led in privezanega na zlomljen jambor.

Enega najbolj nenavadnih primerov, kako se je v imenu ohranila pomenljiva besedna zveza, pa najdemo v legendi o rtu Point Judith na Rhode Islandu, v nedolžni besedni igri. Pred približno dvema stoletjema je vihar v dežju in megli gnal neko ladjo proti obali. Kapitanove oči so bile stare in slabotne, zato je hčer Judith poklical, naj stoji ob njem pri krmilu, medtem ko je ladjo krmaril čez peneče se valove. Nenadoma je vzkliknila: »Kopno, oče! Vidim kopno!« »V kateri smeri?« je vprašal. Toda tega, kar mu je opisovala, ni mogel videti, bučanje vetra pa je preglasilo njen glas, zato je zavpil: »Pokaži, Judith! Pokaži!« Dekle je pokazalo v smer, kjer je videlo lomljenje valov, in stari pomorščak je spremenil smer ter ladjo rešil pred brodolomom. Ko je prispel v pristanišče, je povedal zgodbo o hčerini prisebnosti, drugi kapitani pa so pozneje, ko so pluli mimo rta, tega poimenovali Point Judith.