Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili dejal: »Nekoč sem se naveličal nenehnega bivanja v kalifovi palači in služenja v njej, zato sem zgodaj zjutraj zajahal in odšel. Sklenil sem, da se bom potepal po puščavi in se razvedril, svojim služabnikom pa sem rekel: ‘Če pride kalifov sel ali kdo drug, mu povejte, da sem že navsezgodaj odšel po opravkih in da ne veste, kam sem šel.’ Nato sem se sam odpravil na pot in jezdil po mestu. Ko je dan postal vroč, sem se ustavil v ulici, imenovani al-Haram …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo osma noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili dejal: ‘Ko je dan postal vroč, sem se ustavil v ulici, imenovani al-Haram, da bi se umaknil žgočemu soncu. Neka hiša je imela prostoren pomol, ki je segal nad ulico. Komaj sem se ustavil, je prišel temnopolti služabnik in vodil osla. Na njem sem zagledal sužnjo; pod njo je bilo z dragulji okrašeno pregrinjalo, oblečena pa je bila tako razkošno, da si večjega razkošja ni bilo mogoče zamisliti. Bila je lepe postave, imela je zasanjane oči in ljubke kretnje. Nekega mimoidočega sem vprašal po njej in povedal mi je, da je pevka. Že ob prvem pogledu nanjo mi je srce prevzela ljubezen in v sedlu nisem mogel več mirno sedeti. Vstopila je v hišo, pred katere vrati sem stal, jaz pa sem začel premišljevati, s kakšno zvijačo bi prišel do nje. Medtem ko sem še stal tam, sta prišla dva čedna mladeniča in prosila za vstop. Gospodar hiše ju je povabil noter. Razjahala sta, jaz pa sem razjahal z njima in jima sledil v hišo. Mislila sta, da me je povabil gospodar. Nekaj časa smo sedeli, nato so prinesli jedi in jedli smo. Potem so pred nas postavili pijačo. Prišla je sužnja z udem v roki, pela je, mi pa smo pili. Vstal sem, da bi opravil potrebo, in gospodar je mladeniča vprašal, kdo sem. Povedala sta mu, da me ne poznata. ‘Nepovabljen gost je,’ je dejal, ‘a prijeten človek, zato lepo ravnajta z njim.’ Vrnil sem se in sedel na svoje mesto. Sužnja je zapela nežno melodijo s tema verzoma:

Reci gazeli, ki gazela ni, in mlademu jelenu s temno obrobljenimi očmi, ki jelen ni: v samoti si moški, ne ženska, v koraku pa ženska, ne moški. Zapela ju je lepo, družba je pila in bila navdušena. Nato je zapela več pesmi z nenavadnimi napevi, med njimi tudi eno mojih skladb, s tema verzoma:

Obledela bivališča so dekleta zapustila; kjer je bilo nekoč veselje, zdaj je pusta, nema samota. To pesem je izvedla še bolje kakor prvo. Nato je pela razne stare in nove pesmi z nenavadnimi napevi, med njimi spet eno mojih skladb, s tema verzoma:

Reci tistemu, ki se je užaljen obrnil proč in se od tebe oddaljil: dosegel si, kar si dosegel, četudi si se le igral. Prosil sem jo, naj jo ponovi, da bi ji lahko popravil izvedbo. Tedaj se je eden od mladeničev obrnil k meni in dejal: ‘Še nikoli nismo videli tako predrznega nepovabljenega gosta! Ti ni dovolj, da si se nam nepovabljen pridružil, pa si še pesmi naročaš? Zate res velja pregovor: nepovabljen gost, pa še zahteve ima!’ Od sramu sem povesil glavo in mu nisem odgovoril. Njegov prijatelj ga je skušal ustaviti, a se ni dal. Nato so vstali k molitvi. Sam sem se še malo pomudil, vzel ud, zategnil strune in ga skrbno uglasil. Potem sem se vrnil na svoje mesto in molil z njimi. Ko smo končali molitev, me je tisti človek spet začel grajati in zmerjati. Vztrajal je pri svojem razgrajanju, jaz pa sem molčal. Sužnja je vzela ud in preizkusila strune. Začudila se je spremembi in vprašala: ‘Kdo se je dotikal mojega uda?’ ‘Nihče od nas,’ so odvrnili. ‘Pač, pri Bogu!’ je rekla. ‘Dotaknil se ga je izurjen mojster te umetnosti, saj je napel strune in ga uglasil, kakor ga zna le pravi mojster.’ Rekel sem ji: ‘Jaz sem ga uglasil.’ ‘Pri Bogu, vzemi ga in zaigraj nanj!’ me je prosila. Vzel sem ga in zaigral čudovito, zahtevno melodijo, ki bi skoraj lahko umorila žive in obudila mrtve, ob njej pa zapel te verze:

Imel sem srce, ki me je ohranjalo pri življenju, pa ga je ožgal ogenj in je zgorelo. Njena ljubezen mi ni bila dana; človek prejme le, kar mu je namenjeno. Če sam nisem okusil ljubezni, jo je brez dvoma okusil vsak, ki je ljubil.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo deveta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili dejal: ‘Ko sem odpel svoje verze, ni bilo v družbi nikogar, ki ne bi skočil s svojega mesta. Posedli so predme in rekli: »Pri Bogu, naš gospod, zapoj nam še eno pesem!« Odgovoril sem: »Z veseljem in v čast mi bo.« Nato sem zanesljivo ubral strune in zapel te verze:

Kdo bo pomagal srcu, ki ga nesreče razjedajo in so ga od vseh strani oblegle žalosti? Tistemu, ki je s puščico zadel moje srce, ni dovoljeno prelivati krvi zaljubljenca, skrite med drobovjem in rebri. Na dan slovesa se je razkrilo, da je bilo upanje na bližino ob ločitvi le ena od lažnih utvar. Prelil je kri, ki je brez ljubezni ne bi prelil; ali je kdo, ki bo mojo kri maščeval in zahteval zadoščenje? Ko sem odpel verze, so vsi vstali, nato pa se od silne zamaknjenosti zgrudili na tla. Izpustil sem ud iz rok, oni pa so vzkliknili: »Pri Bogu, ne delaj nam tega! Zapoj nam še eno pesem in naj te vzvišeni Bog še obilneje obdari!« Rekel sem jim: »Ljudje, zapel vam bom še eno pesem in potem še eno in še eno, pa tudi povedal vam bom, kdo sem. Jaz sem Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili. Pri Bogu, še pred kalifom se prevzetno vedem, kadar pošlje pome, vi pa ste me danes zasuli z grobimi besedami, ki jih ne prenesem. Zato, pri Bogu, ne bom izrekel niti besedice in ne bom več sedel z vami, dokler ne odstranite tega razgrajača iz svoje družbe!« Njegov prijatelj mu je dejal: »Prav pred tem sem te svaril in se bal zate.« Nato so ga prijeli za roko in odvedli ven. Vzel sem ud in zapel svoje skladbe, ki jih je prej pela sužnja. Potem sem gospodarju hiše zaupno povedal, da mi je sužnja segla v srce in da brez nje ne morem več zdržati. »Tvoja je,« je rekel, »pod enim pogojem.« »Katerim?« sem vprašal. »Da ostaneš pri meni mesec dni. Potem bodo sužnja in ves njen nakit ter obleke tvoji.« »Prav, storil bom tako,« sem odvrnil. Pri njem sem ostal ves mesec in nihče ni vedel, kje sem. Kalif me je iskal vsepovsod, vendar ni dobil nobene vesti o meni. Ko je mesec minil, mi je gostitelj izročil sužnjo z vsemi njenimi dragocenostmi in mi dal še enega služabnika. Z vsem tem sem se vrnil domov. Zaradi veselja nad sužnjo se mi je zdelo, kakor da bi dobil ves svet. Takoj nato sem zajahal in se odpravil k al-Mamunu. Ko sem stopil predenj, mi je dejal: »Gorje ti, Ishak! Kje si bil?« Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo. »Pri priči mi pripeljite tega človeka!« je ukazal. Pokazal sem jim, kje je njegova hiša, in kalif je poslal ponj. Ko je prišel, ga je vprašal o vsem dogodku, mož pa mu je povedal svojo zgodbo. Kalif mu je dejal: »Plemenit človek si in prav je, da ti pri tvoji plemenitosti pomagamo.« Ukazal je, naj mu dajo sto tisoč dirhamov, meni pa rekel: »Ishak, pripelji sužnjo.« Pripeljal sem jo in zapela mu je. Njeno petje ga je prevzelo in ga navdalo z velikim veseljem. »Določil sem ji nastop vsak četrtek,« je dejal. »Prišla bo in pela izza zastora.« Nato je ukazal, naj ji dajo petdeset tisoč dirhamov. Pri Bogu, s tisto ježo sem obogatel sam in obogatil še druge!’«