Prevod

Nekoč je živel sultan iz Kiliindija, ki se mu je rodil sin edinec in ga je silno ljubil. Ko je umiral, je svojim vezirjem naročil: »Predajte kraljestvo mojemu sinu in ljubite ga, kakor ste ljubili mene.« Nato je umrl.

Ko je minilo žalovanje, je zavladal njegov sin. Tudi vezir je imel sina in mladeniča sta bila velika prijatelja. Dolgo sta uživala bogastvo in razkošje kraljestva.

Nekega dne je sultanov sin rekel vezirjevemu sinu: »Odpraviva se na pot in si oglejva druga mesta.« Ta mu je odgovoril: »Prav.« Pripravila sta ladjo, jo natovorila z živežem in denarjem, vzela s seboj vojake ter odplula.

Na morju pa sta doživela brodolom in precej ljudi je umrlo. Vezirjevega sina je požrl morski pes, enega izmed sužnjev pa je odnesla voda. Rešila sta se sultanov sin in eden njegovih sužnjev. Zaneslo ju je v tuje mesto.

Ko sta prispela do mesta, sta ostala na poljih zunaj njega. Sultanov sin je rekel svojemu sužnju: »Pojdi v mesto in poišči kaj živeža, da bova jedla.« Ko je suženj prišel v mesto, je tam naletel na slavje in veliko množico zbranih ljudi. Sultan tega mesta je umrl in iskali so novega, ki bi ga postavili na njegovo mesto. Metali so limeto; kogar bi zadela trikrat, bi postal sultan.

Vrgli so jo prvič. Zadela je sužnja. Pogledali so ga in rekli: »To ne bo prav. Vrzite še drugič.« Vrgli so jo in spet je zadela istega sužnja. Odpeljali so ga s kraja, kjer je stal, in ga postavili daleč proč. Vrgli so jo še tretjič. Znova je zadela njega. Tedaj so rekli: »Torej je ta naš sultan.«

Vezirji so vzeli sužnja s seboj. Ob veselju in slavju so ga odpeljali v mesto in topovi so mnogokrat zagrmeli. Ustoličili so ga za vladarja in zaživel je v miru in udobju.

V tistem mestu je živel beduin, ki je klal koze in prodajal njihovo meso. A klal je tudi ljudi in njihovo meso mešal s kozjim. S tem se je preživljal, meščani pa o tem niso vedeli ničesar.

Sultanov sin je prišel v mesto in šel mimo beduinovih vrat. Ta ga je zgrabil, zvlekel v hišo in zaprl v ječo. Tam je zagledal veliko ljudi, zaprtih skupaj s kozami. Zjutraj je beduin odpeljal enega človeka in eno kozo ter oba zaklal. Meso je pomešal in ga šel prodajat na trg. Tako je počel vsak dan.

Sultanov sin je od skrbi shujšal. Poklical je beduinovega sužnja in mu dal kovanec. Ko mu ga je izročil, je rekel: »Kupi mi sukanca in kos blaga.« Suženj je vse kupil in mu prinesel. Sultanov sin je sešil lepo čepico in vanjo zapisal verze. Zapisal je: Ajabtu rangadida na kitun hiraja Illahi Eke kordenai, eke kordeshire, Kaja bondekana, gulam batashahi; Ajabtu rangadida kitun liiraja Illahi.

Čepico je dal beduinu, ki se je je zelo razveselil. Rekel mu je: »Pojdi in prodaj to čepico sultanu. Pri njem boš zanjo dobil dobro plačilo.« Beduin jo je šel prodat. Ko jo je sultan zagledal, je po izdelavi spoznal, da je delo njegovega gospodarja. Prebral je tudi verze in razumel njihov pomen, ki je bil takšen:

Čudna so Božja pota. Enega je odnesla voda, enega je požrl morski pes. Jaz, svoboden človek, sem v ječi, moj suženj pa je postal sultan. Čudna so Božja pota. Beduina je vprašal: »Kje si dobil to čepico?« Odgovoril mu je: »Moja žena jo je naredila.« Dal mu je petdeset realov in rekel: »Naroči ženi, naj mi naredi še eno.« Beduin je odšel.

Sultan je poslal za njim vojake in jim naročil: »Sledite mu. Ko boste videli, v katero hišo bo vstopil, se vrnite in mi povejte.« Sledili so mu vse do doma. Ko je vstopil, so se vojaki vrnili in poročali sultanu: »Videli smo, kje je njegova hiša.«

Nato je k njemu poslal sto vojakov. Naročil jim je: »Primite ga, zvežite in pripeljite sem skupaj z vsemi, ki so pri njem. Nikar se ne vračajte brez njih.« Odšli so, ga prijeli in zvezali ter pripeljali skupaj z vsemi ljudmi, ki so bili v hiši. Vprašali so ga: »Torej se s tem ukvarjaš? Loviš ljudi, jih zapiraš v svojo hišo, da jih potem kolješ in z njimi hraniš druge?« Tega ni mogel zanikati. Vprašali so še jetnike in ti so potrdili, da res tako počne. Zaprli so ga v ječo.

Sultan je vzel svojega gospodarja k sebi in ukazal, naj ga okopajo. Dal mu je obleko, da se je oblekel, in hrano, da se je do sitega najedel. Vprašal ga je, kaj se mu je zgodilo, in ta mu je vse povedal. Nato mu je dejal: »Jaz sem tukaj sultan, toda jutri se bom odpovedal prestolu in ga prepustil tebi, moj gospodar. Ne bi si drznil biti sultan pred teboj.« Gospodar mu je odgovoril: »Prav.«

Zjutraj je zbral vse meščane in prišli so k sultanu. Svojega gospodarja je bogato opravil in ga oblekel v kraljevska oblačila. Ko je ta stopil pred ljudi, so se začudili: »Kaj to pomeni?« Sultan jim je rekel: »Sklical sem vas, da vas nekaj vprašam. Ali ste mi sultanat izročili zares ali le v šali?« Vezirji so mu odgovorili: »Zares smo ti ga izročili.« Vprašal jih je: »Ali boste tudi vi želeli, kar želim jaz?« Odgovorili so mu: »Bomo.«

Rekel jim je: »Želim, da postane sultan tale moj gospodar.« Odgovorili so mu: »Soglašamo.« Nato so ga vprašali: »Kdo pa je ta človek?« Povedal jim je: »To je moj pravi gospodar, v svoji deželi je sultan. Toda vse to je Božja volja.«

Vsi meščani so se silno razveselili. Beduina so utopili, vse njegovo premoženje pa razdelili revnim. In živeli so v miru in blagostanju do konca svojih dni.