Prevod

Nekoč je živela šivanka za krpanje, ki je bila tako fina, da si je domišljala, da je šivalna šivanka. »Le pazite, kaj držite v rokah!« je rekla prstom, ki so jo vzeli iz škatlice. »Ne izpustite me! Če padem na tla, se utegne zgoditi, da me nikoli več ne najdete, tako fina sem!«

»Vse ima svoje meje!« so rekli prsti in jo stisnili okoli pasu. »Vidite, s spremstvom prihajam!« je rekla šivanka za krpanje in za seboj vlekla dolgo nit, ki pa ni imela vozla.

Prsti so šivanko usmerili naravnost proti kuharičinemu copatu, na katerem se je zgornje usnje raztrgalo in ga je bilo treba zašiti. »To je nizkotno delo!« je rekla šivanka za krpanje. »Nikoli ne bom prišla skozi, zlomila se bom! Zlomila se bom!« – In res se je zlomila. »Ali nisem rekla!« je dejala šivanka za krpanje. »Prefina sem!«

Zdaj ni več za nobeno rabo, so menili prsti, vendar so jo morali še naprej trdno držati, saj je kuharica nanjo kanila pečatni vosek in si jo nato spredaj zataknila v ruto.

»Glejte, zdaj sem pa broška!« je rekla šivanka za krpanje. »Vedela sem, da bom deležna časti; kdor nekaj je, iz njega vedno nekaj nastane!« In se je v sebi zasmejala, saj se na zunaj nikoli ne vidi, da se šivanka za krpanje smeje. Zdaj je sedela tam tako ponosno, kakor da bi se vozila v kočiji, in se ozirala na vse strani.

»Ali smem imeti čast in vas vprašati, ali ste iz zlata?« je vprašala buciko, ki je bila njena soseda. »Čudoviti ste na pogled in imate svojo lastno glavico, vendar je majhna! Poskrbeti morate, da zraste, saj vendar ne morejo vsem na konec kaniti pečatnega voska!« Nato se je šivanka za krpanje tako ponosno vzravnala, da je zdrsnila iz rute in padla v pomivalno korito ravno v trenutku, ko ga je kuharica izplakovala.

»Zdaj gremo na pot!« je rekla šivanka za krpanje. »Da se le ne izgubim!« Toda prav to se je zgodilo. »Prefina sem za ta svet!« je rekla, ko je obtičala v obcestnem žlebu. »Imam pa čisto vest in to je zmeraj majhno veselje!« Tako se je držala pokonci in ni izgubila dobre volje.

Nad njo so plavale najrazličnejše reči: paličice, slamice in kosi časopisov. »Poglejte, kako plujejo!« je rekla šivanka za krpanje. »Ne vedo, kaj tiči pod njimi! Jaz tičim tu in zbadam. Glejte, tam gre paličica, ki ne misli na nič drugega na svetu kot na ‘paličico’, in to je ona sama; tam plava slamica, glejte, kako se ziblje, glejte, kako se vrti! Ne misli toliko nase, lahko bi se zaletela v tlakovce! – Tam plava časopis! – Vse, kar piše v njem, je že pozabljeno, pa se vendar še kar šopiri! – Jaz sedim potrpežljivo in tiho! Vem, kaj sem, in taka bom tudi ostala!« – Nekega dne se je čisto blizu nekaj čudovito zalesketalo in šivanka za krpanje je pomislila, da je diamant, a bila je črepinja steklenice. Ker se je tako bleščala, jo je šivanka ogovorila in se predstavila kot broška. »Vi ste gotovo diamant?« – »Da, nekaj takega sem!« In tako sta druga za drugo verjeli, da sta zares dragoceni, ter se pogovarjali o tem, kako ošaben je svet.

»Da, živela sem v škatlici pri neki gospodični,« je rekla šivanka za krpanje, »in ta gospodična je bila kuharica. Na vsaki roki je imela pet prstov, toda česa tako domišljavega, kot je bilo tistih pet prstov, še nisem poznala, pa čeprav so bili na svetu samo zato, da so me držali, jemali iz škatlice in polagali nazaj vanjo!«

»So se kaj bleščali?« je vprašala črepinja steklenice. »Bleščali!« je rekla šivanka za krpanje. »Ne, bili so samo ošabni! Bilo je pet bratov, vsi rojeni ‘prsti’; drug ob drugem so se držali pokonci, čeprav so bili različno dolgi. Tisti skrajni, Tommeltot, je bil kratek in debel, stal je zunaj vrste in imel na hrbtu samo en pregib, tako da se je lahko priklonil samo enkrat, vendar je trdil, da človek, ki bi mu ga odsekali, ne bi bil več sposoben za vojaško službo. Slikpot je segal v sladko in kislo, kazal na sonce in luno in prav on je stiskal, kadar so pisali; Langemand je gledal drugim čez glavo; Guldbrand je nosil zlat prstan okoli trebuha, mali Per Spillemand pa ni počel ničesar in je bil na to ponosen. Samo bahanje jih je bilo in samo bahanje jih je ostalo, jaz pa sem padla v pomivalno korito!«

»Zdaj pa sediva tu in se bleščiva!« je rekla črepinja. Prav tedaj je v obcestni žleb priteklo še več vode, prestopila je vse bregove in odnesla črepinjo s seboj.

»Glej, zdaj je napredovala!« je rekla šivanka za krpanje. »Jaz pa ostajam tu, prefina sem, a to je moj ponos in ta je vreden spoštovanja!« Tako je sedela pokonci in premišljevala o marsičem.

»Skoraj bi verjela, da sem se rodila iz sončnega žarka, tako fina sem! Ali se mi ne zdi tudi, da me sonce vedno išče pod vodo? Ah, tako fina sem, da me niti moja mati ne more najti. Če bi še imela svoje staro uho, ki se je odlomilo, bi menda lahko jokala! – Pa vendar ne bi – jokati ni fino!«

Nekega dne je nekaj pouličnih dečkov brskalo po obcestnem žlebu in v njem našlo stare žeblje, drobiž in podobne reči. Bilo je umazano početje, a prav to jih je veselilo.

»Av!« je rekel eden, ki se je zbodel ob šivanko za krpanje. »Tale je pa pravi tič!« »Nisem tič, gospodična sem!« je rekla šivanka za krpanje, a je nihče ni slišal. Pečatni vosek je odpadel z nje in vsa je počrnela, toda črna barva naredi vitkejšo, zato je verjela, da je zdaj še finejša kot prej.

»Tam plava jajčna lupina!« so rekli dečki in vanjo zataknili šivanko za krpanje. »Bele stene, jaz pa črna!« je rekla šivanka. »Kako lepo mi pristaja! Zdaj me vsaj lahko vidijo! – Da le ne dobim morske bolezni, sicer bom bruhala!« – Toda ni dobila morske bolezni in tudi bruhala ni.

»Proti morski bolezni pomaga, če imaš jeklen želodec in se vedno spominjaš, da si nekaj več kot človek! Zdaj me je že minilo! Čim finejši si, tem več lahko preneseš.«

»Hrrsk!« je rekla jajčna lupina, ko je čeznjo zapeljal težko naložen voz. »Uh, kako me stiska!« je rekla šivanka za krpanje. »Zdaj bom pa vendar dobila morsko bolezen! Zlomila se bom! Zlomila se bom!« Toda ni se zlomila, čeprav je čeznjo zapeljal težko naložen voz; ležala je po dolgem – in tam lahko tudi ostane!