Prevod

Na zadnji hiši v majhnem mestu je bilo štorkljino gnezdo. V njem je sedela mati štorklja s svojimi štirimi mladički, ki so iztezali glavice z majhnimi črnimi kljuni, saj ti še niso postali rdeči. Malo stran je na slemenu strehe stal oče štorkljak, pokončen in tog; eno nogo je spodvil podse, da bi imel vsaj nekaj dela, ko je stal na straži. Človek bi pomislil, da je izrezljan iz lesa, tako negibno je stal. »Gotovo je videti prav imenitno, da ima moja žena ob gnezdu stražarja!« si je mislil. »Saj ne morejo vedeti, da sem njen mož; gotovo mislijo, da so mi ukazali stati tukaj. Kako postavno je to videti!« In tako je še naprej stal na eni nogi.

Spodaj na ulici se je igrala cela kopica otrok. Ko so zagledali štorklje, je eden najpogumnejših dečkov zapel staro pesmico o štorkljah, za njim pa še vsi drugi, vendar so jo peli tako, kakor se je je spominjal on:

»Štorklja, štorklja dolgonoga, leti domov, kjer je tvoj dom! Tvoja žena v gnezdu čepi, s štirimi velikimi mladiči. Prvega bodo obesili, drugega bodo prebodli, tretjega bodo sežgali, četrtega na glavo obrnili!«

»Poslušaj, kaj pojejo dečki!« so rekli mali štorklji mladiči. »Pravijo, da nas bodo obesili in sežgali!« »Za to se nikar ne menite!« je rekla mati štorklja. »Samo ne poslušajte jih, pa vam ne bo nič!«

Toda dečki so še naprej peli in s prsti kazali na štorklje. Le en deček, ki mu je bilo ime Peter, je rekel, da ni prav zasmehovati živali, in nikakor ni hotel sodelovati. Tudi mati štorklja je tolažila svoje mladičke. »Ne menite se zanje,« je rekla. »Samo poglejte, kako mirno stoji vaš oče, in to na eni nogi!«

»Tako nas je strah!« so rekli mladički in potegnili glavice globoko v gnezdo. Naslednji dan, ko so se otroci spet zbrali, da bi se igrali, so zagledali štorklje in začeli peti svojo pesmico:

»Prvega bodo obesili, drugega bodo sežgali!« »Ali nas bodo res obesili in sežgali?« so vprašali štorklji mladiči. »Seveda ne!« je rekla mati. »Naučili se boste leteti, že jaz vas bom izurila! Potem bomo odleteli na travnik in obiskali žabe. Te se nam priklanjajo v vodi in pojejo: kvak, kvak! Nato jih pojemo; to bo pravo veselje!«

»In kaj potem?« so vprašali štorklji mladiči. »Potem se zberejo vse štorklje iz vse dežele in začnejo se jesenske vojaške vaje. Takrat je treba dobro leteti, to je zelo pomembno, kajti tistega, ki ne zna leteti, general s kljunom zabode do smrti. Zato se le pridno učite, ko se začne urjenje!«

»Potem nas bodo vendarle prebodli, kakor so rekli dečki! In poslušaj, že spet pojejo!« »Poslušajte mene, ne njih,« je rekla mati štorklja. »Po velikih vajah odletimo v tople kraje, oh, tako daleč od tod, čez gore in gozdove. V Egipt odletimo, kjer stojijo trikotne kamnite hiše, ki se dvigajo v konico nad oblake. Imenujejo se piramide in so starejše, kakor si lahko predstavlja katerakoli štorklja. Tam je reka, ki prestopi bregove, da se dežela spremeni v blato. Potem hodiš po blatu in ješ žabe.«

»Oh!« so rekli vsi mladički. »Da, tam je tako lepo! Ves dan ne počneš nič drugega, samo ješ, in medtem ko nam je tako dobro, v tej deželi na drevju ni niti enega zelenega lista. Tukaj je tako mrzlo, da oblaki zmrznejo, razpadejo in padejo na tla v drobnih belih krpicah!« Mislila je na sneg, vendar jim tega ni znala jasneje razložiti.

»Ali potem tudi poredni dečki zmrznejo in razpadejo?« so vprašali štorklji mladiči. »Ne, razpadejo že ne! So pa blizu temu in morajo sedeti v temni izbi ter zdolgočaseno čemeti. Vi pa lahko letate po tuji deželi, kjer rastejo rože in toplo sije sonce!«

Minilo je že nekaj časa in mladički so bili tako veliki, da so lahko stali v gnezdu in gledali daleč naokrog. Oče štorkljak je vsak dan priletel z lepimi žabami, majhnimi belouškami in vsemi štorkljimi posladki, ki jih je lahko našel! Oh, kako zabavno je bilo videti vragolije, ki jih je zganjal pred njimi! Glavo je položil čisto nazaj na rep, s kljunom je ropotal kakor z majhno ragljo, nato pa jim je pripovedoval zgodbe, same take iz močvirja.

»Zdaj pa se morate naučiti leteti!« je nekega dne rekla mati štorklja in vsi štirje mladički so morali na sleme strehe. Oh, kako so se zibali! Kako so s krili lovili ravnotežje in bili kljub temu vsak hip na tem, da padejo dol!

»Zdaj poglejte mene!« je rekla mati. »Takole morate držati glavo! Takole postaviti noge! Ena, dve! Ena, dve! To vam bo pomagalo naprej v svet!« Nato je poletela za kratek kos, mladički pa so nerodno poskočili in bum! Že so ležali na strehi, saj so bili še pretežki v životu.

»Jaz nočem leteti!« je rekel eden od mladičkov in zlezel nazaj v gnezdo. »Nič mi ni do tega, da bi šel v tople kraje!« »Ali hočeš pozimi tukaj zmrzniti do smrti? Naj pridejo dečki in te obesijo, sežgejo in prebodejo? Zdaj jih bom poklicala!«

»Oh, ne!« je rekel štorklji mladič in spet skočil na streho kakor drugi. Tretji dan so že znali malo zares leteti in tedaj so si mislili, da lahko v zraku tudi sedejo in počivajo. Poskusili so, toda bum! Že so padali in spet so morali zamahniti s krili. Tedaj so spodaj na ulico prišli dečki in zapeli svojo pesmico:

»Štorklja, štorklja dolgonoga!« »Ali naj ne odletimo dol in jim izkljuvamo oči?« so rekli mladički. »Ne, tega nikar!« je rekla mati. »Samo mene poslušajte, to je pomembnejše! Ena, dve, tri! Zdaj zavijemo na desno! Ena, dve, tri! Zdaj na levo okrog dimnika! No, to je bilo pa zelo dobro! Zadnji zamah s krili je bil tako lep in pravilen, da boste smeli jutri z menoj v močvirje! Tja pride še več prijetnih štorkljih družin s svojimi otroki. Le glejte, da bodo moji najlepše vzgojeni, in držite se pokonci; to je lepo videti in vzbuja spoštovanje!«

»Toda ali se ne bomo maščevali porednim dečkom?« so vprašali štorklji mladiči. »Naj kričijo, kar hočejo! Vi boste vendar leteli proti oblakom in prišli v deželo piramid, medtem ko bodo oni morali prezebati in ne bodo imeli ne zelenega lista ne sladkega jabolka!«

»Da, maščevali se bomo!« so šepetali drug drugemu, nato pa so se spet urili. Med vsemi dečki na ulici ni nihče tako zavzeto prepeval posmehljive pesmice kakor prav tisti, ki jo je začel. Bil je čisto majhen, najbrž ni imel več kot šest let. Štorklji mladiči pa so mislili, da jih ima sto, saj je bil toliko večji od njihove matere in očeta, kaj pa so oni vedeli, koliko so lahko stari otroci in odrasli ljudje. Vse njihovo maščevanje naj bi zadelo tega dečka, saj je prvi začel in je tudi kar naprej nadaljeval. Štorklji mladiči so bili tako razdraženi in večji ko so postajali, manj so hoteli to prenašati. Nazadnje jim je morala mati obljubiti, da se bodo lahko maščevali, vendar šele zadnji dan pred odhodom iz dežele.

»Najprej moramo vendar videti, kako se boste odrezali na velikih vajah! Če se vam slabo izteče in vam general zarine kljun v prsi, bodo imeli dečki navsezadnje prav, vsaj po svoje! Bomo že videli!«

»Da, boš že videla!« so rekli mladički in se potem še posebej trudili. Vsak dan so vadili in leteli tako lepo in lahkotno, da jih je bilo veselje gledati. Prišla je jesen in vse štorklje so se začele zbirati, da bi odletele v tople kraje, kjer bodo ostale, medtem ko bo pri nas zima. To so bile vaje! Leteti so morale čez gozdove in mesta, samo da bi se pokazalo, kako dobro znajo leteti, saj jih je čakalo dolgo potovanje. Štorklji mladiči so se odrezali tako lepo, da so dobili oceno odlično z žabo in kačo. To je bila najboljša ocena od vseh, žabo in kačo pa so lahko pojedli, kar so tudi storili.

»Zdaj se bomo maščevali!« so rekli. »Seveda!« je rekla mati štorklja. »To, kar sem si zamislila, bo ravno prav! Vem, kje je tisti ribnik, v katerem ležijo vsi majhni človeški otroci, dokler jih štorklja ne pride iskat in jih odnese staršem. Ljubki otročički spijo in sanjajo tako lepo, kakor ne bodo sanjali nikoli več. Vsi starši si želijo takega otročička in vsi otroci si želijo sestrico ali bratca. Zdaj bomo odleteli k ribniku in prinesli po enega vsakemu otroku, ki ni pel hudobne pesmice in se ni norčeval iz štorkelj. Tisti, ki so jo peli, pa ne bodo dobili nobenega!«

»Kaj pa tisti, ki je začel peti, tisti hudobni, zoprni deček?« so zavpili mladi štorklji mladiči. »Kaj bomo naredili njemu?« »V ribniku leži majhen mrtev otrok; sanjal je, dokler ni umrl. Tega mu bomo odnesli, pa bo moral jokati, ker smo mu prinesli mrtvega bratca. Toda na dobrega dečka menda niste pozabili, na tistega, ki je rekel: Ni prav zasmehovati živali! Njemu bomo prinesli bratca in sestrico. In ker je temu dečku ime Peter, se boste tudi vi vsi imenovali Peter!«

In zgodilo se je tako, kakor je rekla, in odtlej je bilo vsem štorkljam ime Peter; tako jim pravijo še danes.