Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Abu Ishak Ibrahim al-Mavsili dejal: »Rašida sem prosil, naj mi nakloni en dan, da bi ga preživel samo s svojo družino in prijatelji. Dovolil mi je, da si vzamem soboto. Odšel sem domov in se lotil priprav jedi, pijače in vsega, kar sem potreboval. Vratarjem sem ukazal, naj zaprejo vrata in nikogar ne spustijo k meni. Ko sem tako sedel v svoji sobani, obdan z ženskami iz svojega harema, se je nenadoma prikazal dostojanstven in lep starec v belih oblačilih in srajci iz fine tkanine. Čez glavo je imel ogrnjeno pregrinjalo, v roki pa je držal palico s srebrnim ročajem. Od njega je vel tako močan vonj po dišavah, da je napolnil vso hišo in stebrišče. Njegov prihod me je silno razjezil in že sem sklenil odpustiti vratarje. Toda pozdravil me je z nadvse lepim pozdravom, jaz pa sem mu odzdravil in ga povabil, naj sede. Sedel je in mi začel pripovedovati o Arabcih in njihovi poeziji, dokler me jeza ni minila. Pomislil sem, da so mi služabniki hoteli napraviti veselje, ko so spustili k meni tako izobraženega in duhovitega moža. Vprašal sem ga: ‘Bi kaj pojedel?’ Odgovoril je: ‘Ničesar ne potrebujem.’ Vprašal sem še: ‘Pa bi kaj popil?’ Rekel je: ‘Kakor želiš.’ Popil sem ratl vina in prav toliko natočil tudi njemu. Nato je dejal: ‘Abu Ishak, ali nam ne bi kaj zapel, da slišimo tvojo umetnost, s katero si prekosil tako preproste ljudi kakor odličnike?’ Njegove besede so me razjezile, a sem se pomiril, vzel ud, zaigral in zapel. Rekel je: ‘Lepo si zapel, Abu Ishak!’« Ibrahim je nadaljeval: »Tedaj sem se še bolj razjezil in si dejal: ‘Ni mu dovolj, da je prišel brez dovoljenja in me prosil, naj mu pojem, zdaj me še kliče po imenu, ker ne ve, kako bi me moral nagovoriti!’ Nato je rekel: ‘Bi nam zapel še kaj, pa te nagradimo?’ Potrpel sem, vzel ud in zapel. Pri petju sem bil zelo pazljiv in sem se precej potrudil, ker je rekel: ‘Pa te nagradimo.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 688. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starec vprašal Abu Ishaka: ‘Bi mi zapel še kaj, pa te nagradimo?’ Abu Ishak je pripovedoval: ‘Potrpel sem, vzel ud in zapel. Pri petju sem bil zelo pazljiv in sem se potrudil po svojih najboljših močeh, ker je rekel: »Pa te nagradimo.« Navdušen je vzkliknil: »Lepo si zapel, moj gospod!« Nato je vprašal: »Mi dovoliš, da še jaz zapojem?« Rekel sem: »Le daj.« Zdelo se mi je, da mu pamet ne služi najbolje, če hoče peti pred menoj, potem ko je slišal moje petje. Vzel je ud in se dotaknil strun. Pri Bogu, zazdelo se mi je, da bo ud spregovoril v čisti arabščini, z milim, prijetno zvenečim glasom. Nato je zapel te verze:

Moje srce je vse ranjeno; kdo mi za takšno proda srce brez ran? Ljudje ga zavračajo, nihče ga noče kupiti; kdo bi zdravo zamenjal za bolno? Od hrepenenja, ki mi polni prsi, stokam kakor ranjenec, ki se mu pijača zatakne v grlu. Abu Ishak je dejal: ‘Pri Bogu, njegov glas je bil tako lep, da se mi je zdelo, kako mu vrata, stene in vse v hiši odgovarjajo ter pojejo z njim. Pri Bogu, mislil sem celo, da slišim, kako mu odgovarjajo moji udi in moja oblačila. Obsedel sem osupel; zaradi občutij, ki so mi preplavila srce, nisem mogel ne govoriti ne se premakniti. Nato je zapel te verze:

O golobice peščenih sipin, vrnite se še enkrat, zakaj vaši glasovi me navdajajo z žalostjo. Vrnile so se v gaj in me skoraj umorile; sam pa sem jim skoraj razkril svoje skrivnosti. Z gruljenjem so klicale svojo jato, kakor da so pile opojno vino ali da jih je obšla blaznost. Moje oko še ni videlo takšnih golobic: jokale so, a njihove oči niso točile solz. Nato je zapel še te verze:

O vzhodni veter iz Nadžda, kdaj si zavel iz Nadžda? Tvoja pot k meni je mojemu hrepenenju dodala novo hrepenenje. Siva golobica je zapela v svetlem dopoldnevu na veji med drevesi bana in lovorja. Od koprnenja je jokala kakor otrok in razodela hrepenenje, ki ga sam nisem razodeval. Pravijo, da se zaljubljenec naveliča, ko je blizu ljubljene, in da oddaljenost ozdravi hrepenenje. Oboje sva poskusila za zdravilo, pa najina bolečina ni bila ozdravljena; vendar je dom v bližini boljši kakor dom v daljavi. A tudi bližina doma nič ne pomaga, če tista, ki jo ljubiš, do tebe ne čuti ljubezni. Nato je rekel: »Ibrahim, poj te pesmi, ki si jih slišal, pri svojem petju se ravnaj po njih in jih nauči svoje sužnje.« Dejal sem mu: »Ponovi mi jih.« Odgovoril je: »Ne potrebuješ ponovitve; že si jih usvojil in se jih naučil.« Nato je izginil izpred mene. Začudil sem se, stopil k meču in ga izvlekel, potem pa pohitel k vratom harema in jih našel zaprta. Sužnje sem vprašal: »Kaj ste slišale?« Odgovorile so: »Slišale smo najprijetnejše in najlepše petje.« Zmeden sem odšel k hišnim vratom in tudi ta našel zaprta. Vratarje sem vprašal o starcu, oni pa so rekli: »O kakšnem starcu? Pri Bogu, danes ni nihče prišel k tebi!« Vrnil sem se in premišljeval o njem, ko me je nenadoma iz nekega kota hiše poklical njegov glas: »Nič se ti ni treba bati, Abu Ishak. Jaz sem Abu Murra; danes sem bil tvoj družabnik pri vinu, zato se ne prestraši.« Odjahal sem k Rašidu in mu povedal, kaj se mi je zgodilo. Rekel je: »Ponovi napeve, ki si se jih naučil od njega.« Vzel sem ud in zaigral; vsi napevi so bili trdno zasidrani v mojem spominu. Rašida so tako prevzeli, da je ob njih začel piti, čeprav se sicer ni vdajal pijači. Rekel je: »Ko bi tudi nam vsaj za en dan naklonil užitek svoje družbe, kakor ga je tebi!« Nato je ukazal, naj mi izplačajo nagrado. Vzel sem jo in odšel.’«