Prevod

Dong Zhaozhi iz okraja Fuyang v deželi Wu je nekoč s čolnom prečkal reko Qiantang. Sredi reke je zagledal mravljo na kratkem koščku trsta. Tekala je od enega konca do drugega in spet nazaj, vsa preplašena. »Smrti se boji,« je rekel Zhaozhi in jo hotel vzeti v čoln. Toda nekdo v čolnu ga je ozmerjal: »To je strupena, pikajoča golazen! Takih bitij ne smemo puščati pri življenju. Pohodil jo bom!« Zhaozhiju pa se je mravlja močno zasmilila, zato je trst privezal na vrvico in ga pritrdil k čolnu. Ko so prispeli na breg, je mravlja lahko zlezla na kopno. Tisto noč je sanjal, da je k njemu prišel mož v črnih oblačilih s spremstvom kakih sto ljudi in se mu zahvalil: »Kralj mravelj sem. Po nepazljivosti sem padel v reko in globoko sem vam hvaležen, da ste mi rešili življenje. Če se kdaj znajdete v hudi stiski, mi le sporočite.« Minilo je več kot deset let. V tistem času so po deželi pustošili razbojniki in Zhaozhija so po krivem obtožili, da je njihov poglavar, ter ga zaprli v Yuhangu. Nenadoma se je spomnil sanj o mravljinčjem kralju in njegove obljube, naj mu v stiski sporoči. Toda kako naj ga zdaj obvesti? Medtem ko je o tem premišljeval, ga je sojetnik vprašal, kaj ga teži. Zhaozhi mu je vse po resnici povedal. Mož mu je dejal: »Vzemi dve ali tri mravlje, položi jih na dlan in jim povej.« Zhaozhi je storil, kakor mu je svetoval. Ponoči je res sanjal moža v črnih oblačilih, ki mu je rekel: »Hitro se zateci v gore pri Yuhangu. Ker je vsa dežela v nemirih, bo kmalu razglašena pomilostitev.« Tedaj se je prebudil. Mravlje so mu že povsem pregrizle okove. Tako je lahko pobegnil iz ječe, prečkal reko in se zatekel v gore pri Yuhangu. Kmalu zatem je bila razglašena pomilostitev in bil je rešen.