Waltey

Prevod

Nekoč je živel hudoben in ošaben knez, ki je mislil samo na to, kako bi osvojil vse dežele sveta in že s svojim imenom vzbujal strah. Pustošil je z ognjem in mečem. Njegovi vojaki so teptali žito na poljih in zažigali kmečke hiše, tako da so rdeči plameni lizali listje na drevesih, sadje pa je viselo pečeno na črnih, ožganih vejah. Marsikatera uboga mati se je s svojim golim dojenčkom skrivala za kadečim se zidom, vojaki pa so jo iskali, in če so našli njo in otroka, se je začelo njihovo peklensko veselje. Niti zli duhovi ne bi mogli ravnati huje, knezu pa se je zdelo, da gre vse prav tako, kakor mora. Iz dneva v dan je njegova moč rasla, njegovega imena so se bali vsi in sreča ga je spremljala pri vsem, česar se je lotil. Iz osvojenih mest je odvažal zlato in velike zaklade; v njegovi prestolnici se je kopičilo bogastvo, ki mu nikjer drugje ni bilo enakega. Zdaj je dal zgraditi razkošne gradove, cerkve in obokane hodnike, in vsakdo, ki je videl te krasote, je rekel: »Kako velik knez!« Nihče ni pomislil na gorje, ki ga je prinesel drugim deželam, nihče ni slišal vzdihov in tožb, ki so se dvigali iz požganih mest.

Knez je gledal svoje zlato, gledal svoje veličastne stavbe in si tedaj mislil enako kakor množica: »Kako velik knez! A imeti moram še več! Mnogo več! Nobena moč ne sme veljati za enako moji, kaj šele za večjo!« In šel je v vojno z vsemi svojimi sosedi ter jih vse premagal. Kadar se je vozil po ulicah, je dal premagane kralje z zlatimi verigami prikleniti k svojemu vozu. Kadar pa je sedel za mizo, so morali ležati ob njegovih nogah in nogah dvorjanov ter pobirati koščke kruha, ki so jim jih metali tja.

Zdaj je knez dal postaviti svoj kip na trgih in v kraljevskih gradovih; hotel je celo, da bi stal v cerkvah pred Gospodovim oltarjem, toda duhovniki so rekli: »Knez, velik si, a Bog je večji. Tega si ne upamo storiti.«

»Prav,« je rekel hudobni knez, »potem bom premagal še Boga!« In v svoji srčni ošabnosti in nespameti je dal zgraditi umetelno ladjo, s katero bi lahko plul po zraku. Bila je pisana kakor pavov rep in zdelo se je, da je posejana s tisočerimi očesi, a vsako oko je bilo puškina cev. Knez je sedel sredi ladje; le pritisniti je moral na vzmet, pa je iz nje zletelo tisoč krogel in puške so bile takoj spet nabite kakor prej. Pred ladjo so vpregli sto močnih orlov in tako je poletel proti soncu. Zemlja je ležala globoko spodaj. Sprva se je s svojimi gorami in gozdovi zdela le kakor preorana njiva, kjer izpod prevrnjene ruše kuka zelenje, nato je bila podobna ploščatemu zemljevidu, kmalu pa se je povsem skrila v meglo in oblake. Više in više so leteli orli. Tedaj je Bog poslal enega samega izmed svojih neštetih angelov in hudobni knez je izstrelil vanj tisoč krogel, toda krogle so se od angelovih bleščečih kril odbile in kakor toča popadale nazaj. Kaplja krvi, ena sama, je kanila z belega peresa na krilu in padla na ladjo, v kateri je sedel knez. Vžgala se je vanjo, tehtala je kakor tisoč stotov svinca in potegnila ladjo v silovit padec proti zemlji. Orlom so se zlomila močna krila, veter je šumel knezu okoli glave, oblaki okrog njega, nastali iz dima požganih mest, pa so se spreminjali v grozeče prikazni: v milje velike rake, ki so stegovali svoje mogočne klešče po njem, v valeče se skalne gmote in zmaje, ki so bruhali ogenj. Napol mrtev je ležal v ladji, ki je nazadnje obvisela med debelimi vejami gozdnih dreves.

»Premagal bom Boga!« je rekel. »Prisegel sem, moja volja se mora izpolniti!« In sedem let je dajal graditi umetelne ladje za plovbo po zraku, iz najtršega jekla je dajal kovati bliskovite strele, saj je hotel razstreliti nebeške utrdbe. Iz vseh svojih dežel je zbral silne vojske; ko so stale razvrščene mož ob možu, so prekrivale območje več milj naokrog. Vojaki so se vkrcali na umetelne ladje, kralj sam pa se je ravno bližal svoji, ko je Bog poslal roj komarjev, en sam majhen roj, ki je brenčal okrog kralja in ga pikal v obraz in roke. Ves besen je izvlekel meč, a mahal je le po praznem zraku, komarjev ni mogel zadeti. Tedaj je ukazal prinesti dragocene preproge. Vanje naj bi ga zavili, saj skoznje noben komar ne bi mogel prodreti s svojim želom. Storili so, kakor je ukazal, toda en sam komar je sedel na najbolj notranjo preprogo, zlezel kralju v uho in ga tam pičil. Peklo je kakor ogenj, strup mu je udaril v možgane, iztrgal se je iz ovoja, strgal s sebe preproge, raztrgal svoja oblačila in gol zaplesal pred surovimi, divjimi vojaki, ki so se zdaj posmehovali blaznemu knezu, ki je hotel napasti Boga, pa ga je pri priči premagal en sam drobcen komar.

Nalagam bralnik