Zgodba o Džanšahu, sinu kralja Tajgmusa

Besedilo

Zgodba o Džanšahu, sinu kralja Tajgmusa

Pripovedovala je: Slišala sem, o srečni kralj, da je gazela, ko so jo Džanšah in njegovi mameluki hoteli ujeti, zbežala pred njimi in se vrgla v morje. Na morju je bil ribiški čoln in gazela je skočila vanj. Džanšah in njegovi mameluki so sestopili s konj, se vkrcali v čoln in ujeli gazelo. Hoteli so se že vrniti na kopno, ko je Džanšah zagledal velik otok in rekel mamelukom, ki so bili z njim: »Rad bi, da gremo na ta otok.« Odgovorili so mu: »Poslušamo in ubogamo.« S čolnom so odpluli proti otoku in ga dosegli. Stopili so na kopno in si ga ogledovali, nato pa se vrnili v čoln ter z gazelo odpluli proti obali, s katere so prišli. Toda znočilo se je in na morju so izgubili pot. Zavel je veter in odnesel čoln daleč na odprto morje. Zaspali so in spali do jutra, ko pa so se zbudili, niso vedeli, kje je prava pot, in so še naprej pluli po morju.

Tako je bilo z njimi. Kralj Tajgmus, Džanšahov oče, pa je medtem iskal sina in ga ni našel. Zato je ukazal vojakom, naj se razdelijo v skupine in vsaka odide po svoji poti. Začeli so preiskovati okolico in iskati kraljevega sina. Nekateri so šli do morja in tam zagledali mameluka, ki so ga pustili pri konjih. Pristopili so k njemu in ga vprašali po njegovem gospodarju in šestih mamelukih, on pa jim je povedal, kaj se jim je zgodilo. Vzeli so mameluka in konje, se vrnili h kralju in mu sporočili novico. Ko je kralj slišal njihove besede, je bridko zajokal, vrgel krono z glave in si od kesanja grizel roke. Nemudoma je vstal, napisal pisma in jih razposlal na otoke po morju. Zbral je sto ladij, nanje vkrcal vojake ter jim ukazal, naj preiščejo morje in poiščejo njegovega sina Džanšaha. Nato je s preostalimi vojaki in četami odšel nazaj v mesto, ves potrt in nesrečen. Ko je Džanšahova mati izvedela, kaj se je zgodilo, se je tolkla po obrazu in začela žalovati za njim.

Tako je bilo z njimi. Džanšah in njegovi mameluki pa so še naprej tavali po morju. Iskalci so jih deset dni iskali po morju, vendar jih niso našli, zato so se vrnili h kralju in mu to povedali. Nad Džanšaha in mameluke, ki so bili z njim, se je nato zgrnil vihar ter odgnal njihov čoln do nekega otoka. Džanšah in šest mamelukov so se izkrcali in hodili po otoku, dokler niso prišli do izvira sredi njega. Nedaleč od izvira so zagledali sedečega moža. Pristopili so in ga pozdravili, on pa jim je odzdravil. Nato jim je mož nekaj povedal, a njegove besede so zvenele kakor čivkanje ptičjega mladiča. Džanšah se je njegovemu govoru začudil. Mož se je ozrl na desno in levo in medtem ko so ga začudeno gledali, se je nenadoma razdelil na dve polovici, vsaka pa je odšla na svojo stran. Tedaj so iz smeri gore prišle proti njim nepregledne množice najrazličnejših mož. Prišli so do izvira in vsak se je razdelil na dve polovici. Nato so se približali Džanšahu in mamelukom, da bi jih požrli. Ko je Džanšah videl, kaj nameravajo, je zbežal, z njim pa tudi njegovi mameluki. Možje so jih zasledovali in požrli tri mameluke, tako da so z Džanšahom ostali le še trije.

Džanšah se je s tremi mameluki vkrcal v čoln. Odrinili so na odprto morje in pluli noč in dan, ne da bi vedeli, kam jih čoln nese. Zaklali so gazelo in se hranili z njenim mesom. Veter jih je premetaval in jih nazadnje prinesel do drugega otoka. Ko so ga pogledali, so na njem zagledali drevesa in reke, sadeže in vrtove. Tam so rasle vse vrste sadja, pod drevesi pa so tekle reke, tako da je bil otok kakor raj. Džanšahu je bil zelo všeč in je rekel mamelukom: »Kdo med vami bo šel na ta otok in poizvedel, kaj je na njem?« Eden izmed njih je odgovoril: »Jaz bom šel, ga raziskal in se vrnil k vam.« Džanšah pa je rekel: »Ne, tako ne bo. Vsi trije pojdite na kopno in raziščite otok, jaz pa vas bom čakal v čolnu, dokler se ne vrnete.« Tako je Džanšah poslal tri mameluke raziskat otok in mameluki so stopili na kopno. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto druga noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da so trije mameluki, ko so stopili na otok, hodili po njem proti vzhodu in zahodu, vendar niso našli nikogar. Nato so se odpravili proti njegovi sredini in v daljavi zagledali grad iz belega marmorja, katerega poslopja so bila iz čistega kristala. Sredi gradu je bil vrt z vsemi vrstami suhega in svežega sadja, ki ga ni bilo mogoče opisati, pa tudi z vsemi vrstami dišečih rastlin. V gradu so videli drevesa, sadeže in ptice, ki so žvrgolele v vejah. Tam je bilo tudi veliko jezero, ob njem pa mogočen odprt dvoranski prostor, v katerem so stali stoli. Sredi stolov je bil prestol iz rdečega zlata, posut z raznovrstnimi dragulji in rubini. Ko so mameluki videli lepoto gradu in vrta, so hodili po gradu sem in tja, vendar v njem niso našli nikogar. Nato so ga zapustili, se vrnili k Džanšahu in mu povedali, kaj so videli. Ko je kraljevič Džanšah slišal njihovo pripoved, jim je rekel: »Ta grad si moram ogledati.« Stopil je iz čolna, z njim pa so šli tudi mameluki. Prišli so do gradu in vstopili. Džanšah se je čudil lepoti kraja. Nato so se sprehajali po vrtu, ga občudovali in jedli sadje. Tako so hodili naokoli vse do večera. Ko se je zvečerilo, so prišli do postavljenih sedežev in Džanšah je sedel na prestol sredi njih, stoli pa so stali na njegovi desnici in levici. Ko je sedel na prestolu, se je zamislil in začel jokati, ker je bil ločen od očetovega prestola, svoje domovine, družine in sorodnikov. Okrog njega so jokali tudi trije mameluki. Medtem ko so tako žalovali, se je od morja zaslišal silen krik. Obrnili so se v tisto smer in zagledali opice, številne kakor roj kobilic. Grad in otok sta namreč pripadala opicam. Ko so opice videle čoln, s katerim je prišel Džanšah, so ga potopile ob obali, nato pa prišle k Džanšahu, ki je sedel v gradu.

Kraljica kač je rekla: »Vse to, o Hasib, pripoveduje Bulukiji mladenič, ki sedi med grobovoma.« Hasib jo je vprašal: »Kaj pa je Džanšah potem storil z opicami?« Kraljica kač mu je odgovorila: »Ko je Džanšah stopil na kopno in sedel na prestol, mameluki pa na njegovo desnico in levico, so prišle k njim opice in jih močno prestrašile. Nato je vstopila skupina opic, se približala prestolu, na katerem je sedel Džanšah, in pred njim poljubila tla. Položile so si roke na prsi in nekaj časa stale pred njim. Potem je prišla druga skupina in prinesla gazele. Zaklale so jih, odnesle v grad, odrle, razkosale meso in ga spekle, da je bilo pripravljeno za jed. Zložile so ga na zlate in srebrne pladnje, razgrnile pogrinjek ter pomignile Džanšahu in njegovim spremljevalcem, naj jedo. Džanšah je stopil s prestola in začel jesti, z njim pa so jedli tudi mameluki in opice, dokler se niso nasitili. Nato so opice pospravile jedi in prinesle sadje. Jedli so ga in hvalili vzvišenega Boga. Potem je Džanšah pomignil starešinam opic in jih vprašal: ›Kdo ste in komu pripada ta kraj?‹ Opice so mu z znamenji odgovorile: ›Vedi, da ta kraj pripada našemu gospodu Salomonu, Davidovemu sinu, mir naj bo z obema. Vsako leto je prihajal sem, da bi se razvedril, nato pa odšel od nas.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto tretja noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da so opice Džanšahu povedale o gradu: »Ta kraj je pripadal našemu gospodu Salomonu, Davidovemu sinu. Vsako leto je prihajal sem, da bi se razvedril, nato pa odšel od nas.« Potem so mu rekle: »Vedi, o kralj, da si postal naš vladar in da smo ti na voljo. Jej in pij, mi pa bomo storili vse, kar nam boš ukazal.« Opice so vstale, pred njim poljubile tla in se razšle vsaka po svojih opravkih. Džanšah je spal na prestolu, mameluki pa na stolih okrog njega, vse do jutra. Nato so prišli k njemu štirje vezirji, ki so vladali opicam, in njihove vojske. Napolnili so ves prostor in stali okrog njega v vrstah druga za drugo. Vezirji so se mu približali in mu z znamenji pokazali, naj pravično razsoja med njimi. Opice so nato zakričale druga na drugo in se razšle, nekaj pa jih je ostalo pred kraljem Džanšahom, da bi mu stregle. Pozneje so prišle opice s psi, velikimi kakor konji, in vsak pes je imel na glavi verigo. Džanšah se je čudil tem psom in njihovi velikosti. Opičji vezirji so mu pomignili, naj zajaha in gre z njimi. Džanšah in trije mameluki so zajahali, z njimi pa je krenila tudi opičja vojska, ki se je razprostrla kakor roj kobilic. Nekatere opice so jezdile, druge so hodile peš, in Džanšah se je čudil njihovemu ravnanju. Potovali so do morske obale. Ko je Džanšah videl, da je čoln, s katerim je priplul, potopljen, se je obrnil k svojim opičjim vezirjem in jih vprašal: »Kje je čoln, ki je bil tu?« Odgovorili so mu: »Vedi, o kralj, da smo, ko ste prišli na naš otok, spoznali, da boš postal naš vladar. Bali smo se, da boste ob našem prihodu zbežali pred nami in se vkrcali v čoln, zato smo ga potopili.«

Ko je Džanšah slišal te besede, se je obrnil k mamelukom in jim rekel: »Nobene možnosti nimamo več, da bi odšli od teh opic. Potrpežljivo moramo sprejeti, kar nam je namenil vzvišeni Bog.« Nato so odrinili in potovali, dokler niso prišli do brega reke, ob kateri se je dvigala visoka gora. Džanšah se je ozrl proti njej in na njej zagledal veliko gulov. Obrnil se je k opicam in jih vprašal: »Kaj je s temi guli?« Odgovorile so mu: »Vedi, o kralj, da so ti guli naši sovražniki. Prišli smo, da se bojujemo z njimi.« Džanšah se je čudil gulom in njihovi velikanski postavi. Jezdili so na konjih; nekateri so imeli glave kakor govedo, drugi kakor kamele. Ko so guli zagledali opičjo vojsko, so planili proti njej, obstali na rečnem bregu in začeli vanjo metati kamenje, veliko kakor stebri. Vnel se je silovit boj. Ko je Džanšah videl, da guli premagujejo opice, je zaklical mamelukom: »Vzemite loke in puščice ter streljajte nanje, da jih pobijete in odženete od nas!« Mameluki so storili, kar jim je ukazal Džanšah. Guli so se znašli v hudih stiskah, mnogo jih je bilo pobitih, preostali pa so bili poraženi in so zbežali. Ko so opice videle, kaj je storil Džanšah, so stopile v reko in jo prečkale, Džanšah pa je šel z njimi. Zasledoval je gule, dokler mu niso izginili izpred oči. Guli so bili poraženi in veliko jih je umrlo. Džanšah in opice so potovali naprej, dokler niso prišli do visoke gore. Džanšah se je ozrl proti njej in zagledal marmorno ploščo, na kateri je pisalo: »Vedi, ti, ki si stopil v to deželo, da boš postal vladar teh opic. Od njih ne boš mogel oditi, razen če ubereš vzhodno pot ob gori. Ta traja tri mesece, med katerimi boš hodil med zvermi, guli, maridi in ifriti, nato pa boš prišel do morja, ki obdaja svet. Lahko pa ubereš zahodno pot, ki traja štiri mesece in na začetku katere leži Dolina mravelj. Ko prideš do Doline mravelj in stopiš vanjo, se varuj teh mravelj, dokler ne prideš do visoke gore. Ta gora žari kakor ogenj in pot čeznjo traja deset dni.« Ko je Džanšah zagledal to ploščo … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto četrta noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džanšah, ko je zagledal ploščo, prebral na njej vse, kar smo že omenili, na koncu pa še te besede: »Nato boš prišel do velike reke. Ta teče tako silovito, da pogled komaj sledi njenemu toku. Vsako soboto presahne. Ob njej leži mesto, katerega prebivalci so vsi Judje in zavračajo Mohamedovo vero; med njimi ni niti enega muslimana. V tej deželi ni drugega mesta. Dokler boš prebival pri opicah, bodo zmagovale nad guli. Vedi, da je to ploščo napisal gospod Salomon, Davidov sin, mir naj bo z obema.« Ko je Džanšah to prebral, je bridko zajokal. Nato se je obrnil k svojim mamelukom in jim povedal, kaj piše na plošči. Zatem je zajahal, okrog njega pa so jezdile opičje čete, vesele zmage nad sovražniki. Vrnili so se v svoj grad in Džanšah je tam leto in pol ostal kot vladar opic. Potem je ukazal opičjim četam, naj zajahajo in se odpravijo na lov. Zajahale so, z njimi pa tudi Džanšah in njegovi mameluki. Potovali so po divjinah in pustinjah, iz kraja v kraj, dokler ni Džanšah prepoznal Doline mravelj in znamenja, opisanega na marmorni plošči. Ko ga je videl, jim je ukazal, naj se tam utaborijo. Sestopili so, prav tako tudi opičje čete, in deset dni jedli in pili. Neke noči pa je Džanšah na samem zbral svoje mameluke in jim rekel: »Rad bi, da zbežimo, gremo v Dolino mravelj in od tam do judovskega mesta. Morda nas bo Bog rešil teh opic in bomo lahko šli svojo pot.« Odgovorili so mu: »Poslušamo in ubogamo.«

Počakal je, da je minil majhen del noči, nato pa vstal in z njim so vstali tudi mameluki. Oborožili so se, si za pas zataknili meče, bodala in drugo bojno orožje ter odšli. Džanšah in njegovi mameluki so hodili od začetka noči do jutra. Ko so se opice prebudile in niso videle ne Džanšaha ne njegovih mamelukov, so spoznale, da so pobegnili. Ena skupina opic je vstala, zajahala in krenila proti vzhodni poti, druga pa je odjezdila proti Dolini mravelj. Med potjo so opice zagledale Džanšaha in njegove mameluke, ki so se bližali Dolini mravelj, ter pohitele za njimi. Ko jih je Džanšah opazil, je zbežal, z njim pa tudi mameluki, in vsi so se zatekli v Dolino mravelj. Ni minila niti ura, ko so opice planile nanje in hotele ubiti Džanšaha in mameluke. Tedaj pa so izpod zemlje pridrvele mravlje, številne kakor roj kobilic, in vsaka je bila velika kakor pes. Ko so mravlje zagledale opice, so jih napadle in jih nekaj požrle. Veliko mravelj je bilo ubitih, vendar je zmaga pripadla njim. Mravlja je prišla do opice, jo udarila in presekala na pol, po deset opic pa se je spravilo na eno mravljo, jo zgrabilo in raztrgalo na dvoje. Med njimi je divjal silovit boj vse do večera. Ko se je zvečerilo, je Džanšah s svojimi mameluki zbežal globlje v dolino. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto peta noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džanšah, ko je nastopil večer, s svojimi mameluki zbežal globlje v dolino in bežal do jutra. Ko se je zdanilo, so opice prišle proti njemu. Ko jih je zagledal, je zaklical mamelukom: »Udarite po njih z meči!« Mameluki so izvlekli meče in začeli udrihati po opicah na desni in levi. Tedaj je stopila naprej velika opica z okli, podobnimi slonjim, prišla do enega mamelukov in ga z udarcem presekala na pol. Opice so se v velikem številu zgrnile nad Džanšaha, zato je zbežal v spodnji del doline. Tam je zagledal veliko reko in ob njej velikanske mravlje. Ko so ga mravlje videle prihajati, so ga obkolile. Eden izmed mamelukov je z mečem udaril mravljo in jo presekal na pol. Ko so mravlje to videle, so se množično zgrnile nadenj in ga ubile. Medtem so z gore prišle opice in se z vseh strani pognale proti Džanšahu. Ko je videl, kako silijo nanj, je slekel oblačila in stopil v reko. Z njim je šel še zadnji mameluk in odplavala sta proti sredini reke. Nato je Džanšah na nasprotnem bregu zagledal drevo, iztegnil roko proti eni izmed njegovih vej, jo zgrabil, se je oprijel in splezal na kopno. Mameluka pa je premagal tok, ga odnesel in raztreščil ob skale gore. Džanšah je ostal sam na kopnem, ožemal oblačila in jih sušil na soncu. Med opicami in mravljami se je vnel silovit boj, nato pa so se opice vrnile v svojo deželo.

Tako je bilo z opicami in mravljami. Džanšah pa je jokal do večera, nato je stopil v votlino in se zatekel vanjo. Bil je silno prestrašen in osamljen zaradi izgube svojih mamelukov. V votlini je prespal do jutra, nato pa odšel naprej. Hodil je dneve in noči ter jedel zeli, dokler ni prišel do gore, ki je žarela kakor ogenj. Prehodil jo je in prišel do reke, ki je vsako soboto presahnila. Ko jo je dosegel, je videl, da je zelo velika, ob njej pa stoji veliko mesto. To je bilo judovsko mesto, ki ga je videl omenjeno na plošči. Ostal je tam, dokler ni prišla sobota in je reka presahnila. Nato je prečkal njeno strugo in prišel do judovskega mesta. V njem ni videl nikogar. Hodil je po mestu, dokler ni prišel do vrat neke hiše, jih odprl in vstopil. Prebivalci hiše so molčali in niso spregovorili niti besede. Rekel jim je: »Tujec sem in lačen.« Z znamenji so mu odgovorili: »Jej in pij, vendar ne govori.« Sedel je pri njih, jedel in pil ter tam prenočil. Ko je nastopilo jutro, ga je gospodar hiše pozdravil, mu izrekel dobrodošlico in ga vprašal: »Od kod prihajaš in kam si namenjen?« Ko je Džanšah slišal Judove besede, je bridko zajokal, mu povedal svojo zgodbo in mu opisal očetovo mesto. Jud se je začudil in mu rekel: »Za to mesto še nikoli nismo slišali. Od trgovskih karavan smo slišali le, da obstaja dežela, imenovana Jemen.« Džanšah mu je rekel: »Ta dežela, o kateri pripovedujejo trgovci, ni daleč od mojega doma.« Jud mu je odgovoril: »Trgovci iz teh karavan pravijo, da njihovo potovanje od njihove dežele do sem traja dve leti in tri mesece.« Džanšah je vprašal: »Kdaj pa pride karavana?« Odgovoril mu je: »Prihodnje leto.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto šesta noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je Jud, ko ga je Džanšah vprašal, kdaj pride karavana, odgovoril: »Prihodnje leto.« Ko je Džanšah slišal njegove besede, je bridko zajokal in žaloval nad svojo usodo, za svojimi mameluki, zaradi ločitve od matere in očeta ter zaradi vsega, kar se mu je zgodilo na poti. Jud mu je rekel: »Ne jokaj, mladenič. Ostani pri nas, dokler ne pride karavana, in z njo te bomo poslali v tvojo deželo.« Ko je Džanšah slišal te besede, je ostal pri Judu dva meseca. Vsak dan je hodil po mestnih ulicah in si jih ogledoval. Nekega dne je kakor običajno odšel ven, se sprehajal po ulicah sem in tja in zaslišal moža, ki je klical: »Kdo hoče tisoč dinarjev in prelepo sužnjo izjemne lepote za delo, ki ga bo zame opravil od jutra do poldneva?« Nihče mu ni odgovoril. Ko je Džanšah slišal klicarjeve besede, si je rekel: »Če to delo ne bi bilo nevarno, njegov gospodar ne bi ponujal tisoč dinarjev in prelepe sužnje za delo od jutra do poldneva.« Nato je stopil h klicarju in mu rekel: »Jaz bom opravil to delo.« Ko je klicar slišal njegove besede, ga je odpeljal do visoke hiše. Vstopila sta in Džanšah je videl, da je hiša velika. V njej je na stolu iz ebenovine sedel judovski trgovec. Klicar je stopil predenj in mu rekel: »O trgovec, že tri mesece kličem po mestu, pa se mi ni odzval nihče razen tega mladeniča.« Ko je trgovec slišal klicarjeve besede, je Džanšahu izrekel dobrodošlico in ga odpeljal v razkošno sobo. Svojim sužnjem je pomignil, naj prinesejo hrano. Razgrnili so pogrinjek in prinesli najrazličnejše jedi. Trgovec in Džanšah sta jedla, si umila roke, nato pa so jima prinesli pijačo in sta pila. Zatem je trgovec vstal in Džanšahu prinesel mošnjo s tisoč dinarji ter sužnjo izjemne lepote. Rekel mu je: »Vzemi to sužnjo in ta denar za delo, ki ga boš opravil.« Džanšah je vzel sužnjo in denar ter jo posedel ob sebi. Trgovec mu je rekel: »Jutri opravi delo za nas.«

Nato je trgovec odšel in Džanšah je tisto noč spal s sužnjo. Zjutraj je odšel v kopališče. Trgovec je ukazal svojim sužnjem, naj mu prinesejo svileno obleko. Prinesli so dragoceno svileno obleko, počakali, da je prišel iz kopališča, ga oblekli in odpeljali nazaj v hišo. Trgovec je sužnjem ukazal, naj prinesejo harfo, lutnjo in pijačo. Prinesli so vse to in oba sta pila, se zabavala ter smejala do polnoči. Nato je trgovec odšel k svojim ženam, Džanšah pa je s sužnjo spal do jutra. Spet je odšel v kopališče, in ko se je vrnil, je prišel k njemu trgovec ter mu rekel: »Rad bi, da opraviš delo za nas.« Džanšah je odgovoril: »Poslušam in ubogam.« Trgovec je svojim sužnjem ukazal, naj prinesejo dve muli. Ko so ju pripeljali, je zajahal eno, Džanšahu pa ukazal, naj zajaha drugo. Džanšah je zajahal in s trgovcem sta potovala od jutra do poldneva, dokler nista prišla do gore, ki je bila neizmerno visoka. Trgovec je sestopil z mule in ukazal Džanšahu, naj tudi on sestopi. Džanšah je ubogal. Nato mu je trgovec izročil nož in vrv ter rekel: »Hočem, da zakolješ to mulo.« Džanšah si je podvihal oblačila, pristopil k muli, ji z vrvjo zvezal vse štiri noge in jo podrl na tla. Vzel je nož, jo zaklal, odrl ter ji odrezal noge in glavo, tako da je od nje ostal kup mesa. Trgovec mu je rekel: »Zdaj ji razparaj trebuh in zlezi vanj. Zašil te bom noter, ti pa ostani tam eno uro in mi povej vse, kar boš videl v njenem trebuhu.« Džanšah je muli razparal trebuh in zlezel vanj. Trgovec ga je zašil, nato pa ga pustil in odšel stran. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto sedma noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je trgovec, ko je Džanšaha zašil v mulin trebuh, odšel stran in se skril ob vznožju gore. Čez eno uro se je na mulo spustila velikanska ptica, jo zgrabila, poletela z njo in jo odložila na vrhu gore, da bi jo požrla. Džanšah je začutil ptico, razparal mulin trebuh in zlezel ven. Ko ga je ptica zagledala, se je preplašila, vzletela in odletela svojo pot. Džanšah je vstal in se oziral na desno in levo, a ni videl nikogar razen mrtvih mož, katerih trupla je izsušilo sonce. Ko je to zagledal, si je rekel: »Ni moči in ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem.« Nato se je ozrl proti vznožju gore in zagledal trgovca, ki je stal spodaj ter gledal proti njemu. Ko ga je trgovec videl, mu je zaklical: »Vrzi mi nekaj kamnov, ki ležijo okrog tebe, pa ti pokažem pot, po kateri boš lahko sestopil!« Džanšah mu je vrgel približno dvesto kamnov. Ti kamni so bili rubini, krizoliti in drugi dragoceni dragulji. Nato je Džanšah rekel trgovcu: »Pokaži mi pot, pa ti jih vržem še več.« Toda trgovec je pobral kamne, jih naložil na mulo, na kateri je prijezdil, in odšel, ne da bi mu odgovoril. Džanšah je ostal sam na gori, klical na pomoč in jokal. Tri dni je ostal na vrhu, nato pa vstal in se odpravil čez goro. Dva meseca je hodil po njej in se hranil z gorskimi zelmi, dokler ni prišel do njenega roba. Ko je dosegel pobočje ob vznožju, je v daljavi zagledal dolino z drevesi, sadeži in pticami, ki so slavile Boga, Edinega, Vsemogočnega.

Ko je Džanšah zagledal dolino, se je silno razveselil in se odpravil proti njej. Hodil je eno uro, dokler ni prišel do razpoke v gori, po kateri je tekel hudournik. Spustil se je po njej in hodil, dokler ni dosegel doline, ki jo je videl z gore. Stopil je vanjo in se oziral na desno in levo. Hodil je in občudoval okolico, dokler ni prišel do visoke palače, ki se je dvigala v nebo. Približal se ji je in prišel do vrat. Tam je zagledal starca prijetnega videza, ki mu je obraz žarel od svetlobe. V roki je držal palico iz rubina in stal pri vratih palače. Džanšah je stopil bliže in ga pozdravil. Starec mu je odzdravil, izrekel dobrodošlico in mu rekel: »Sedi, moj sin.« Džanšah je sedel pri vratih palače, starec pa ga je vprašal: »Od kod si prišel v to deželo, v katero še nikoli ni stopil Adamov sin? In kam si namenjen?« Ko je Džanšah slišal starčeve besede, je ob spominu na vse, kar je prestal, tako bridko zajokal, da so ga solze dušile. Starec mu je rekel: »Moj sin, nehaj jokati, saj me ob tebi boli srce.« Nato je vstal, mu prinesel nekaj hrane, jo postavil predenj in rekel: »Jej.« Džanšah je jedel, dokler se ni nasitil, ter hvalil vzvišenega Boga. Potem ga je starec vprašal: »Moj sin, rad bi, da mi poveš svojo zgodbo in vse, kar se ti je zgodilo.« Džanšah mu je povedal svojo zgodbo in vse, kar se mu je pripetilo, od začetka do prihoda k njemu. Ko ga je starec poslušal, se je silno čudil. Džanšah pa mu je rekel: »Rad bi, da mi poveš, kdo je gospodar te doline in komu pripada ta mogočna palača.« Starec mu je odgovoril: »Vedi, moj sin, da ta dolina in vse, kar je v njej, ter ta palača in vse, kar vsebuje, pripadajo gospodu Salomonu, Davidovemu sinu, mir naj bo z obema. Meni je ime šejk Nasr in sem kralj ptic. Vedi, da mi je gospod Salomon zaupal varstvo te palače.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto osma noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je šejk Nasr, kralj ptic, rekel Džanšahu: »Vedi, da mi je gospod Salomon zaupal varstvo te palače, me naučil ptičje govorice in me postavil za vladarja vseh ptic na svetu. Vsako leto pridejo ptice v to palačo, jaz jih pregledam, nato pa odidejo. Zato prebivam na tem kraju.« Ko je Džanšah slišal besede šejka Nasra, je bridko zajokal in ga vprašal: »Oče moj, kako naj najdem pot nazaj v svojo deželo?« Šejk mu je odgovoril: »Vedi, moj sin, da si blizu gore Kaf. Od tod lahko odideš šele, ko pridejo ptice in te eni izmed njih zaupam, da te ponese v tvojo deželo. Ostani pri meni, jej in pij ter si ogleduj sobane, dokler ne pridejo ptice.« Džanšah je ostal pri šejku, se sprehajal po dolini, jedel sadje, občudoval okolico, se smejal in zabaval. Nekaj časa je živel nadvse prijetno življenje, dokler se ni približal čas, ko naj bi ptice iz svojih krajev prišle na obisk k šejku Nasru. Ko je šejk Nasr izvedel, da prihajajo, je vstal in rekel Džanšahu: »Džanšah, vzemi te ključe, odpiraj sobane v palači in si ogleduj vse, kar je v njih, razen tiste sobane tam. Varuj se, da je ne odpreš! Če me ne boš ubogal, jo odprl in stopil vanjo, se ti ne bo zgodilo nič dobrega.« Tako je posvaril Džanšaha in mu svoje svarilo še posebej zabičal, nato pa odšel pticam naproti. Ko so ptice zagledale šejka Nasra, so se mu približale in mu druga vrsta za drugo poljubljale roke.

Tako je bilo s šejkom Nasrom. Džanšah pa je vstal in začel hoditi po palači ter si jo ogledovati na desni in levi. Odprl je vse sobane v palači, dokler ni prišel do tiste, ki mu jo je šejk Nasr prepovedal odpreti. Pogledal je njena vrata, ki so mu bila zelo všeč, in na njih zagledal zlato ključavnico. Rekel si je: »Ta sobana je lepša od vseh drugih v palači. Le kaj je v njej, da mi je šejk Nasr prepovedal vstop? Vsekakor moram vanjo in pogledati, kaj skriva. Kar je človeku usojeno, se mora izpolniti.« Iztegnil je roko, odprl sobano in vstopil. V njej je zagledal veliko jezero, ob njem pa majhno palačo, zgrajeno iz zlata, srebra in kristala. Njena okna so bila iz rubinov, tla pa so bila namesto z marmorjem tlakovana z zelenim krizolitom, spinelom, smaragdi in drugimi dragulji. Sredi palače je bil zlat vodnjak, poln vode, okrog njega pa podobe zveri in ptic, izdelane iz zlata in srebra, iz katerih trebuhov je tekla voda. Ko je zavel vetrič, jim je pihnil v ušesa in vsaka podoba je zažvižgala v svoji govorici. Ob vodnjaku je bil velik odprt dvoranski prostor, v njem pa mogočen prestol iz rubinov, okrašen z biseri in dragulji. Na prestolu je bil postavljen šotor iz zelene svile, izvezen z dragimi kamni in plemenitimi kovinami, širok petdeset komolcev. V šotoru je bila zasebna kamrica s preprogo, ki je nekoč pripadala gospodu Salomonu, mir naj bo z njim. Okrog palače je Džanšah zagledal velik vrt z drevesi, sadeži in rekami. Palačo so obdajale grede vrtnic, bazilike, divjih vrtnic in vseh mogočih dišečih rastlin. Ko je veter zapihal med drevesi, so se njihove veje zazibale. Na vrtu je Džanšah videl vse vrste dreves s svežimi in suhimi sadeži. Vse to je bilo v tisti sobani. Ob tem prizoru se je silno čudil in si začel ogledovati vrt ter palačo z vsemi njunimi čudesi in nenavadnostmi. Pogledal je jezero in videl, da njegovo prodnato dno sestavljajo dragoceni kamni, dragi dragulji in plemenite kovine. V tej sobani je videl še mnogo drugega. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila ter prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto deveta noč,

je pripovedovala: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džanšah v tisti sobani videl mnogo reči, ki so ga navdajale z začudenjem. Nato je hodil naprej, dokler ni vstopil v palačo v sobani. Povzpel se je na prestol, postavljen v odprti dvorani ob vodnjaku, stopil v šotor nad njim in tam nekaj časa spal. Nato se je prebudil, vstal in se sprehodil do vrat palače. Stopil je ven in sedel na stol pred vhodom ter se čudil lepoti tega kraja.

Medtem ko je sedel, so iz zraka priletele tri ptice, podobne golobicam. Spustile so se ob jezero, se nekaj časa igrale, nato pa slekle svoje perje in se spremenile v tri dekleta, lepa kakor lune, ki jim na svetu ni bilo enakih. Stopile so v jezero, plavale v njem, se igrale in smejale. Ko jih je Džanšah videl, se je čudil njihovi lepoti, ljubkosti in skladnim postavam. Nato so prišle na kopno in se začele sprehajati po vrtu. Ko jih je Džanšah zagledal na bregu, je skoraj izgubil razum. Vstal je in stopil proti njim. Ko se jim je približal, jih je pozdravil in one so mu odzdravile. Nato jih je vprašal: »Kdo ste, plemenite gospe, in od kod prihajate?« Najmlajša mu je odgovorila: »Prišle smo iz kraljestva vzvišenega Boga, da bi se razvedrile na tem kraju.« Čudil se je njihovi lepoti, nato pa najmlajši rekel: »Usmili se me, bodi mila z menoj in imej sočutje do moje usode ter vsega, kar me je doletelo v življenju.« Odgovorila mu je: »Nehaj s takimi besedami.« Ko je Džanšah slišal njen odgovor, je bridko zajokal, iz prsi so se mu trgali globoki vzdihi in zapel je te verze:

Na vrtu se mi je prikazala v zelenem oblačilu, z odpetimi gumbi in razpuščenimi lasmi. Vprašal sem jo: »Kako ti je ime?« Odvrnila je: »Jaz sem tista, ki je v svojem naročju ožgala srca zaljubljencev.« Potožil sem ji, kaj sem prestal zaradi ljubezni, pa je rekla: »Kamnu si potožil, ne da bi vedel.« Odvrnil sem ji: »Če je tvoje srce kamen, je vendar Bog tudi iz kamna priklical bistro vodo.« Ko so dekleta slišala te Džanšahove verze, so se smejala, igrala, pela in se veselila. Džanšah jim je prinesel nekaj sadja; jedle so in pile ter tisto noč prespale z njim do jutra. Ko se je zdanilo, so si nadele pernata oblačila, se spremenile v golobice in odletele svojo pot. Ko jih je Džanšah zagledal v zraku in so mu izginile izpred oči, mu je skoraj še razum odletel z njimi. Strašno je zakričal in se nezavesten zgrudil; ves tisti dan je ostal v omedlevici. Medtem ko je ležal na tleh, se je šejk Nasr vrnil s srečanja s pticami in začel iskati Džanšaha, da bi ga poslal z njimi v domovino. Ker ga ni našel, je vedel, da je stopil v prepovedano sobano. Šejk Nasr je bil namreč pticam rekel: »Pri meni je mladenič, ki ga je usoda iz daljne dežele prinesla sem. Želim, da ga ponesete in odložite v njegovi domovini.« Odgovorile so mu: »Slišimo in ubogamo.« Šejk Nasr je iskal Džanšaha, dokler ni prišel do vrat sobane, ki mu jo je prepovedal odpreti. Našel jih je odprta, vstopil in zagledal Džanšaha, ki je nezavesten ležal pod drevesom. Prinesel je nekaj dišeče vode in mu poškropil obraz. Džanšah se je ovedel in se začel ozirati okoli sebe. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto deseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je šejk Nasr, ko je našel Džanšaha ležati pod drevesom, prinesel nekaj dišeče vode in mu poškropil obraz. Džanšah se je ovedel in se začel ozirati na desno in levo, a ob sebi ni zagledal nikogar razen šejka Nasra. Zato ga je obšla še hujša žalost in izrekel je te verze:

Prikazala se je kakor polna luna v srečni noči, nežnih udov in vitkega stasa. Njene oči s čarom zasužnjijo razum, ustnice pa so kot rubin v rožnati rdečini. Črni lasje ji padajo čez boke; varuj se, varuj se kač v njenih kodrih! Njeno telo je nežno, a srce je do zaljubljenca trše od najtršega kamna. Iz loka obrvi izstreljuje puščice pogledov, ki zadenejo in ne zgrešijo, četudi od daleč. O, njena lepota presega vsakršno milino in med vsemi bitji ji ni enake. Ko je šejk Nasr slišal te Džanšahove verze, mu je rekel: »Sinko, mar ti nisem dejal, da ne odpiraj te sobane in ne vstopaj vanjo? Zdaj pa mi povej, kaj si videl v njej. Pripoveduj mi svojo zgodbo in mi razloži, kaj se ti je zgodilo.« Džanšah mu je sede povedal svojo zgodbo in mu razodel vse, kar se mu je zgodilo s tremi dekleti. Ko ga je šejk Nasr poslušal, mu je rekel: »Vedi, sinko, ta dekleta so hčere džinov. Vsako leto pridejo sem, se igrajo in veselijo do popoldneva, nato pa se vrnejo v svojo deželo.« Džanšah ga je vprašal: »Kje pa je njihova dežela?« Šejk Nasr je odgovoril: »Pri Bogu, sinko, ne vem, kje je njihova dežela.« Nato mu je rekel: »Vstani in pojdi z menoj. Zberi moči, da te pošljem s pticami v domovino, in opusti to ljubezen.« Ko je Džanšah slišal njegove besede, je strašno zakričal in omedlel. Ko se je ovedel, mu je rekel: »Oče, nočem se vrniti v svojo deželo, dokler se ne srečam s temi dekleti. Vedi, oče, da se svojih domačih niti ne spominjam več, pa čeprav bi umrl pred teboj.« Nato je zajokal in rekel: »Zadovoljen bom že s tem, da vidim obraz ljubljene, četudi samo enkrat na leto.« Globoko je vzdihnil in izrekel te verze:

Ko bi le podoba ljubljenih ne prihajala ponoči, ko bi le ljubezen ne bila ustvarjena za ljudi! Če mi ob spominu na vas srce ne bi gorelo, mi solze ne bi tekle in vrele po licih. Podnevi in ponoči učim srce potrpljenja, telo pa mi izgoreva v ognju ljubezni. Nato se je Džanšah vrgel šejku Nasru k nogam, jih poljubil in bridko zajokal. Rekel mu je: »Usmili se me, pa naj se te Bog usmili! Pomagaj mi v moji stiski, pa naj Bog pomaga tebi!« Šejk Nasr mu je odgovoril: »Sinko, pri Bogu, ne poznam teh deklet in ne vem, kje je njihova dežela. Ker pa si se tako zaljubil v eno izmed njih, ostani pri meni do istega časa prihodnje leto. Tedaj bodo spet prišle, prav na ta dan. Ko se bo njihov prihod bližal, se skrij pod drevo na vrtu. Ko se bodo spustile v jezero, plavale in se igrale ter se oddaljile od svojih oblačil, vzemi oblačilo tiste, ki si jo želiš. Ko te bodo zagledale, bodo stopile na breg, da bi se oblekle, tista, ki ji boš vzel oblačilo, pa ti bo s sladkimi besedami in lepim nasmehom rekla: ‘Vrni mi oblačilo, brat, da se oblečem in zakrijem.’ Če boš poslušal njene besede in ji vrnil oblačilo, ne boš nikoli dosegel, kar si želiš. Oblekla se bo, odšla k domačim in nikoli več je ne boš videl. Ko se torej polastiš njenega oblačila, ga dobro čuvaj in si ga stisni pod pazduho. Ne vrni ji ga, dokler se ne vrnem s srečanja s pticami, vaju združim in te skupaj z njo pošljem v tvojo deželo. To je vse, kar lahko storim zate, sinko.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto enajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je šejk Nasr rekel Džanšahu: »Dobro čuvaj oblačilo tiste, ki si jo želiš, in ji ga ne vrni, dokler se ne vrnem s srečanja s pticami. To je vse, kar lahko storim zate, sinko.« Ko je Džanšah slišal šejkove besede, se mu je srce pomirilo. Ostal je pri njem do naslednjega leta in prešteval dneve, ki so ga še ločili od prihoda ptic. Ko je nastopil čas njihovega prihoda, je šejk Nasr prišel k Džanšahu in mu rekel: »Ravnaj po nasvetu, ki sem ti ga dal glede dekliških oblačil. Zdaj grem na srečanje s pticami.« Džanšah je odgovoril: »Slišim in ubogam tvojo zapoved, oče.« Šejk Nasr je odšel na srečanje s pticami, Džanšah pa je po njegovem odhodu vstal, se sprehodil do vrta in se skril pod drevo, kjer ga nihče ni mogel videti. Čakal je prvi dan, drugi dan in tretji dan, vendar deklet ni bilo. Zaskrbelo ga je; začel je jokati in stokati iz žalostnega srca. Jok ni ponehal, dokler ni omedlel. Čez nekaj časa se je ovedel in se začel ozirati zdaj v nebo, zdaj v tla, zdaj proti jezeru, zdaj proti bregu, srce pa mu je trepetalo od silne ljubezni. Ko je bil tako zatopljen v svojo bolečino, so se iz zraka približale tri ptice, podobne golobicam, le da je bila vsaka velika kot orel. Spustile so se ob jezero in se ozrle na desno in levo. Ker niso zagledale ne človeka ne džina, so slekle oblačila in stopile v jezero. Igrale so se, smejale in veselile, gole kakor ulito srebro. Tedaj je najstarejša rekla: »Bojim se, sestri, da se kdo skriva pred nami v tej palači.« Srednja ji je odgovorila: »Sestra, od Salomonovih časov ni v to palačo vstopil ne človek ne džin.« Najmlajša pa je v smehu rekla: »Pri Bogu, sestri, če se kdo skriva tukaj, bo vzel samo mene.«

Nato so se igrale in smejale, Džanšahu pa je srce trepetalo od silnega hrepenenja. Skrit pod drevesom jih je gledal, one pa ga niso videle. Plavale so do sredine jezera in se oddaljile od svojih oblačil. Tedaj je Džanšah planil pokonci, stekel kakor blisk in vzel oblačilo najmlajšega dekleta, ki mu je osvojilo srce in ji je bilo ime Šamsa. Ko se je ozrla, je zagledala Džanšaha. Dekletom so vztrepetala srca; pred njim so se zakrile z vodo in priplavale bliže bregu. Pogledale so Džanšahov obraz in videle, da je kakor polna luna v noči svojega ščipa. Vprašale so ga: »Kdo si? Kako si prišel sem in vzel oblačilo gospe Šamse?« Odgovoril jim je: »Pridite k meni, pa vam povem, kaj se mi je zgodilo.« Gospa Šamsa ga je vprašala: »Kakšna je tvoja zgodba? Zakaj si vzel moje oblačilo? In kako si me prepoznal med mojima sestrama?« Džanšah ji je rekel: »Luč mojih oči, stopi iz vode, da ti povem svojo zgodbo in vse, kar se mi je pripetilo, ter ti razložim, kako te poznam.« Rekla mu je: »Moj gospod, radost mojih oči in sad mojega srca, vrni mi oblačilo, da se oblečem in zakrijem ter pridem k tebi.« Džanšah je odgovoril: »Kraljica lepotic, ne morem ti vrniti oblačila in se s tem pogubiti od ljubezni. Ne dam ti ga, dokler ne pride šejk Nasr, kralj ptic.« Ko je gospa Šamsa slišala njegove besede, mu je rekla: »Če mi že nočeš vrniti oblačila, se vsaj malo umakni, da sestri stopita na breg, se oblečeta in mi dasta kaj, s čimer se bom zakrila.« Džanšah ji je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Odšel je od njih v palačo in vstopil vanjo, gospa Šamsa in njeni sestri pa so stopile na breg, kjer sta se sestri oblekli.

Najstarejša sestra gospe Šamse ji je dala eno svojih oblačil, v katerem ni mogla leteti, in ji ga pomagala nadeti. Nato je gospa Šamsa, lepa kakor vzhajajoča polna luna in gazela na paši, vstala in odšla k Džanšahu. Našla ga je sedeti na divanu, ga pozdravila, sedla blizu njega in mu rekla: »Ti z lepim obrazom, pogubil si mene in sebe. Povej nam, kaj se ti je zgodilo, da izvemo tvojo zgodbo.« Ko je Džanšah slišal njene besede, je zajokal tako silno, da je s solzami premočil oblačila. Ko je spoznala, kako močno jo ljubi, je vstala, ga prijela za roko in posadila poleg sebe. Z rokavom mu je obrisala solze in rekla: »Ti z lepim obrazom, nehaj jokati in mi povej, kaj se ti je zgodilo.« Džanšah ji je povedal vse, kar se mu je pripetilo in kar je videl. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto dvanajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je gospa Šamsa rekla Džanšahu: »Povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Povedal ji je vse, kar je prestal. Ko je poslušala njegovo pripoved, je vzdihnila in mu rekla: »Moj gospod, če me ljubiš, mi vrni oblačilo, da se oblečem in se s sestrama vrnem k domačim. Povedala jim bom, kaj si pretrpel zaradi ljubezni do mene, nato pa se bom vrnila pote in te ponesla v tvojo deželo.« Ko je Džanšah slišal te besede, je bridko zajokal in ji rekel: »Ali ti Bog dovoljuje, da me po krivici ubiješ?« Vprašala ga je: »Moj gospod, kako naj bi te po krivici ubila?« Odgovoril ji je: »Ko boš oblekla svoje oblačilo in odšla od mene, bom pri priči umrl.« Ko je gospa Šamsa slišala njegove besede, se je zasmejala, z njo pa tudi njeni sestri. Nato mu je rekla: »Pomiri se in razveseli svoje oči; zagotovo se bom poročila s teboj.« Nagnila se je k njemu, ga objela, stisnila na prsi ter ga poljubila med očmi in na lice. Nekaj časa sta ostala objeta, nato sta se ločila in sedla na divan. Njena najstarejša sestra je vstala, odšla iz palače na vrt, nabrala nekaj sadja in dišečega cvetja ter jima ga prinesla. Jedli so in pili, uživali in se veselili, smejali in igrali. Džanšah je bil čudovito lep, vitkega in skladnega stasa, zato mu je gospa Šamsa rekla: »Ljubljeni, pri Bogu, neizmerno te ljubim in nikoli več te ne bom zapustila.« Ko je Džanšah slišal njene besede, se mu je srce razvedrilo in obraz mu je zasijal v nasmehu. Še naprej so se smejali in igrali.

Medtem ko so uživali v sreči in veselju, se je šejk Nasr vrnil s srečanja s pticami. Ko je prišel k njim, so vsi vstali, ga pozdravili in mu poljubili roke. Šejk Nasr jih je prijazno sprejel in rekel: »Sedite.« Sedli so, nato pa je rekel gospe Šamsi: »Ta mladenič te neizmerno ljubi. Pri Bogu te prosim, lepo ravnaj z njim, kajti plemenitega rodu je in kraljevski sin. Njegov oče vlada deželi Kabul in ima veliko kraljestvo.« Ko je gospa Šamsa slišala šejkove besede, je odgovorila: »Slišim in ubogam tvojo zapoved.« Poljubila mu je roke in obstala pred njim. Šejk Nasr ji je rekel: »Če govoriš resnico, mi prisezi pri Bogu, da ga ne boš prevarala, dokler boš živa.« Slovesno je prisegla, da ga nikoli ne bo prevarala in da se bo zagotovo poročila z njim. Po prisegi je dodala: »Vedi, šejk Nasr, da ga nikoli ne bom zapustila.« Šejk Nasr je zaupal njeni prisegi in rekel Džanšahu: »Hvala Bogu, ki vaju je združil.« Džanšah se je tega silno razveselil. Z gospo Šamso sta nato tri mesece ostala pri šejku Nasru, jedla in pila, se igrala in smejala. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto trinajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Džanšah in gospa Šamsa tri mesece ostala pri šejku Nasru, jedla in pila, se igrala in živela v veliki sreči. Po treh mesecih je gospa Šamsa rekla Džanšahu: »Želim, da greva v tvojo deželo, kjer se boš poročil z menoj in bova ostala.« Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam.« Nato se je Džanšah posvetoval s šejkom Nasrom in mu rekel: »Rada bi odšla v mojo deželo.« Povedal mu je, kaj je rekla gospa Šamsa, šejk Nasr pa jima je odgovoril: »Pojdita v tvojo deželo in lepo ravnaj z njo.« Džanšah je rekel: »Slišim in ubogam.« Nato je prosila za svoje oblačilo in rekla: »Šejk Nasr, naroči mu, naj mi da oblačilo, da ga nadenem.« Rekel je Džanšahu: »Vrni ji njeno oblačilo.« Ta je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Hitro je vstal, vstopil v palačo, prinesel njeno oblačilo in ji ga izročil. Vzela ga je, si ga nadela in rekla Džanšahu: »Splezaj mi na hrbet, zapri oči in si zamaši ušesa, da ne boš slišal grmenja vrtečega se nebesnega svoda. Z obema rokama se oprimi mojega pernatega oblačila in pazi, da ne padeš.«

Ko je Džanšah slišal njene besede, ji je splezal na hrbet. Ko je hotela vzleteti, ji je šejk Nasr rekel: »Počakaj, da ti opišem deželo Kabul, kajti bojim se, da bi zgrešila pot.« Počakala je, da ji je opisal deželo in ji priporočil Džanšaha v skrb, nato se je poslovil od njiju. Gospa Šamsa se je poslovila od sester in jima rekla: »Vrnita se k domačim in jim povejta, kaj se mi je zgodilo z Džanšahom.« Nato je nemudoma vzletela in drvela po zraku kakor sunek vetra in sijoč blisk. Za njo sta vzleteli tudi sestri, se vrnili k domačim in jim povedali, kaj se je zgodilo gospe Šamsi z Džanšahom. Gospa Šamsa je z Džanšahom na hrbtu letela od dopoldneva do popoldneva. Popoldne je v daljavi zagledala dolino z drevesi in rekami ter mu rekla: »Rada bi se spustila v to dolino, da si nocoj ogledava njena drevesa in rastlinje.« Džanšah ji je odgovoril: »Stori, kakor želiš.« Spustila se je iz zraka in pristala v dolini. Džanšah je zdrsnil z njenega hrbta in jo poljubil med očmi. Nekaj časa sta sedela ob reki, nato sta vstala in se sprehajala po dolini, občudovala njene lepote ter jedla sadje. Do večera sta si ogledovala dolino, potem pa stopila k drevesu in pod njim spala do jutra. Tedaj je gospa Šamsa vstala in naročila Džanšahu, naj ji spleza na hrbet. Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Splezal ji je na hrbet in takoj je vzletela z njim. Letela je od jutra do poldneva.

Med potjo sta zagledala znamenja, ki jima jih je opisal šejk Nasr. Ko jih je gospa Šamsa prepoznala, se je iz višav spustila na prostran travnik z bujnim zelenjem, kjer so se pasle gazele, vreli studenci, zoreli sadeži in tekle široke reke. Ko je pristala, je Džanšah zdrsnil z njenega hrbta in jo poljubil med očmi. Rekla mu je: »Ljubljeni moj, radost mojih oči, ali veš, kolikšno razdaljo sva prepotovala?« Odgovoril je: »Ne.« Rekla je: »Za trideset mesecev poti.« Džanšah je odvrnil: »Hvala Bogu, da sva prispela srečno.« Nato je sedel in ona je sedla poleg njega. Jedla sta in pila, se igrala in smejala. Medtem sta k njima prišla dva mameluka. Eden je bil tisti, ki je ostal pri konjih, ko je Džanšah stopil v ribičev čoln, drugi pa je bil med mameluki, ki so ga spremljali na lovu. Ko sta zagledala Džanšaha, sta ga prepoznala, pozdravila in rekla: »Če dovoliš, greva k tvojemu očetu in ga razveseliva z novico o tvojem prihodu.« Džanšah jima je odgovoril: »Pojdita k mojemu očetu, povejta mu in nama prinesita šotore. Tukaj bova ostala sedem dni, da se odpočijeva, dokler nama ne pride naproti sprevod in ne vstopiva v mesto v veličastnem spremstvu.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto štirinajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džanšah rekel mamelukoma: »Pojdita k mojemu očetu in mu povejta zame ter nama prinesita šotore. Tukaj bova ostala sedem dni, da se odpočijeva, dokler nama ne pride naproti sprevod in ne vstopiva v mesto v veličastnem spremstvu.« Mameluka sta zajahala konja, odšla k njegovemu očetu in mu rekla: »Veselo novico prinašava, o kralj našega časa!« Ko je kralj Tajgmus slišal njune besede, ju je vprašal: »S čim me želita razveseliti? Ali se je vrnil moj sin Džanšah?« Odgovorila sta: »Da, tvoj sin Džanšah se je vrnil iz daljave in je blizu tebe, na travniku al-Karani.« Ko je kralj slišal njune besede, se je tako silno razveselil, da je od same sreče omedlel. Ko se je ovedel, je svojemu vezirju ukazal, naj vsakemu mameluku podari dragoceno častno oblačilo in nekaj denarja. Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nemudoma je vstal, mamelukoma izročil, kar je naročil kralj, in jima rekel: »Vzemita ta denar v plačilo za veselo novico, ki sta jo prinesla, naj sta se zlagala ali povedala resnico.« Mameluka sta odgovorila: »Ne laževa. Pravkar sva bila pri njem, ga pozdravila in mu poljubila roke. Naročil nama je, naj mu prineseva šotore. Sedem dni bo ostal na travniku al-Karani, dokler mu ne pridejo naproti emirji, vezirji in velikaši kraljestva.« Nato ju je kralj vprašal: »Kako je z mojim sinom?« Odgovorila sta: »Tvoj sin ima ob sebi hurijo, kakor da bi jo pripeljal iz raja.« Ko je kralj to slišal, je ukazal udariti na cimbale in zatrobiti na trobente. Zadonele so radostne fanfare, kralj Tajgmus pa je poslal glasnike po vsem mestu, da bi razveselili Džanšahovo mater ter žene emirjev, vezirjev in velikašev kraljestva. Glasniki so se razkropili po mestu in prebivalcem naznanili Džanšahov prihod. Nato je kralj Tajgmus zbral čete in vojsko ter se odpravil na travnik al-Karani.

Ko je Džanšah sedel z gospo Šamso ob strani, se jima je približala vojska. Vstal je in ji odšel naproti. Ko so ga vojaki zagledali, so ga prepoznali, razjahali, stopili k njemu, ga pozdravili in mu poljubili roke. Džanšah je šel naprej, vojaki pa so se mu drug za drugim umikali, dokler ni prišel do očeta. Ko je kralj Tajgmus zagledal sina, se je vrgel s konja, ga objel in bridko zajokal. Nato je znova zajahal, zajahal je tudi njegov sin, vojaki pa so ju spremljali z desne in leve. Šli so naprej, dokler niso prišli na rečni breg. Tam so čete in vojska sestopile s konj, postavile šotore, velike šotorske paviljone in prapore. Zabobneli so bobni, zapele piščali, zazvenele cimbale in zadonele trobente. Kralj Tajgmus je služabnikom naročil, naj prinesejo šotor iz rdeče svile in ga postavijo za gospo Šamso. Izpolnili so njegov ukaz. Gospa Šamsa je vstala, slekla pernato oblačilo, odšla do šotora in sedla v njem. Medtem ko je sedela, sta prišla kralj Tajgmus in njegov sin Džanšah. Ko je zagledala kralja, je vstala in pred njim poljubila tla. Nato je kralj sedel, svojega sina Džanšaha posadil na desno, gospo Šamso pa na levo. Prijazno jo je pozdravil in rekel sinu: »Povej mi, kaj se ti je zgodilo med odsotnostjo.« Ta mu je pripovedoval vse od začetka do konca. Ko je kralj poslušal sinovo zgodbo, se je silno začudil. Obrnil se je h gospe Šamsi in rekel: »Hvala Bogu, ki te je vodil, da si znova združila mene in mojega sina. To je res velika milost.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto petnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Tajgmus rekel gospe Šamsi: »Hvala Bogu, ki te je vodil, da si znova združila mene in mojega sina. To je res velika milost. Želim pa, da mi poveš, česa si želiš, da to storim tebi v čast.« Gospa Šamsa mu je odgovorila: »Želim si, da mi zgradiš palačo sredi vrta, pod katero bo tekla voda.« Rekel je: »Slišim in ubogam.« Medtem ko sta se pogovarjala, je prišla Džanšahova mati z vsemi ženami emirjev, vezirjev in mestnih velikašev. Ko jo je sin Džanšah zagledal, je stopil iz šotora in ji odšel naproti. Dolgo sta se objemala, nato pa je njegovi materi od silnega veselja privrela solza v oči in izrekla je ta verza:

Veselje me je tako preplavilo, da me je od preobilice sreče spravilo v jok. O oči, solze so vam postale navada: jokate od veselja in od žalosti. Nato sta drug drugemu potožila, kaj sta prestala zaradi ločitve in bolečega hrepenenja. Oče je odšel v svoj šotor, Džanšah in njegova mati pa sta odšla v Džanšahov šotor, kjer sta sedla in se pogovarjala. Ko sta tako sedela, so prišli glasniki in naznanili prihod gospe Šamse. Džanšahovi materi so rekli: »Šamsa prihaja k tebi; peš je krenila sem, da te pozdravi.« Ko je Džanšahova mati to slišala, je vstala, ji odšla naproti in jo pozdravila. Nekaj časa sta sedeli skupaj, nato je Džanšahova mati vstala z gospo Šamso in z njo ter ženami emirjev in državnih velikašev odšla do Šamsinega šotora. Vstopile so in sedle v njem. Kralj Tajgmus je medtem delil bogate darove, izkazoval dobroto podložnikom in se silno veselil sinove vrnitve. Deset dni so ostali na tistem kraju, jedli in pili ter živeli v največjem blagostanju. Potem je kralj ukazal vojski, naj se odpravi nazaj v mesto. Zajahal je, okoli njega pa so zajahale čete in vojska; vezirji in dvorni dostojanstveniki so ga spremljali z desne in leve. Potovali so, dokler niso vstopili v mesto. Džanšahova mati in gospa Šamsa sta odšli v njihov dom. Mesto je bilo prekrasno okrašeno, donele so radostne fanfare in cimbale. Ulice so ozaljšali z nakitom in razkošnimi tkaninami, pod konjska kopita pa razgrnili dragocen brokat. Velikaši so se veselili in razkazovali dragocenosti, gledalci so strmeli od občudovanja, revnim in ubogim so delili hrano. Deset dni so prirejali veliko slavje, gospa Šamsa pa se je silno veselila vsega, kar je videla.

Nato je kralj Tajgmus poklical zidarje, stavbenike in druge mojstre ter jim naročil, naj mu na vrtu zgradijo palačo. Odgovorili so, da slišijo in ubogajo, ter se lotili gradnje. Palačo so dokončali kar najlepše. Ko je Džanšah izvedel za ukaz o gradnji, je obrtnikom naročil, naj prinesejo steber iz belega marmorja, ga izdolbejo in izvotlijo, da bo podoben skrinji. Storili so, kakor jim je naročil. Nato je Džanšah vzel oblačilo gospe Šamse, v katerem je letela, ga spravil v tisti steber in ga zakopal v temelje palače. Zidarjem je naročil, naj nad njim zgradijo oboke, na katerih bo stala palača. Ko je bila dokončana, so jo opremili. Stala je veličastna sredi vrta, pod njo pa so tekle reke. Kralj Tajgmus je nato priredil Džanšahovo poroko. Bilo je tako veliko slavje, da mu ni bilo para. Gospo Šamso so v poročnem sprevodu pripeljali k Džanšahu, potem pa je vsak odšel svojo pot. Ko je gospa Šamsa stopila v palačo, je zavohala svoje pernato oblačilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto šestnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je gospa Šamsa ob vstopu v palačo zavohala pernato oblačilo, v katerem je letela, in spoznala, kje je skrito. Hotela ga je vzeti, a je potrpežljivo počakala do polnoči, ko je Džanšah trdno zaspal. Nato je vstala, odšla k stebru, ki je nosil oboke, in kopala ob njem, dokler ni prišla do stebra, v katerem je bilo oblačilo. Odstranila je svinec, s katerim je bil zapečaten, izvlekla oblačilo, si ga nadela in nemudoma vzletela. Sedla je na vrh palače in rekla: »Pripeljite mi Džanšaha, da se poslovim od njega.« To so sporočili Džanšahu. Odšel je k njej in jo zagledal na strehi palače, oblečeno v pernato oblačilo. Vprašal jo je: »Kako si mogla to storiti?« Odgovorila mu je: »Ljubljeni moj, radost mojih oči in sad mojega srca, pri Bogu, neizmerno te ljubim. Zelo sem bila srečna, ko sem te pripeljala v tvojo domovino in videla tvojo mater in očeta. Če me ljubiš, kakor jaz ljubim tebe, pridi k meni v trdnjavo Džavhar Takni.« Nato je takoj vzletela in odšla k svojim domačim.

Ko je Džanšah slišal besede gospe Šamse s strehe palače, je skoraj umrl od obupa in se nezavesten zgrudil. Odšli so k njegovemu očetu in mu povedali, kaj se je zgodilo. Oče je zajahal in odšel v palačo. Vstopil je k sinu in ga našel ležati na tleh. Kralj Tajgmus je zajokal, saj je vedel, kako silno njegov sin ljubi gospo Šamso. Obraz mu je poškropil z rožno vodo in Džanšah se je ovedel. Ko je zagledal očeta ob svojem vzglavju, je zajokal zaradi ločitve od žene. Oče ga je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo, sinko?« Odgovoril je: »Vedi, oče, da je gospa Šamsa hči džinov. Ljubim jo in ves sem prevzet od nje; zaljubil sem se v njeno lepoto. Pri sebi sem imel njeno oblačilo, brez katerega ne more leteti. Vzel sem ga, ga skril v steber, izdolben kakor skrinja, ga zapečatil s svincem in položil v temelje palače. Ona pa je razkopala temelje, ga vzela, oblekla in vzletela. Nato se je spustila na streho palače in rekla: ‘Ljubim te in pripeljala sem te v tvojo domovino ter se srečala s tvojim očetom in materjo. Če me ljubiš, pridi k meni v trdnjavo Džavhar Takni.’ Potem je vzletela s strehe palače in odšla svojo pot.« Kralj Tajgmus mu je rekel: »Sinko, ne skrbi. Zbrali bomo trgovce in popotnike ter jih povprašali po tej trdnjavi. Ko bomo izvedeli, kje je, bomo odšli tja k domačim gospe Šamse. Upajmo, da ti jo bodo po volji vzvišenega Boga dali za ženo in se boš poročil z njo.«

Nato je kralj nemudoma odšel in svojim štirim vezirjem ukazal: »Zberite vse trgovce in popotnike v mestu ter jih povprašajte po trdnjavi Džavhar Takni. Vsakomur, ki jo pozna in pokaže pot do nje, bom dal petdeset tisoč dinarjev.« Ko so vezirji slišali njegove besede, so odgovorili: »Slišimo in ubogamo.« Takoj so odšli in storili, kar jim je kralj naročil. Trgovce in popotnike so spraševali po trdnjavi Džavhar Takni, toda nihče jim ni znal povedati ničesar o njej. Vrnili so se h kralju in mu to sporočili. Ko je kralj slišal njihove besede, je takoj vstal in ukazal, naj njegovemu sinu Džanšahu pripeljejo lepe priležnice, sužnje, vešče igranja na glasbila, in izurjene pevke, kakršne je najti samo pri kraljih. Upal je, da ga bodo razvedrile in mu pomagale pozabiti ljubezen do gospe Šamse. Pripeljali so mu, kar je zahteval. Nato je kralj poslal oglednike in vohune v vse dežele, na otoke in v pokrajine, da bi povpraševali po trdnjavi Džavhar Takni. Dva meseca so spraševali po njej, pa jim nihče ni znal ničesar povedati. Vrnili so se h kralju in mu to sporočili. Bridko je zajokal in odšel k sinu. Našel ga je sedeti med priležnicami, pevkami in dekleti, ki so igrala na harfe, santurje in druga glasbila, toda zaradi njih ni nič manj pogrešal gospe Šamse. Rekel mu je: »Sinko, nisem našel nikogar, ki bi poznal to trdnjavo. Pripeljal pa sem ti dekleta, lepša od nje.« Ko je Džanšah slišal te besede, je zajokal, solze so mu lile iz oči in izrekel je ta verza:

Moja potrpežljivost je odšla, ljubezen pa ostaja; telo mi od silnega hrepenenja bolehni. Kdaj me bodo dnevi spet združili s Šamso, ko mi že kosti trohnijo od žgoče ločitve? Med kraljem Tajgmusom in indijskim kraljem je vladalo silno sovraštvo. Kralj Tajgmus ga je bil namreč napadel, pobil njegove može in mu oplenil bogastvo. Indijskemu kralju je bilo ime Kafid. Imel je vojske, čete in junake; pod njim je bilo tisoč bojevnikov, vsak izmed njih pa je vladal tisoč plemenom. Vsako teh plemen je štelo štiri tisoč konjenikov. Imel je štiri vezirje, pod njim so bili kralji, velikaši in emirji ter številne vojske. Vladal je tisoč mestom in vsako mesto je imelo tisoč trdnjav. Bil je mogočen kralj, silno bojevit, njegove čete pa so preplavljale vso zemljo. Ko je indijski kralj Kafid izvedel, da se je kralj Tajgmus povsem posvetil ljubezni do sina, zanemaril vladanje in kraljestvo, da se mu je vojska zmanjšala in da je zaradi skrbi za sina ves potrt in nesrečen, je zbral vezirje, emirje in državne velikaše ter jim rekel: »Mar ne veste, da je kralj Tajgmus napadel naše dežele, ubil mojega očeta in brate ter oplenil naše premoženje? Med vami ni nikogar, ki mu ne bi ubil sorodnika, vzel imetja, izropal dobrin ali odpeljal družine v ujetništvo. Danes sem slišal, da je ves zatopljen v ljubezen do svojega sina Džanšaha in da se mu je vojska zmanjšala. Zdaj je čas, da se mu maščujemo. Pripravite se na pohod proti njemu in pripravite bojno opremo za napad. Ne odlašajte s tem. Odpravili se bomo nadenj, ga napadli, ubili njega in njegovega sina ter zavzeli njegove dežele.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto sedemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je indijski kralj Kafid ukazal svojim vojskam in četam, naj se odpravijo nad dežele kralja Tajgmusa. Rekel jim je: »Pripravite se na pohod in pripravite bojno opremo za napad. Ne odlašajte s tem. Odpravili se bomo nadenj, ga napadli, ubili njega in njegovega sina ter zavzeli njegove dežele.« Ko so slišali njegove besede, so odgovorili: »Slišimo in ubogamo.« Vsak se je lotil pripravljanja svoje opreme. Tri mesece so pripravljali orožje in bojno opravo ter zbirali vojake. Ko so se zbrale vse čete, vojske in junaki, so udarili na cimbale, zatrobili na trobente ter dvignili prapore in zastave. Nato se je kralj Kafid odpravil z vso vojsko in potoval, dokler ni prišel do meja dežele Kabul, ki ji je vladal kralj Tajgmus. Ko so prišli tja, so deželo oplenili in nasilno ravnali s prebivalci: odrasle so pobijali, otroke pa odvajali v ujetništvo. Novica je prišla do kralja Tajgmusa. Ko jo je slišal, ga je obšel silen bes. Zbral je velikaše, vezirje in emirje svojega kraljestva ter jim rekel: »Vedite, da je Kafid prišel v naše kraje in se utaboril v naši deželi. Hoče se bojevati z nami, z njim pa so vojske, junaki in čete, katerih število pozna samo vzvišeni Bog. Kaj svetujete?« Odgovorili so mu: »O kralj našega časa, svetujemo, da gremo nadenj, se z njim spopademo in ga preženemo iz svoje dežele.« Kralj Tajgmus jim je rekel: »Pripravite se na boj.« Nato jim je dal prinesti verižne srajce in oklepe, čelade in meče ter vsakršno bojno opremo, ki podira junake in pokonča najdrznejše bojevnike. Zbrale so se čete, vojske in junaki ter se pripravili na boj. Dvignili so zastave, udarili na cimbale, zatrobili na trobente, zabobnali na bobne in zapiskali na piščali. Kralj Tajgmus se je s svojo vojsko odpravil naproti kralju Kafidu. Potoval je s četami in vojsko, dokler se mu niso približali, nato pa se je utaboril v dolini, imenovani Zahran, na obrobju dežele Kabul.

Nato je kralj Tajgmus napisal pismo in ga po slu iz svoje vojske poslal kralju Kafidu. V njem je pisalo: »Kralju Kafidu sporočamo tole: ravnal si kakor najpodlejša sodrga. Če bi bil res kralj in kraljev sin, ne bi počel takih reči, ne bi vdrl v mojo deželo, plenil premoženja ljudi in se razuzdano izživljal nad mojimi podložniki. Mar ne veš, da je vse to krivica, ki jim jo prizadevaš? Če bi vedel, da si boš drznil napasti moje kraljestvo, bi ti že zdavnaj prišel naproti in ti preprečil vstop v mojo deželo. Če se zdaj umakneš in odpraviš zlo med nama, prav in dobro; če pa se ne umakneš, stopi predme na bojišče in mi pokaži svoj pogum v boju z meči in sulicami.« Pismo je zapečatil, ga izročil enemu svojih vojakov in z njim poslal vohune, da bi mu zbrali novice. Mož je vzel pismo in odpotoval h kralju Kafidu. Ko se je približal njegovemu taboru, je že od daleč zagledal šotore iz svilnatega satena in zastave iz modre svile. Med šotori je stal velikanski šotor iz rdeče svile, okoli njega pa je bila zbrana mogočna vojska. Hodil je naprej, dokler ni prišel do tega šotora. Vprašal je, čigav je, in povedali so mu, da pripada kralju Kafidu. Pogledal je v notranjost in sredi šotora zagledal kralja Kafida na prestolu, okrašenem z dragulji, ob njem pa vezirje, emirje in državne dostojanstvenike. Tedaj je dvignil pismo, ki ga je držal v roki. K njemu je stopilo nekaj vojakov kralja Kafida, mu vzelo pismo in ga odneslo pred kralja. Kralj ga je sprejel, prebral in, ko je doumel njegovo vsebino, napisal odgovor: »Kralju Tajgmusu sporočamo tole: maščevali se bomo, sprali sramoto, opustošili domove, raztrgali zastore, pobili odrasle in zasužnjili otroke. Jutri bom stopil na bojišče in ti pokazal, kaj je boj z meči in sulicami.« Nato je pismo zapečatil in ga izročil slu kralja Tajgmusa. Ta ga je vzel in odšel. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto osemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Kafid odgovor na pismo kralja Tajgmusa izročil njegovemu slu. Ta ga je vzel in se vrnil. Ko je prišel pred svojega kralja, je pred njim poljubil tla, mu izročil pismo in povedal, kaj je videl. Rekel mu je: »O kralj, videl sem konjenike, junake in može, ki jim ni mogoče prešteti števila in katerih okrepitvam ni konca.« Ko je kralj prebral pismo in doumel njegovo vsebino, se je silno razjezil. Svojemu vezirju Ajnu Zaru je ukazal, naj s tisoč konjeniki odjezdi in opolnoči napade vojsko kralja Kafida, prodre mednje in jih pobije. Vezir Ajn Zar mu je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Zajahali so on in njegovi vojaki ter se odpravili proti kralju Kafidu. Kralj Kafid pa je imel vezirja po imenu Gatrafan. Ukazal mu je, naj zajaha, vzame s seboj pet tisoč konjenikov in jih odvede nad vojsko kralja Tajgmusa, da jo napadejo in pobijejo. Vezir Gatrafan je zajahal in storil, kakor mu je ukazal kralj Kafid. Z vojsko se je odpravil proti kralju Tajgmusu. Potovali so do polnoči in prešli polovico poti, ko je vezir Gatrafan naletel na vezirja Ajna Zara. Možje so se z bojnimi kriki pognali drug proti drugemu in vnel se je srdit boj. Bojevali so se vse do jutra.

Ko se je zdanilo, je bila vojska kralja Kafida poražena in je zbežala nazaj k njemu. Ob tem se je kralj silno razjezil in jim rekel: »Gorje vam! Kaj vas je doletelo, da ste izgubili svoje junake?« Odgovorili so mu: »O kralj našega časa, ko je vezir Gatrafan zajahal, smo se odpravili proti kralju Tajgmusu. Potovali smo do polnoči in prešli polovico poti, ko smo naleteli na Ajna Zara, vezirja kralja Tajgmusa. Prišel je nad nas z vojsko in junaki. Srečali smo se ob dolini Zahran in, še preden smo se zavedeli, smo se znašli sredi njihove vojske, iz oči v oči s sovražnikom. Od polnoči do jutra smo se srdito bojevali in padlo je mnogo ljudi. Vezir Ajn Zar je kričal slonom v obraz in jih udarjal, da so se od silovitih udarcev splašili, teptali konjenike in bežali. Nihče ni več videl drugega, toliko prahu se je dvigalo, kri pa je tekla v potokih. Če ne bi zbežali sem, bi nas pobili do zadnjega.«

Ko je kralj Kafid slišal te besede, je rekel: »Naj vas sonce ne blagoslovi, temveč naj se silno razsrdi nad vami!« Vezir Ajn Zar pa se je vrnil h kralju Tajgmusu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj Tajgmus mu je čestital ob srečni vrnitvi in se silno razveselil. Ukazal je udarjati na činele in trobiti v trobente. Nato je pregledal svojo vojsko in ugotovil, da je padlo dvesto njegovih hrabrih in krepkih konjenikov. Kralj Kafid je medtem pripravil svoje vojake in čete ter prišel na bojišče. Razvrstili so se v vrsto za vrsto, dokler ni bilo petnajst vrst, v vsaki po deset tisoč konjenikov. Z njim je bilo tristo silakov, ki so jezdili na slonih. Izbral je najpogumnejše junake in najodličnejše bojevnike. Razvili so prapore in zastave, zadonele so činele in trobente, junaki pa so stopili naprej in izzivali k boju. Tudi kralj Tajgmus je razvrstil svojo vojsko v vrsto za vrsto. Bilo jih je deset, v vsaki po deset tisoč konjenikov. Z njim je bilo sto silakov, ki so jezdili na njegovi desni in levi. Ko so bile vrste razporejene, so stopili naprej vsi sloviti konjeniki in vojski sta trčili druga ob drugo. Prostrana zemlja je postala pretesna za vse konje. Bobni so grmeli, piščali pele, činele zvenele in trobente donele. Razlegli so se bojni klici, od rezgetanja konj na bojišču so oglušela ušesa, možje so kričali na vse grlo, nad njihovimi glavami pa se je zgostil oblak prahu. Srdito so se bojevali od začetka dneva do prihoda teme. Nato so se razšli in se vrnili v svoje tabore. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto devetnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se vojski razšli in vrnili v svoja tabora. Kralj Kafid je pregledal svoje vojake in ugotovil, da jih je padlo pet tisoč, zato se je silno razjezil. Tudi kralj Tajgmus je pregledal svojo vojsko in ugotovil, da je izgubil tri tisoč konjenikov iz vrst svojih izbranih junakov. Ko je to videl, se je tudi on silno razjezil. Nato je kralj Kafid znova prišel na bojišče in storil kakor prvič; oba kralja sta si namreč želela zmage. Kralj Kafid je zaklical svojim vojakom: »Je med vami kdo, ki bo stopil na bojišče in nam odprl vrata boja z meči in sulicami?« Tedaj je prijezdil junak po imenu Barkik, ki je sedel na slonu. Bil je mogočen silak. Stopil je naprej, sestopil s slonovega hrbta, poljubil tla pred kraljem Kafidom in ga prosil za dovoljenje za dvoboj. Nato je spet zajahal slona, ga pognal na bojišče in zaklical: »Kdo se bo pomeril z menoj? Kdo se bo spopadel z menoj? Kdo se bo bojeval z menoj?« Ko je kralj Tajgmus to slišal, se je obrnil k svoji vojski in vprašal: »Kdo izmed vas bo stopil pred tega junaka?« Tedaj je iz vrst prijezdil konjenik na mogočnem konju. Prišel je pred kralja Tajgmusa, poljubil tla pred njim in ga prosil za dovoljenje za dvoboj. Nato se je odpravil proti Barkiku. Ko se mu je približal, ga je Barkik vprašal: »Kdo si, da se norčuješ iz mene in sam stopaš predme? Kako ti je ime?« Odgovoril mu je: »Ime mi je Gadanfar ibn Kamhil.« Barkik mu je rekel: »O tebi sem slišal že v svoji deželi. Pa se pomeriva med vrstami junakov!« Ko je Gadanfar slišal te besede, je izpod stegna potegnil železni kij, Barkik pa je vzel v roko meč. Srdito sta se spopadla. Barkik je zamahnil z mečem po Gadanfarju, vendar je udarec zadel njegovo čelado in mu ni prizadejal škode. Ko je Gadanfar to videl, ga je udaril s kijem, tako da je njegovo meso zmečkal skupaj s slonovim. Tedaj je prišel neki mož in mu rekel: »Kdo si, da ubijaš mojega brata?« Vzel je puščico in z njo udaril Gadanfarja. Zadela ga je v stegno in mu nanj pribila oklep. Ko je Gadanfar to videl, je izvlekel meč in moža z enim udarcem presekal na dvoje. Ta se je zgrudil na tla in hrope obležal v lastni krvi.

Nato se je Gadanfar obrnil in zbežal proti kralju Tajgmusu. Ko je kralj Kafid to videl, je zaklical svoji vojski: »Pojdite na bojišče in se spopadite s konjeniki!« Tudi kralj Tajgmus je prišel na bojišče s svojimi vojaki in četami. Vnel se je srdit boj. Konji so rezgetali drug na drugega, možje so kričali drug na drugega, meči so bili izdrti in vsi sloviti konjeniki so stopili naprej. Konjeniki so se zaganjali v konjenike, strahopetci pa so bežali pred sulicami. Činele so zvenele in trobente donele, tako da so ljudje slišali le bučanje krikov in žvenket orožja. Takrat je padlo mnogo junakov. Tako so se bojevali, dokler ni sonce stalo na vrhu nebesnega svoda. Nato se je kralj Tajgmus s svojo vojsko umaknil in vrnil v svoje šotore; enako je storil kralj Kafid. Kralj Tajgmus je pregledal svoje može in ugotovil, da je padlo pet tisoč konjenikov in da so bili zlomljeni štirje prapori. Ko je to izvedel, se je silno razjezil. Kralj Kafid pa je pregledal svojo vojsko in ugotovil, da je padlo šeststo konjenikov iz vrst njegovih izbranih junakov in da je bilo zlomljenih devet praporov. Nato so boji med njima za tri dni potihnili. Zatem je kralj Kafid napisal pismo in ga po slu iz svoje vojske poslal kralju, ki so mu pravili Fakun Pes. Sel se je odpravil k njemu. Kafid je trdil, da je Fakun njegov sorodnik po materini strani. Ko je kralj Fakun izvedel, kaj se dogaja, je zbral svoje vojake in čete ter se odpravil h kralju Kafidu. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto dvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Fakun zbral svoje vojake in čete ter se odpravil h kralju Kafidu. Medtem ko je kralj Tajgmus sedel v svojem taboru, je prišel k njemu neki mož in mu rekel: »V daljavi sem videl oblak prahu, ki se je dvigal visoko v zrak.« Kralj Tajgmus je skupini svojih vojakov ukazal, naj poizvedo, od kod ta prah. Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.« Odšli so, se vrnili in rekli: »O kralj, videli smo oblak prahu, čez nekaj časa pa ga je veter razgnal in razpršil. Pod njim so se pokazali prapori, pod vsakim praporom pa je bilo tri tisoč konjenikov. Odpravili so se proti kralju Kafidu.« Ko je kralj Fakun Pes prišel h kralju Kafidu, ga je pozdravil in vprašal: »Kako je s teboj? Kakšen je ta boj, v katerega si se zapletel?« Kralj Kafid mu je odgovoril: »Mar ne veš, da je kralj Tajgmus moj sovražnik in da se je bojeval proti mojim bratom in očetu? Prišel sem, da se spopadem z njim in se mu maščujem.« Kralj Fakun je rekel: »Naj te sonce blagoslovi!« Nato je kralj Kafid odpeljal kralja Fakuna Psa v svoj šotor in se silno veselil. Tako je bilo s kraljem Tajgmusom in kraljem Kafidom.