Prevod

V času, ko so bregove reke Charles poraščali gozdiči in se ob njej razprostirala močvirja, je v koči blizu Brightona v Massachusettsu živel slabo hranjen malopridnež po imenu Tom Walker. V vsej deželi je bil le en človek še bolj skopuški od njega: njegova žena. Prepirala sta se zaradi vsakega zapravljenega penija in drug drugemu odrekala hrano. Nekega dne je Tom hodil po borovem gozdu blizu doma in po svoji navadi gledal v tla — saj bi se celo tam utegnil najti kak novčič — ko je s palico dregnil v lobanjo, globoko preklano z indijanskim tomahavkom. Brcnil jo je, da bi z nje otresel zemljo, tedaj pa se je oglasil osoren glas: »Kaj počneš na mojem zemljišču?« Na štoru je sedel temnopolt mož z obrazom kakor oglar in Tom se je začudil, da ga med približevanjem ni opazil.

Odvrnil je: »Na tvojem zemljišču! To pripada diakonu Peabodyju.« »Naj bo diakon Peabody preklet!« je vzkliknil črni mož. »Saj po mojem tako ali tako bo, če ne bo nekoliko bolj pazil na lastne grehe in nekoliko manj radovedno vohljal za grehi svojih sosedov. Poglej, če hočeš videti, kako se mu godi.« Pokazal je na drevo in Toma opozoril, da je na lubju zapisano diakonovo ime, deblo pa je v sredici strohnelo. Tom je na svoje presenečenje ugotovil, da je bilo skoraj v vsako drevo vrezano ime kakega uglednega moža.

»Kdo si?« je vprašal. »V različnih krajih me kličejo z različnimi imeni,« je odgovoril temni mož. »V nekaterih deželah sem črni rudar, v drugih divji lovec, tukaj pa črni drvar. Sem zavetnik trgovcev s sužnji in gospodar salemskih čarovnic.«

»Mislim, da si hudič,« je izustil Tom. »Na uslugo,« je odgovorilo njegovo veličanstvo. Ker pa je Tom že dolgo živel z gospo Walker, se hudiča ni bal in se je ustavil, da bi pokramljal z njim. Hudič je mimogrede omenil, da je kapitan Kidd v tem gozdu zakopal svoj zaklad in ga zaupal v varstvo njegovemu veličanstvu ter da ga lahko vsakdo, ki si ga zaželi, najde in obdrži, če privoli v običajno odstopnino. Tom je to odklonil. Vseeno pa je o tem povedal ženi in ta se je razjezila, ker ni takoj sklenil kupčije. Izjavila je, da se ona ne bo obotavljala, če on nima dovolj poguma, da bi s tem zakladom povečal njuno imetje. Tom ni kazal nobene volje, da bi jo zadržal. Če bi dobila denar, bi si skušal priboriti delež, če pa bi hudič odnesel njegovo življenjsko družico — no, z nekaterimi stvarmi se je pač sprijaznil, da jih bo prenesel, če bo treba. Ženska se je res še pred sončnim zahodom odpravila v gozd z žlicami v predpasniku. Ko je Tom odkril, da žlic ni več, se je tudi sam odpravil za njo, kajti te je vsekakor hotel dobiti nazaj; vendar žene ni dohitel. Na drevesu je našel predpasnik, v katerem so bila posušena jetra in uvelo srce, zemlja v bližini pa je bila poteptana in posuta s šopi grobih dlak, ki so Toma spomnile na moža, srečanega v gozdu. »Pri moji veri!« je zamrmral. »Stari vrag je moral imeti z njo hudo opraviti.« Napol iz hvaležnosti in napol iz radovednosti je Tom čakal, da bi spregovoril s temnim možem, in naslednjega dne je bil nagrajen: zagledal je tega imenitneža, kako prihaja skozi gozd s sekiro in brezskrbno žvižga. Tom ga je takoj ogovoril glede zakopanega zaklada — ne pa glede izginule žene, saj nje ni več štel za zaklad.

Po nekaj barantanja je hudič predlagal, naj Tom v Bostonu odpre posojilnico in Kiddov denar uporablja za oderuška posojila. Tomu je bilo to po volji in obljubil je, da bo iz nesrečnikov, ki bi ga prosili za pomoč, iztisnil štiri odstotke obresti na mesec. Kmalu so ga videli, kako se odpravlja v mesto z vrečo, za katero so sosedje menili, da vsebuje njegov pridelek zakrnele repe, v resnici pa je bilo v njej zlata in draguljev za kraljevsko odkupnino — zaslužek kapitana Kidda iz dolgih let poštenega gusarjenja. To je bilo v času guvernerja Belcherja in gotovine je primanjkovalo. Trgovci in možje svobodnih poklicev so prav tako kot zapravljivci prihajali k Tomu po denar, in ker ga je imel vedno pri roki, so njegovi posli rasli, dokler se ni zdelo, da ima hipoteko na premoženje polovice vseh Bostončanov, ki so bili dovolj premožni, da so se lahko zadolžili. Šel je celo tako daleč, da se je preselil v novo hišo, se vozil z lastno kočijo in jedel dovolj, da je ohranjal dušo v telesu, kajti svoje duše še ni hotel prepustiti tistemu, ki jo bo terjal.

Najnenavadnejši dokaz njegove varčnosti — ki je kazal, da hoče rešiti tako dušo kot denar — pa je bil ta, da se je pridružil cerkvi in postal vneto moleč kristjan. V žepu je nosil Sveto pismo, drugo pa je imel na pisalni mizi, odločen, da bo pripravljen, če ga obišče neki gospod. Svojega starega konja je pokopal z nogami navzgor, saj so ga poučili, da se bo na dan vstajenja svet obrnil na glavo, in sklenil je, da bo svojemu sovražniku, če se prikaže, ušel v diru. Nekega popoldneva, ko se je ukvarjal s prijetnim opravilom zasega zastavljenega premoženja, ga je dolžnik prosil še za en dan, da bi zbral denar. Tom je bil zaradi vročine razdražljiv in je z njim govoril tako, kakor se dobremu cerkvenemu možu ne spodobi.

»Toliko denarja ste že zaslužili z menoj,« je tožila žrtev Tomove dobrodelnosti. »No, pa naj me vzame hudič, če sem zaslužil en sam novčič!« je vzkliknil Tom.

V tistem hipu so se na vratih zaslišali trije trki in ko je posojevalec denarja stopil ven pogledat, kdo je prišel, se je znašel iz oči v oči s svojo usodo. Njegovo malo Sveto pismo je bilo v suknji, obešeni na žeblju, večje pa je ležalo na pisalni mizi. Bil je brez obrambe. Hudobec ga je pograbil kakor otroka, ga v hipu posadil na hrbet svojega prhajočega žrebca in udaril žival, nato pa kakor veter odletel proti brightonskim močvirjem, naravnost v prihajajočo nevihto. Ko je prispel tja, je v gozd treščila strela in ga zažgala. V istem trenutku so opazili, da je v plamenih tudi Tomova hiša. Ko so pregledali njegovo imetje, v železnih skrinjah niso našli drugega kot ogorke in oblance.