Prevod

Nekoč je živel mož, ki je imel sina edinca. Ta je nekega dne rekel očetu: »Oče, kaj bova? Tako ne morem živeti; šel bom v svet, da se izučim kakšne obrti. Saj vidiš, kako je dandanes: kdor zna vsaj malo kakšne obrti, živi bolje od vsakega kmeta.« Oče ga je dolgo odvračal, češ da sta tudi pri obrti skrb in trud in kako neki naj pusti očeta samega! A ker se sin nikakor ni dal odvrniti, mu je nazadnje dovolil, da se gre učit obrti. Tako se je odpravil v svet iskat uka. Med potjo je prišel do neke reke, in ko je hodil ob njej, je srečal moža v zelenih oblačilih. Mož ga je vprašal, kam gre, on pa mu je odgovoril: »V svet grem iskat kakšnega mojstra, da se izučim obrti.«

Tedaj mu je mož v zelenih oblačilih rekel: »Jaz sem mojster, pridi k meni in se uči obrti, če te srce tako žene.« Fant je to komaj dočakal in je šel z njim. Ko sta tako hodila ob reki, je mojster nenadoma skočil v vodo in zaplaval ter zaklical fantu: »Za menoj, skoči v vodo in se nauči plavati!« Fant se je branil, češ da si ne upa, ker se boji, da bo utonil, mojster pa mu je odgovoril: »Nič se ne boj, kar skoči!« Fant je skočil v vodo in zaplaval ob mojstru. Ko sta bila sredi reke, ga je mojster zgrabil za vrat in se z njim potopil na dno. Bil je namreč hudič. Fanta je odpeljal v svoje dvore in ga izročil stari babici, da bi ga učila, sam pa se je vrnil na ta svet. Ko je odšel in je starka ostala sama s fantom, mu je začela govoriti: »Sinko moj, ti misliš, da je ta mož tak mojster, kakršni so na onem svetu. Pa ni tak mojster, temveč hudič. Tudi mene je tako prevaral in privlekel sem z onega sveta, tudi jaz sem krščena duša. Zato poslušaj, kaj ti bom povedala. Naučila te bom vse njegove obrti, in kadar bo prišel, te bo vprašal, ali si se kaj naučil. Ti pa mu vselej reci, da nič, če se ga hočeš otresti in se vrniti na oni svet.« Čez nekaj časa je prišel hudič in vprašal fanta: »Kaj si se naučil?« Ta pa mu je odgovoril: »Ničesar še.« Tako so minila tri leta, in kadar koli je mojster vprašal fanta, kaj se je naučil, mu je ta vselej odgovoril, da nič. Nazadnje ga je hudič še enkrat vprašal: »Si se česa naučil?« Fant mu je odgovoril: »Ničesar, še tisto sem pozabil, kar sem znal prej.« Tedaj se je hudič razjezil in mu rekel: »Če se doslej nisi ničesar naučil, se tudi nikoli ne boš. Poberi se v tri krasne, kamor te oči vodijo in noge nosijo!« Fant, ki se je bil hudičeve obrti že dodobra izučil, je brž skočil v vodo in zaplaval proti bregu. Ko je priplaval na suho, je zlezel na breg in odšel k očetu. Brž ko ga je oče zagledal, mu je pritekel daleč naproti in vzkliknil: »Kod si hodil, sin, za božjo voljo!« Sin mu je odgovoril: »Obrti sem se učil.« Potem je minilo nekaj časa in v bližnji vasi je bil semenj. Tedaj je sin rekel očetu: »Oče, pojdiva na semenj!« Oče mu je odgovoril: »S čim pa, sinko, ko nimava prav ničesar?« »Za to ne skrbi,« mu je odvrnil sin in odpravila sta se na semenj. Med potjo je sin rekel očetu: »Ko bova blizu semnja, se bom spremenil v tako lepega konja, da mu na vsem semnju ne bo para. Ves semenj ga bo občudoval. Moj mojster bo prišel kupit konja in plačal bo, kolikor boš zahteval. A nikar mu ne daj oglavnika! Ko dobiš denar, mi ga takoj snemi z glave in udari z njim ob tla.« Ko sta prišla blizu semnja, se je fant spremenil v konja, kakršnega ni bilo daleč naokrog. Starec ga je popeljal po semnju in vsi so se zgrnili okoli njega ter se spogledovali, saj si nihče ni upal niti vprašati, koliko stane. Tedaj pa je prišel mojster: spremenil se je v Turka, si ovil turban okoli glave in se odel v oblačila do tal. Brž ko je prišel, je rekel: »Jaz bom kupil tega konja. Povej, starec, koliko hočeš zanj.« Kolikor je starec zahteval, toliko mu je Turek brez besede takoj odštel v gotovini. Ko je starec dobil denar, je snel konju oglavnik in z njim udaril ob tla. V tistem hipu sta izginila tako konj kakor kupec.

Ko se je starec z denarjem vrnil domov, je tam našel tudi sina. Čez nekaj časa je bil spet semenj in sin je znova rekel očetu: »Pojdiva, oče, na semenj.« Oče mu ni več ugovarjal, temveč se je takoj odpravil z njim. Ko sta bila blizu semnja, je sin rekel očetu: »Zdaj se bom spremenil v trgovino: v šotor, poln blaga, da na semnju ne bo lepšega in bogatejšega. Tudi te ne bo mogel nihče kupiti, prišel pa bo moj mojster in plačal, kolikor boš zahteval. A nikar mu ne daj ključev v roke! Ko dobiš denar, udari s ključi ob tla.« Tako se je tudi zgodilo: ko se je spremenil v lepo trgovino, jo je ves semenj začel občudovati. Pa je prišel mojster, spet spremenjen v Turka kakor prej, in vprašal starca: »Koliko?« Kolikor je starec zahteval, toliko je Turek takoj plačal, in ko je starec dobil denar, je s ključi udaril ob tla. V tistem hipu sta izginila tako trgovina kakor kupec, le da se je trgovina spremenila v goloba, Turek pa v skobca in se pognal za njim! Medtem ko sta se tako podila sem ter tja, je cesarjeva hči prišla pred dvor in ju opazovala. Golob ji je nenadoma kakor puščica švignil na roko in se ji spremenil v prstan na prstu. Tedaj se je skobec spustil na tla in se spremenil v človeka, šel k cesarju in se mu ponudil v službo: služil mu bo tri leta in ne bo zahteval prav ničesar, ne hrane ne pijače ne obleke, le tisti prstan z dekletove roke naj mu da cesar. Cesar ga je sprejel in mu obljubil, da mu ga bo dal. Tako je oni služil, dekle pa je nosilo prstan in ga imelo zelo rado, saj je bil podnevi prstan, ponoči pa lep mladenič. Govoril ji je: »Ko bo prišel čas, da me vzamejo od tebe, me nikomur ne daj v roke, temveč udari z menoj ob tla.« Ko so minila tri leta, je cesar prišel k svoji hčeri in jo začel prositi, naj mu da prstan. Tedaj ga je, kakor da je jezna, vrgla na tla. Prstan je počil in iz njega so se razsula drobna prosena zrna, eno pa se je zakotalilo pod cesarjev škorenj. Služabnik se je nenadoma spremenil v vrabca in začel na vrat na nos zobati proso. Ko je pozobal vsa zrna, je hotel kljuniti še tisto zadnje pod cesarjevim škornjem, a zrno se je nenadoma spremenilo v mačka in ta je vrabca zgrabil za vrat.