Prevod

Tako je dejal in prvi stopil na ladjo; za njim so se vkrcali tudi drugi junaki. Sedli so drug poleg drugega in prijeli vesla, Argos pa jim je odvezal krmne vrvi s skale, ki jo je oblivala slana voda. Nato so z dolgimi jelovimi vesli silovito zarezali v morje.

Zvečer so po Orfejevem nasvetu pristali na otoku Elektre, Atlasove hčere, da bi se poučili o skrivnih svetih postavah in po blagodejnem posvečenju varneje pluli čez mrzlo morje.

O tem ne bom pripovedoval dalje. Naj nam bodo naklonjeni sam otok in božanstva, ki tam prebivajo in jim pripadajo tisti skrivni obredi, o katerih nam ni dovoljeno peti.

Od tam so z vesli hiteli čez globine Črnega zaliva; na eni strani so imeli traško deželo, na drugi nasproti njej otok Imbros. Prav ob sončnem zahodu so prispeli do izbočenega rta Hersoneza.

Tam jim je zapihal hiter južni veter. Razpeli so jadra ugodnemu vetru in zapluli v silovite tokove ožine, imenovane po Atamantovi hčeri. Ob zori je morje za njimi že ostalo daleč, ponoči pa so premerjali vode ob rojtejskem obrežju, z deželo pod Ido na desni.

Ko so zapustili Dardanijo, so se približali Abidu, nato pa pluli mimo Perkote, peščene obale Abarnide in svete Pitieje. Še isto noč je ladja sredi ožine preplula ves Helespont, ki je temno valovil v vrtincih.

V Propontidi leži strm otok, ki sega v morje nedaleč od rodovitne frigijske celine; z njo ga povezuje nizka kopenska ožina, ki jo obliva voda. Ima dva zaliva, njegova obala pa leži onkraj Ajzepovih voda.

Okoliški prebivalci ga imenujejo Medvedja gora. Na njem živijo nasilni, divji Zemljerodni, ki so sosednjim ljudstvom strašno čudo na pogled.

Vsakemu namreč poganja šest silno močnih rok: dve iz krepkih ramen, pod njima pa še štiri, priraščene na grozljive boke.

Na ožini in okoliški ravnini so prebivali Dolioni. Vladal jim je junak Kizik, Ajnejev sin, ki ga je rodila Ajneta, hči plemenitega Evsora. Čeprav so bili Zemljerodni tako strašni, jim zaradi Pozejdonovega varstva niso škodovali, saj so Dolioni po svojem davnem rodu izvirali od njega.

Tja je priplula Argo, gnana s traškimi vetrovi, in jo je na njeni hitri poti sprejel Lepi pristan. Tam so po Tifisovem nasvetu odvezali majhen sidrni kamen in ga pustili ob artakijskem studencu; namesto njega so vzeli drugega, težkega, primernejšega. Prvi kamen so pozneje jonski Nelejevi potomci po prerokbi Hekata, kakor je velevala sveta postava, posvetili v svetišču Jazonske Atene.

Dolioni in sam Kizik so jim skupaj prišli prijazno naproti. Ko so izvedeli, kdo so, kakšnega rodu in s kakšnim namenom potujejo, so jih gostoljubno sprejeli. Pregovorili so jih, naj odveslajo dalje in privežejo ladjo v mestnem pristanišču. Tam so na obali postavili oltar Apolonu, varuhu izkrcanja, in poskrbeli za žrtvovanje.

Sam kralj jim je dal sladkega vina in ovac, ki so jih potrebovali. Dobil je namreč prerokbo, naj božansko odpravo junakov, ko prispe, nemudoma sprejme prijateljsko in naj ne misli na vojno.

Tudi njemu je komaj poganjal prvi puh, kakor njim, in še mu ni bilo dano veseliti se otrok. Njegova žena, lepokita Klejta, hči Meropa iz Perkote, v domači hiši še ni okusila porodnih bolečin. Šele pred kratkim jo je z nasprotne obale pripeljal od očeta, potem ko je zanjo dal sijajna ženitna darila.

A kljub temu je zapustil poročno sobo in nevestino posteljo, se z njimi posvetil gostiji in pregnal strah iz srca. Izmenjaje so drug drugega spraševali: on je poizvedoval o cilju njihove plovbe in Pelijevih ukazih, oni pa o mestih okoliških ljudstev in vsem prostranem zalivu Propontide. O krajih dlje naprej, ki so jih želeli spoznati, jim ni znal pripovedovati.

Ob zori so se povzpeli na visoki Dindim, da bi si sami ogledali poti po tistem morju. Ladjo so medtem premaknili iz njenega dotedanjega priveza v pristanišče Hitos. Pot, po kateri so se vzpeli, se še danes imenuje Jazonova.

Zemljerodni pa so pridrveli z druge strani gore in spodaj z balvani zaprli morski vhod v prostrani Hitos, kakor da bi v zasedi prežali na zver, ujeto v njem.

Toda tam je z mlajšimi možmi ostal Herakles. Brž je napel svoj nazaj ukrivljeni lok in jih drugega za drugim polagal na tla; oni pa so dvigovali ostro nazobčane skale in jih metali nanj.

Tudi te strašne pošasti je najbrž redila boginja Hera, Zevsova žena, da bi bile Heraklu preizkušnja. Medtem so se vrnili še drugi bojeviti junaki, še preden so dosegli razgledišče, in se pridružili pobijanju Zemljerodnih. Sprejemali so jih s puščicami in sulicami, dokler niso pokončali vseh, ki so se jim divje postavljali po robu.

Kakor drvarji na morski breg v vrste položijo dolga bruna, sveže posekana s sekirami, da se navlažijo in potem trdno držijo vezne kline, tako so ležali drug ob drugem ob ozkem vhodu v sivo pristanišče. Nekateri so imeli glave in prsi skupaj potopljene v slano vodo, ude pa iztegnjene zgoraj na kopnem; drugi so ležali obrnjeni, z glavami v obalnem pesku in z nogami v globini. Vsi so bili hkrati plen pticam in ribam.

Ko so junaki brez strahu dokončali ta podvig, so ob pišu vetra odvezali ladijske vrvi in odpluli dalje čez morske valove.

Ladja je pod jadri hitela ves dan. Ko pa je nastopila noč, veter ni več vztrajal v isti smeri: nasprotni viharji so jo zgrabili in odnesli nazaj, dokler se niso znova približali gostoljubnim Dolionom. Še isto noč so se izkrcali. Skala, okoli katere so tedaj v naglici ovili ladijske vrvi, še danes velja za sveto.

Nihče ni razločil, da je to isti otok. Tudi Dolioni v noči niso prepoznali junakov, ki so se vrnili; mislili so, da je pristala pelasgijska vojska Makrijcev.

Zato so si nadeli orožje in dvignili roke proti njim. S sulicami iz jesenovine in ščiti so udarili drug ob drugega kakor silovit ognjeni sunek, ki zajame suho grmovje in se visoko razplamti. Med dolionsko ljudstvo je planil strašen, neukrotljiv bojni metež.

Tudi kralju ni bilo usojeno, da bi ušel boju in se spet vrnil domov v poročno sobo in posteljo. Ko se je obrnil proti Ajzonovemu sinu, je ta planil nanj in ga zadel sredi prsi; kost se je zdrobila ob sulici. Zgrudil se je v pesek in dopolnil svojo usodo. Smrtnikom ji nikdar ni dano ubežati: povsod okoli njih je razpeta njena velika ograda.

Čeprav je mislil, da mu junaki ne bodo prinesli bridke pogube, ga je usoda ujela prav tisto noč, ko se je bojeval z njimi. Padlo je tudi veliko drugih, ki so mu priskočili na pomoč. Herakles je ubil Telekleja in Megabronta, Akast je pokončal Sfodrisa, Pelej pa Zelisa in v boju urnega Gefira.

Telamon, vešči suličar, je ubil Bazileja. Idas je pokončal Promeja, Klitij Hijakinta, oba Tindarejeva sinova pa Megalosaka in Flogija.

Ojnejev sin je poleg teh ubil še drznega Itimoneja in Artakeja, prvaka med možmi. Vse te domačini še danes častijo s častmi, ki pripadajo junakom.

Drugi so popustili in v strahu zbežali, kakor jata golobov beži pred hitroletečimi jastrebi. Z glasnim vpitjem so se skupaj zgrnili k vratom. Ob umiku iz boja je mesto takoj napolnil tožeč krik.

Ob zori sta obe strani spoznali svojo pogubno, nepopravljivo zmoto. Minijske junake je prevzela grozljiva žalost, ko so pred seboj zagledali Ajnejevega sina Kizika, zgrudenega v prah in kri.

Tri cele dni so žalovali in si pulili lase, junaki in dolionsko ljudstvo skupaj. Nato so v bronastem orožju trikrat obkrožili njegov grob, ga pokopali z vsemi častmi in, kakor veleva običaj, priredili tekmovanja na travnati ravnini. Tam je še zdaj nasuta njegova gomila, da jo lahko vidijo tudi poznejši rodovi.

Tudi njegova žena Klejta ni ostala živa za umrlim možem. Nesreči je dodala še hujšo nesrečo in si zanko zadrgnila okoli vratu. Za mrtvo so žalovale celo nimfe iz gajev. Vse solze, ki so jih iz oči prelile na tla, so boginje spremenile v studenec, ki mu pravijo Klejta in ohranja slavno ime nesrečne mlade žene.

Zevs je dolionskim ženam in možem poslal tisti najstrašnejši dan. Nihče med njimi si ni upal okusiti hrane in še dolgo se od žalosti niso spomnili na delo pri mlinu; življenje so si ohranjali zgolj s hrano, ki je ni pripravil ogenj.

Zato še danes Jonci, ki prebivajo v Kiziku, kadar jim vsako leto izlivajo daritve, vselej na skupnem mlinu meljejo moko za daritvene kolače.

Zatem so se vzdignili divji viharji in dvanajst dni in noči junakom preprečevali, da bi odpluli. Naslednjo noč so drugi junaki, ki jih je spanec že prej premagal, počivali še zadnji del noči; Akast in Mops, Ampikov sin, pa sta stražila nad trdno spečimi tovariši.

Nad svetlo glavo Ajzonovega sina je letal vodomec in z jasnim glasom napovedoval, da bodo razburkani vetrovi ponehali. Mops je razumel pomen glasu obalne ptice, ki mu je prinašal ugodno znamenje.

Bog je ptico spet obrnil stran; vzletela je visoko in sedla na vrh ladijskega krmnega okrasa. Mops pa je stopil k Jazonu, ki je ležal na mehkih ovčjih kožah.

Stresel ga je, prebudil in mu dejal: »Ajzonov sin, povzpeti se moraš na sveti vrh skalnatega Dindima in si pridobiti naklonjenost Matere vseh blaženih bogov, ki sedi na lepem prestolu. Tedaj bodo divji viharji ponehali. Prav takšno sporočilo sem ravnokar slišal od morskega vodomca, ki je krožil nad teboj, ko si spal, in vse to razodeval.

Od nje so odvisni vetrovi, morje, vsa zemlja spodaj in zasneženi sedež Olimpa. Ko se z gora vzpenja v prostrano nebo, se ji umakne celo sam Zevs, Kronosov sin. Tudi drugi blaženi nesmrtniki častijo to strašno boginjo.«

Tako je govoril in njegove besede so bile Jazonu ljube. Vesel je vstal z ležišča in naglo prebudil vse tovariše. Ko so vstali, jim je povedal prerokbo Mopsa, Ampikovega sina.

Mlajši so brž odgnali govedo iz staj in ga od tam peljali na strmi gorski vrh. Drugi so odvezali vrvi s Svete skale in odveslali v Traški pristan. Tudi sami so se povzpeli na goro, na ladji pa pustili le nekaj tovarišev.

Od tam so se jim makrijske višave in vsa nasprotna traška obala kazale kakor na dlani. Videli so megličasto ustje Bosporja in mizijske griče; na drugi strani pa tok reke Ajzep, mesto Adrastejo in njeno nepejsko ravnino.

V gozdu je raslo mogočno deblo vinske trte, staro in že na pol suho. Posekali so ga, da bi iz njega nastala sveta podoba gorske boginje. Argos jo je skrbno izrezljal, nato pa so jo postavili na skalnatem griču, pod zavetje najvišjih hrastov, katerih korenine segajo više kot korenine vseh drugih dreves.

Iz kamenja so nasuli oltar. Ovenčani s hrastovimi listi so opravljali žrtvene obrede in klicali presveto Dindimsko Mater, prebivalko Frigije, obenem pa Titija in Kilena. Ta dva edina med številnimi idajskimi daktili s Krete veljata za vodnika usod in spremljevalca Idajske Matere. Te daktilе je nekoč rodila nimfa Anhiala v diktejski votlini, ko se je z obema rokama oprijela ojakske zemlje.

Ajzonov sin jo je z mnogimi prošnjami rotil, naj odvrne viharje, in izlival pitne daritve na goreče žrtve. Mladi možje so medtem na Orfejev ukaz skakali v oboroženem plesu in z meči udarjali po ščitih, da bi v zraku preglasili zlovešče žalovanje, s katerim je ljudstvo še vedno objokovalo svojega kralja. Odtlej Frigijci vselej mirijo Rejo z brenčali in bobni.

Boginja je prisluhnila njihovim čistim daritvam in pokazala primerna znamenja. Drevesa so se obsula z neizmernim sadjem, okoli njihovih nog pa je zemlja sama od sebe pognala cvetove nežne trave.

Zveri so zapustile svoje brloge in goščave ter se jim približale, mahajoč z repi. Boginja je storila še drug čudež: prej na Dindimu ni bilo tekoče vode, tedaj pa je iz njegovega suhega vrha zanje privrel neusahljiv studenec. Okoliški prebivalci so pozneje ta vir pitne vode poimenovali Jazonov studenec.

Takrat so na Medvedji gori priredili gostijo v čast boginji in peli presveti Reji. Ob zori, ko so vetrovi ponehali, so z vesli zapustili otok.

Tedaj je vsakega junaka prevzela tekmovalna vnema, kdo bo zadnji odnehal. Mirno ozračje je zgladilo vrtince naokoli in zazibalo morje v pokoj.

Zaupajoč brezvetrju so z vso močjo gnali ladjo naprej. Tako je drvela čez morje, da je ne bi dohiteli niti Pozejdonovi konji z nogami, hitrimi kot vihar. Ko pa so močni vetrovi, ki se pozno popoldne vzdigujejo iz rek, razburkali valove, so izčrpani začeli popuščati. Herakles je tedaj s silo svojih rok vlekel za seboj vse utrujene veslače, da so se tresla trdno spojena ladijska bruna.

Ko so v naglici proti mizijski celini pluli malo stran od Frigije in opazovali ustje Rindaka ter veliko Ajgajonovo gomilo, je Herakles, ko je dvigoval veslo iz razburkanih valov, tega prelomil na sredi. Z enim kosom v obeh rokah je padel vstran, drugi kos pa je morje odneslo na povratnih valovih. Nato je molče sedel vzravnano in gledal naokoli: njegove roke niso bile vajene mirovanja.

Ob uri, ko se kopač ali orač z njive rad vrača na svoje dvorišče, željan večerje, ko ves zaprašen na pragu upogne utrujena kolena, pogleda svoje ožuljene roke in prekolne svoj trebuh, so prispeli v kiansko deželo okoli gore Argantonij in ustja reke Kij.

Mizijci, prebivalci tiste dežele, so jih ob prihodu prijazno in gostoljubno sprejeli ter jim dali živeža, ovac in neizmerno vina, kolikor so ga potrebovali.

Tam so eni prinašali suha drva, drugi pa s travnikov nabrali obilico listja za ležišča. Nekateri so vrteli palice za netenje ognja, drugi mešali vino v vrčih in pripravljali gostijo, potem ko so ob mraku žrtvovali Apolonu, varuhu izkrcanja.

Zevsov sin je tovarišem naročil, naj se dobro najedo, sam pa odšel v gozd, da bi si še pravočasno izdelal veslo, primerno za svoje roke.

Med iskanjem je našel jelko, ki ni bila obtežena z mnogimi vejami niti ni bila zelo razrasla, temveč je spominjala na vitek topolov poganjek. Takšna je bila na pogled po višini in debelini.

Brž je na tla odložil tul s puščicami in lokom ter slekel levjo kožo. S težkim, z bronom obteženim kijem je jelko zrahljal pri tleh, nato pa jo je, zaupajoč svoji moči, z obema rokama objel pri spodnjem delu debla. Široko je razkoračil noge in uprl vanjo mogočno ramo; čeprav je imela globoke korenine, jo je z vztrajnim naporom izruval iz tal skupaj z zemljo, ki se jih je držala.

Kakor nenaden silovit sunek vetra udari z višave v ladijski jambor, prav ob zimskem zahodu pogubnega Oriona, in ga z vsemi zagozdami vred iztrga iz opornih vrvi, tako je dvignil drevo. Nato je pobral lok, puščice, kožo in kij ter pohitel nazaj.

Medtem je Hilas z bronastim vrčem odšel proč od tovarišev in iskal sveti tok studenca, da bi Heraklu še pravočasno zajel vode za večerjo in mu ob vrnitvi skrbno pripravil vse drugo.

Herakles ga je namreč sam vzgojil v takšnih navadah. Še kot majhnega otroka ga je odvedel iz hiše njegovega očeta, plemenitega Tejodamanta, ki ga je med Driopi neusmiljeno ubil, ker se mu je postavil po robu zaradi vola za oranje.

Tejodamant je tedaj, ves izmučen, z ralnikom brazdal njivo. Herakles mu je ukazal, naj mu izroči vprežnega vola, čeprav tega ni hotel.

Iskal je namreč povod za pogubno vojno z Driopi, saj so živeli brez slehernega spoštovanja do pravice. Toda to bi mojo pesem odpeljalo predaleč.

Hilas je kmalu prišel do studenca, ki mu okoliški prebivalci pravijo Pege. Prav tedaj so se zbirali zbori nimf za ples. Vse nimfe, ki so prebivale okoli tistega ljubkega gorskega vrha, so namreč vedno rade z nočnimi pesmimi slavile Artemido.

Tiste, ki so jim pripadali gorski vrhovi in soteske, varuhinje gozdov, so prihajale v vrstah od daleč; vodna nimfa pa je pravkar vstala iz lepo tekočega studenca. V bližini je zagledala Hilasa, ki je žarel od lepote in mile ljubkosti.

Polna luna mu je namreč z neba svetila naravnost v obraz. Kiprida je nimfi vznemirila srce in v svoji zmedenosti se je komaj zbrala.

Ko se je Hilas nagnil vstran in potopil vrč v tok, voda pa je glasno zažuborela, ko je tekla v doneči bron, mu je nimfa nemudoma ovila levo roko okoli vratu, hrepeneč po poljubu njegovih nežnih ustnic. Z desnico ga je zgrabila za komolec in ga potegnila v sredo vrtinca.

Njegov krik je med tovariši slišal samo junak Polifem, Elatov sin, ki je hodil naprej po poti in pričakoval mogočnega Herakla, kdaj se bo vrnil.

Pohitel je proti Pegam kakor divja zver, ki od daleč zasliši blejanje ovac in se, gnana od lakote, odpravi za njim, a ne najde črede, ker so jo pastirji že zaprli v staje. Tedaj neutolažljivo renči in tuli, dokler ne omaga. Tako je Elatov sin glasno ječal, hodil po tistem kraju in klical; toda njegov glas je bil zaman.

Brž je izvlekel veliki meč in se pognal v iskanje, da ne bi bil Hilas plen zverem ali da ga ne bi možje samega zajeli v zasedi in ga odpeljali kot lahek plen.

Tako je z golim mečem v roki po stezi pritekel naravnost pred Herakla. V mraku ga je prepoznal, ko je hitel proti ladji, in mu nemudoma, še ves zasopel, razodel bridko nesrečo: »Nesrečnik, prvi ti bom povedal strašno novico.

Hilas je šel k studencu in se ne vrača živ in zdrav. Bodisi so ga napadli razbojniki in ga odpeljali bodisi ga trgajo zveri. Slišal sem njegov krik.«

Tako je dejal. Heraklu je ob teh besedah po sencih obilno privrel znoj, temna kri pa mu je zavrela globoko v drobovju. V besu je jelko vrgel na tla in se pognal po poti, kamor so ga nosile noge.

Kakor bik, ki ga piči obad, zdrvi s pašnikov in močvirnih livad, ne meni se ne za pastirje ne za čredo, temveč hiti dalje, zdaj brez predaha, zdaj pa obstane, vzdigne široki vrat in zatuli, izmučen od hudega pika, tako je tudi Herakles v divji vnemi zdaj neprenehoma hitro premikal kolena, zdaj pa prekinil napor in z mogočnim glasom klical daleč naokoli.

Kmalu se je nad najvišjimi grebeni prikazala jutranja zvezda in zapihal je veter. Tifis jih je hitro pozval, naj se vkrcajo in izkoristijo ugodni piš.

Vsi so se nemudoma z veseljem vkrcali, dvignili ladijska sidra in potegnili vrvi. Veter je na sredi napel platno in radostno jih je odnašalo daleč od obale mimo Pozejdonovega rta.

Ko se je z daljnega obzorja v nebo vzdignila svetlooka zarja, ko so se razločile steze in so rosne ravnine zažarele v jasni svetlobi, so opazili, da so ju nevede pustili za seboj.

Med njimi sta izbruhnila silovit prepir in neizmeren hrup, ker so odpluli in zapustili najboljšega med tovariši. Ajzonov sin, strt od nemoči, ni rekel ne te ne one besede, temveč je sedel in se v globoki, težki stiski razjedal. Telamona pa je prevzela jeza in dejal je: »Kar sedi brezskrbno, saj ti je bilo prav, da smo Herakla pustili za seboj! Od tebe je prišla ta zvijača, da te njegova slava ne bi zasenčila po vsej Grčiji, če nam bogovi naklonijo vrnitev domov.

Toda čemu besede? Vrnil se bom tudi brez tvojih tovarišev, ki so s teboj skovali to prevaro!« Tako je dejal in planil proti Tifisu, Hagnijevemu sinu. Oči so mu žarele kakor iskre divjega ognja.

In res bi se bili vrnili v mizijsko deželo, kljubujoč globokemu morju in neprestanemu bučanju vetra, če ne bi sinova traškega Boreasa z ostrimi besedami zadržala Ajakovega potomca. Nesrečnika! Pozneje ju je zadelo strašno maščevanje Heraklovih rok, ker sta preprečila, da bi ga šli iskat.

Ko sta se po pogrebnih igrah za umrlega Pelija vračala domov, ju je ubil na Tenu, otoku, obdanem z morjem. Nad njima je nasul zemljo in postavil dva nagrobnika. Eden od njiju se, ljudem v neizmerno čudo, premika pod pišem bučečega severnika.

Tako se je to moralo izpolniti pozneje. Tedaj pa se je junakom iz morskih globin prikazal Glavk, modri razlagalec volje božanskega Nereja. Iz vode je visoko dvignil kosmato glavo in prsi, iztegnil mogočno roko proti ladijski ograji in zaklical razburjenim možem: »Zakaj hočete proti volji velikega Zevsa odpeljati drznega Herakla v Ajjetovo mesto?

Njegova usoda je, da za predrznega Evristeja v Argosu opravi vseh dvanajst mučnih nalog, nato pa živi ob istem ognjišču z nesmrtniki, ko dokonča še teh nekaj, ki mu ostajajo. Zato ne žalujte za njim.

Polifemu pa je usojeno, da pri ustju Kija za Mizijce zgradi slavno mesto, nato pa dopolni svojo usodo v brezmejni deželi Halibov.

Hilasа si je božanska nimfa iz ljubezni vzela za moža; zaradi njega sta zašla in ostala zadaj.« Tako je dejal in se potopil; čez njega se je razgrnil nemirni val. Naokoli se je v vrtincih penila temna voda in opljuskala votlo ladjo.

Junaki so se razveselili. Telamon, Ajakov potomec, je brž stopil k Jazonu, ga prijel za roko, se mu ljubeče približal in dejal: »Ajzonov sin, ne jezi se name, če sem zaradi svoje nepremišljenosti naredil kaj narobe. Žalost me je premagala in mi izsilila predrzne, neobrzdane besede. Prepustiva mojo zmoto vetrovom in bodiva si naklonjena kakor prej.«

Ajzonov sin mu je preudarno odgovoril: »Dragi prijatelj, res si me bridko ozmerjal, ko si pred vsemi dejal, da sem izdal dobrega moža. Toda čeprav me je to zabolelo, ne bom gojil zamerljive jeze do tebe. Nisi se razsrdil zaradi ovčjih čred ali imetja, temveč zaradi tovariša. Upam, da bi se, če bi kdaj doletelo kaj takšnega mene, tudi zame sprl s kom drugim.«

Tako je dejal in spravljena sta sedla kakor prej. Onima pa je Zevsova volja namenila, da bo Polifem, Elatov sin, pri Mizijcih zgradil mesto in ga poimenoval po reki, Herakles pa se bo vrnil k napornim Evristejevim nalogam. Zagrozil je, da bo nemudoma opustošil mizijsko deželo, če mu ne odkrijejo, kaj se je zgodilo s Hilasom, bodisi živim bodisi mrtvim.

Za poroštvo so mu izročili izbrane sinove najboljših mož med ljudstvom in prisegli, da nikoli ne bodo nehali z napornim iskanjem. Zato Kijci še danes iščejo Hilasa, Tejodamantovega sina, in ohranjajo vezi z dobro zgrajeno Trahino. Tam je namreč Herakles naselil mladeniče, ki so mu jih izročili, da jih odpelje kot poroštvo.

Ves dan in vso noč je ladjo nosil močan veter. Ko pa je vzšla zarja, ni zapihala niti najrahlejša sapica. Zagledali so obalo, ki je segala iz zaliva daleč v morje, in s sončnim vzhodom odveslali do nje.