Prevod
1. Po opravljenih delih se je Herakles vrnil v Tebe in dal Megaro za ženo Jolaju. Ker se je tudi sam želel poročiti, je poizvedoval in izvedel, da je Evrit, vladar Ojhalije, obljubil roko svoje hčere Jole tistemu, ki bi v lokostrelstvu premagal njega in njegove sinove. Odšel je torej v Ojhalijo in jih v lokostrelstvu prekosil, vendar neveste ni dobil. Ifit, najstarejši izmed sinov, je sicer zagovarjal, naj Jolo dajo Heraklu, toda Evrit in drugi sinovi so temu nasprotovali, češ da se bojijo, da bi Herakles, če bi imel otroke, tudi te znova ubil.
2. Kmalu zatem je Avtolik z Evboje ukradel govedo. Evrit je menil, da je to storil Herakles, Ifit pa temu ni verjel in se je odpravil k njemu. Srečal ga je ob vrnitvi iz Fer, kjer je Admetu rešil umrlo Alkestido, in ga prosil, naj mu pomaga poiskati govedo. Herakles je privolil in ga sprejel kot gosta, nato pa ga je znova obšla blaznost in vrgel ga je s tirintskega obzidja. Ker se je želel očistiti krivde za umor, je odšel k Neleju, vladarju Pilosa. Nelej ga je zaradi prijateljstva z Evritom zavrnil, zato se je napotil v Amikle, kjer ga je očistil Dejfob, Hipolitov sin. Toda zaradi Ifitovega umora ga je prizadela huda bolezen. Odšel je v Delfe in vprašal, kako bi se je lahko rešil. Ker mu Pitija ni hotela dati prerokbe, je nameraval opleniti svetišče; zgrabil je trinožnik in hotel ustanoviti lastno preročišče.
Apolon se je spopadel z njim, Zevs pa je mednju poslal strelo. Ko sta se tako ločila, je Herakles dobil prerokbo, ki mu je napovedala, da se bo bolezni rešil, če se bo dal prodati, tri leta služil kot suženj in kupnino izročil Evritu kot odškodnino za umor.
3. Po tej prerokbi je Hermes prodal Herakla. Kupila ga je Omfala, Jardanosova hči, kraljica Lidijcev, ki ji je njen mož Tmol ob smrti zapustil oblast. Evrit ni hotel sprejeti kupnine, ki so mu jo prinesli. Med služenjem Omfali je Herakles ujel in zvezal Kerkope, ki so živeli v okolici Efeza. V Avlidi je ubil Sileja, ki je mimoidoče tujce silil, da so mu prekopavali vinograd, in njegovo hčer Ksenodoko, trte pa sežgal skupaj s koreninami. Ko je pristal na otoku Doliha, je opazil Ikarovo truplo, ki ga je morje naplavilo na obalo, in ga pokopal; otok je namesto Doliha poimenoval Ikarija. V zahvalo mu je Dedal v Pisi izdelal kip, ki mu je bil povsem podoben. Herakles ga ponoči ni prepoznal in ga je zadel s kamnom, misleč, da je živ človek.
Pravijo, da so se v času, ko je služil pri Omfali, zgodili plovba v Kolhido in lov na kalidonskega merjasca ter da je tedaj Tezej prišel iz Trojzena in očistil Istem.
4. Ko je odslužil svoje in se rešil bolezni, je zbral vojsko najodličnejših mož, ki so se prostovoljno želeli udeležiti pohoda, in z osemnajstimi ladjami s po petdesetimi vesli odplul proti Iliju.
Ko je priplul v Ilij, je varovanje ladij zaupal Ojklu, sam pa z drugimi junaki krenil proti mestu. Laomedont je z množico mož napadel ladje in v boju ubil Ojkla, vendar so ga Heraklovi tovariši pregnali, nato pa se je znašel oblegan v mestu. Med obleganjem je Telamon prebil obzidje in prvi vstopil v mesto, za njim pa Herakles. Ko je Herakles videl, da je Telamon vstopil prvi, je izvlekel meč in planil nadenj, saj ni hotel, da bi kdo veljal za boljšega od njega. Telamon je sprevidel, kaj se dogaja, in začel zbirati kamne, ki so ležali v bližini. Ko ga je Herakles vprašal, kaj počne, je odgovoril, da gradi oltar Heraklu, slavnemu zmagovalcu. Herakles ga je pohvalil. Ko je zavzel mesto in s puščicami pobil Laomedonta ter vse njegove sinove razen Podarka, je Telamonu za nagrado za junaštvo dal Laomedontovo hčer Heziono. Njej pa je dovolil, da s seboj odpelje ujetnika po lastni izbiri. Izbrala je brata Podarka, toda Herakles je dejal, da mora najprej postati suženj, šele nato pa ga lahko dobi, če zanj nekaj da v zameno. Ko so ga prodajali, je snela tančico z glave in jo dala zanj. Zato je Podark dobil ime Priam.
